Bogdan Borčić (1926), slikar, grafik in pedagog, je leta 1950 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V najstniških letih se je najprej učil v slikarski šoli Mateja Sternena in nato še pri Francetu Goršetu. Leta 1944 so ga Nemci zaprli in poslali v Dachau (bil je zaprt skupaj z Zoranom Mušičem). Grenka izkšunja iz taborišča se kaže v redkih delih iz šestdesetih let (Plinska celica II, 1962). Leta 1946 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral pri Gojmirju Antonu Kosu. Specialko je nameraval opraviti pri Gabrijelu Stupici, vendar jo je po prvem semestru prekinill (učiteljev vpliv je bil premočan).

Njegovo delo so usmerjali: abstraktni ekspresionizem, informel in geometrijska abstrakcija. V opusu je razvil motive od realizma do abstrakcije. V obdobju do leta 1970 je v slovenski likovni prostor vnesel sredozemske motive (ribiški portali, školjke). Značilni so še motivi strelišč in vrat. V tem času je za njegovo slikarstvo značilno, da barva ozadja predira skozi zgornje plasti in daje sliki koprenast, nematerialen učinek. Proti sredi šestdesetih let iluzionistično naslikani predmeti tonejo v ozadje in se skoraj povsem zlijejo z njim. Slika ostane povsem črna le v začetku osemdesetih let. Po letu 1980 je delal predvsem enobarvne slike. V letih 1970 in 1980 je popolnoma opustil slikanje in se posvetil grafiki, jedkanici in akvatinti. Na slikah se pojavi motiv školjke v različnih variantah. Po letu 1980 je oljne barve zamenjal z akrilnimi, ki omogočajo hitrejše slikanje. Njegovo slikarstvo postane abstraktno. Označeno je z minimalizmom, abstraktnim ekspresionizmom in z asociativno abstrakcijo.

Leta 2001 so v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki odprli grafični kabinet (umetnik je podaril 809 grafik).