Janez Bernik (1933), slikar in grafik, je leta 1955 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1957 je zaklučil specialko za slikarstvo pri profesor Maksimu Sedeju in leta 1958 specialko za grafiko pri profesor Božidarju Jakcu. Leta 1959 se je s štipendijo francoske vlade izpoponjeval v grafičnem ateljeju Johnyja Friedlaenderja v Parizu.

Bernikov opus zajema širok spekter likovne umetnosti. Med drugi se je ukvarjal tudi s plastiko, tapiserijo in knjižno opremo. Umetnik pa je tudi pesnik. V njegovem opusu se sprva kažejo močni odmevi informela, ki ga v šestdesetih letih zamenjajo elementi nove figuralike. Sledi daljše obdobje sinkretističnih kombinacij pisave, predmetnih motivov in avtonomnih barvnih ploskev. V 70tih letih ustvarja barvne iluzionistične površine, ki postajajo vedno bolj stroge in temne in preidejo v osebno različico primarnega slikarstva. V osemdesetih letih prevladujejo figuralni motivi. Ustvaril je številne slikarske cilke, med njimi tudi Magne (1960-62), Dokumenti (1956), Brez naslova (1977-80).

Prejel je številne nagrade doma in na tujem. Leta 1963 je preje nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo in grafiko. Leta 1971 Jakopičevo nagrado za slikarstvo in leta 1982 Prešernovo nagrado za likovne stvaritve v zadnjih letih. Umetnik je vključen v velike mednarodne umetnostne preglede. Njegova dela pa se nahajajo v številnih svetovnih zbirkah.

Od leta 1970 do upokojitve leta 1996 je bil profesor za slikarstvo na ALUO v Ljubljani. Bil je tudi član Grupe 69. Leta 1989 je postal izredni, leta 1993 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od leta 1992 je zunanji dopisni član Accademiae Nazionale di san Luca v Rimu in od leta 1996 redni član Accademiae Scientiarum et Artium Europaea v Salzburgu.