Klic po imaginaciji.Te risbe so moj psihokinetični rokopis in surovi »grafični intimizem« / prakticiram ritualno ustvarjanje kot skrajno intimistično doživljanje risbe / erotičnemu naboju se popolnoma prepustim in zato prevladuje nad uveljavljeno ikonografijo risbe / podobe v risbah so kot jalovi mutanti neke nam znane telesnosti / avtonomija roke je pri moji tehniki risanja nepričakovano velika / estetika lepega ni usodni izbor moje likovne ideologije / risbe dajejo slutiti težnjo po preseganju videnega / v risbi izrišem neobvladljiv svet, ki lahko eksponira skrivnosti / moja risba nastaja tudi kot ambivalentnost pogleda v strukturo risbe in kot »pohota« vizualnih izkušenj v eksperimentiranju z različnimi mediji / risba izrisana v ritualu je zamenjava za blagodejno religiozno držo / v meni se risba manifestira kot »haptična ekspozicija« notranje kreativne aktivizacije /meni vsaka risba pomeni tudi intimno podoživljanje misterija velikega poka / v risbi se hočem tudi skrivati in umikati zgodbi, s katero bi me ujel psihoanalitik
Galerija sloART si pridržuje možnost, da pri objavi podatkov ali fotografij pride do napake.
Prosimo vas, da nas o tem obvestite na e-naslov info@sloart.si ali nas v času uradnih ur pokličite na 01 429 33 17.
Za dodatne informacije glede umetniškega dela nas prosim kontaktirajte.
Stane Klančnik, rojen 1951 v Mariboru, kot živahen moški v znamenju ovna. Na kreativnem področju zaradi nerealiziranih risb »Skice za obnovo Sikstinske kapele«, prične kot »glasbenik v razvidu« s skupino Apokalipse, kasneje pa se kot avtor tekstov in glasbe dokončno dekatapultira v skupini Spomini na prihodnost. Kot nerealiziran psihopat in futuristični glasbenik se odloči uveljaviti kot ludistični pesnik v pesniški zbirki Umiranje do prvih znakov življenja (knjiga I.) Tako ga v spremni besedi označi Taras Kermauner, ki prepozna bujno domišljijo in mu prizna duhovito poigravanje z besedami, vendar vseeno s svojo poezijo konča kot uničevalec pesmi v pesniški zbirki Umiranje do prvih znakov življenja (knjiga II.). Kot nerealiziran pesnik epitafov in razteleševalec nebes nadaljuje kot mail artist in sodeluje na mnogih na skupinskih razstavah po svetu (Izrael, Nemčija, Francija, Meksiko, Japonska,....). Kot nerealiziran avtistični artist se pojavi v Muzeju revolucije Celje z konceptualno instalacijo "Kako misliti skulpturo" in promovira idejo dematerializacije kiparskega projekta. Ker ne najde umetnostnega kritika, ki bi implementiral njegove drzne likovne ideje, kot nerealiziran promotor osebnih tektonskih premikov zamenja dlako (še prej zamenja dušo za službo) in se kot inovativni učitelj ukvarja z robotiko in računalniško vodenimi modeli. Zaradi stanja duha v šolskem okolju obupan lovi psihično ravnotežje in se rešuje z avtonomno likovno terapijo, bolje rečeno, izvaja osebni ritual odlaganja izrisanih idej na lističih v neskončno število map. Kot kipar sodeluje na razstavi Mestece Celje – alternativa sedemdesetih (Likovni salon Celje, 1999), kjer z repliko omenjene konceptualne instalacije pričakuje pozornost umetnostne kritike. Nobenega dima in ne odmeva. Nič boljše ni tudi na njeni ponovitvi (galerija ŠKUC, Ljubljana 2000). Kot nerealiziran idejalist (obsedenosti od Ideje psihiatrija še danes ne zdravi) se vrne k glasbi in v svojem studiu poskuša nemogoče, postati najstarejši čudežni otrok. Obstane zaradi talentirane mladoletne hčerke, ki mu nehote ubija motiv. Kot nerealiziranemu rock blues kitaristu roka ponovno zdrsne na papir in nastane opus risb »Skice za obnovo Sikstinske kapele«. Podrobnejša predstavitev »