Akademska slikarka Dora Plestenjak, ki se je med ljubitelji umetnosti uveljavila s krajinarsko tematiko, skuša na svojih platnih ohraniti svet, ki vse bolj izginja ne samo iz slik njenih sodobnikov, pač pa velikokrat tudi iz naše neposredne realnosti. Slikarka ima rada stare vedute, ki v sedi hranijo minule čase in njihovo kulturo, še bolj pa lirične podobe slovenskega podeželja, kjer ima njena domača škofjeloška pokrajina prav posebno mesto. Njeno spreminjanje skozi dnevne in letne čase lahko opazuje domala skozi okno svojega ateljeja in s pogledom tenkočutnega kronista hiti čez meglena polja, obljudena z znamenito ljudsko arhitekturo - kozolci, v zime, odete v prosojno belino, do prijaznih vasic in prostornih travnikov okoli njih. Dora Plestenjak vse te motive, ki jih še zmeraj uspe najti v vse bolj urbanizirani in industrializirani deželi, upodablja vehementno in širokopotezno, brez želje po mimetični natančnosti in njihovih portretnih posebnostih. Njen jezik je zato v detajlih že tipiziran in na meji abstraktnega; barve pa transparentne in prelivajoče se kakor meglice, ki le rahlo zastrejo pejsaž in mehčajo sicer ostre obrobe oblik v naravi, hribov, dreves, hiš, kozolcev...
Leto nastanka:
Velikost: Majhna (41cm * 56cm)
akvarel
