Vladimir Makuc (1925), slikar in grafik, je leta 1954 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Po diplomi se je vpisal na specialko za restavratorstvo in konservatorstvo pri prof. Mirku Šubicu in jo leta 1956 tudi končal. Leta 1960 se je izpopolnjeval v grafičnih tehnikah globokega tiska v pariškem ateljeju Johnyja Friedlaenderja. Imel je več kot 70 samostojnih razstav in je sodeloval na več kot 450 razstavah grafike doma in po svetu. Leta 1962 je imel prvo samostojno razstavo v Mali galeriji v Ljubljani in istega leta prejel nagrado Prešernovega sklada v Ljubljan. Leta 1979 je prejel Prešernovo nagrado.
Makuc je eden izmed vodilni slovenskih grafikov. Njegovi motivi izhajajo iz narave, kraških polj, ptic in antične mitologije. Predvsem so motivi, ki jih slika, tesno povezani z domačo kraško pokrajino. Med motivi najbolj izstopa motiv ptice, ki je postala simbol umetnikove svobodne in nenadkriljive likovne govorice. Vsa njegova dela so torej povezana z naravo in živimi bitji. Za njegov opus je značilna vsebinska in oblikovna enotnost. Sorodnih tem se je vedno loteval na nov način. Ob koncu sedemdesetih let 20.stoletja se je bolj posvetil slikarstvu, kasneje pa izdelavi tapiserij in kiparstvu.
