Anton Zoran Mušič (1909-2005), slikar in grafik, je leta 1934 diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu pri prof. Ljubu Babiću. Pol leta kasneje je s skupino slikarjev in kiparjev Brazda prvič razstavljal v Murski Soboti in v Celju. Prof. Babić ga je nato poslal na študij v Španijo, kjer je študiral dela klasičnih umetnikov. Bil je član kluba Neodvisni. Pred drugo svetovno vojno je slikal tudi po primorskih cerkvah (v Drežnici in Grahovem skupaj z Avgustom Černigojem). Leta 1943 se je preselil v Gorico in nekaj časa bival med Gorico in Benetkami. Leta 1944 je prvič razstavljal v Benetkah in bil nekaj mesecev pozneje interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kar je vplivalo na nastanek njegovega cikla "Nismo poslednji" (1970). Leta 1945 je odšel v Gorico in Benetke. Leta 1952 je dobil štipendijo za študij v Parizu. Od tedaj naprej je živel in ustvarjal med Parizom in Benetkami, kjer je tudi umrl.
Mušič je gotovo eden izmed najpomembnejših sodobnih slovenskih slikarjev, ki mu je uspelo s svojimi deli zaznamovati tudi zgodovino sodobne svetovne likovne umetnosti. Njegov opus je ogromen in vključuje vse žanre, od tihožitij, avtoporetov, krajin do pejsažev, zaradi katerih je v šestdesetih letih postal eden najpomembnejših predstavnikov abstraktnega krajinarstva. Mušič je postal slaven tako v tujini kot tudi doma. Leta 1956 je za grafična dela prejel nagrado na Mednarodnem grafičnem bienalu v Benetkah, leto kasneje pa še nagrado na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani.
Njegova dela hranijo najpomembnejše svetovne galerije, med njimi Musée national d'art moderne, Pariz, Tate Modern, London, Albertina, Dunaj, Galeria Nazionale, Rim, Museo Ravoltella, Trst, Galleria d´Arte Moderna, Bologna, Galleria internazionale d'Arte Moderna Ca' Pesaro, Benetke, Stedelijk Museum, Amsterdam... Seveda pa je kot eden izmed glavnih predstavnikov prisoten tudi v domačih zbirkah Narodne galerije, Ljubljana, Moderne galerije, Ljubljana, Muzeja novejše zgodovine, Ljubljana...
