Tehnični opis: Akril, olje na platnu, signirano in datirano desno zgoraj, zadaj.
Tematski opis: Dela, ki nastajajo pod naslovom Bratovševa ploščad, so v resnici avto-projekcije prostora, v katerem živim že dalj časa in ki se je, kljub konceptu družbe socialističnega tipa, resno zasidral vame kot reminiscenca številnih trenutkov, tako ali drugače doživetih v čisti romantični skušnji. V ospredju je vselej svetloba ali natančneje njen kot presevanja, ki je bistven prav v določanju zvena - zven, kot ustrezno zvenenje kadra; kakor da bi glasbene vilice ustrezno zazvenele, če bi jih postavil tja.
Druga značilnost so podobe, ki se umeščajo na sicer prazne oranžne fasade tipičnih stanovanjskih blokov v sedemdesetih. Te so popolno nasprotje, hočejo biti nasprotje, saj to hočejo moje želje. Hočejo prostoru izvabiti neko drugo/drugačno preteklost, ki ni samo proletarske narave, čeprav se na slednje odzivam s ponosom. Ta renesančna okna, ki zdaj kažejo zaprta polkna zdaj odpirajo pogled v nek drug sanjski pogled, so predmet mojega nezavednega polja. Nič načrtovanega ni, razen zamisli o tem projektu.
Kdor se morda sprehodi po Bratovševi ploščadi v tistem pravem trenutku zvena, bo nemara občutil moja dela na podoben način.
Tehnični opis: Akril, olje na platno. Signirano desno zgoraj zadaj.
Tematski opis: Dela, ki nastajajo pod naslovom Bratovševa ploščad, so v resnici avto-projekcije prostora, v katerem živim že dalj časa in ki se je, kljub konceptu družbe socialističnega tipa, resno zasidral vame kot reminiscenca številnih trenutkov, tako ali drugače doživetih v čisti romantični skušnji. V ospredju je vselej svetloba ali natančneje njen kot presevanja, ki je bistven prav v določanju zvena - zven, kot ustrezno zvenenje kadra; kakor da bi glasbene vilice ustrezno zazvenele, če bi jih postavil tja.
Druga značilnost so podobe, ki se umeščajo na sicer prazne oranžne fasade tipičnih stanovanjskih blokov v sedemdesetih. Te so popolno nasprotje, hočejo biti nasprotje, saj to hočejo moje želje. Hočejo prostoru izvabiti neko drugo/drugačno preteklost, ki ni samo proletarske narave, čeprav se na slednje odzivam s ponosom. Ta renesančna okna, ki zdaj kažejo zaprta polkna zdaj odpirajo pogled v nek drug sanjski pogled, so predmet mojega nezavednega polja. Nič načrtovanega ni, razen zamisli o tem projektu.
Kdor se morda sprehodi po Bratovševi ploščadi v tistem pravem trenutku zvena, bo nemara občutil moja dela na podoben način.
Tehnični opis: akril, olje na platno, signirano na hrbtni strani
Tematski opis: Dela, ki nastajajo pod naslovom Bratovševa ploščad, so v resnici avto-projekcije prostora, v katerem živim že dalj časa in ki se je, kljub konceptu družbe socialističnega tipa, resno zasidral vame kot reminiscenca številnih trenutkov, tako ali drugače doživetih v čisti romantični skušnji. V ospredju je vselej svetloba ali natančneje njen kot presevanja, ki je bistven prav v določanju zvena - zven, kot ustrezno zvenenje kadra; kakor da bi glasbene vilice ustrezno zazvenele, če bi jih postavil tja.
Druga značilnost so podobe, ki se umeščajo na sicer prazne oranžne fasade tipičnih stanovanjskih blokov v sedemdesetih. Te so popolno nasprotje, hočejo biti nasprotje, saj to hočejo moje želje. Hočejo prostoru izvabiti neko drugo/drugačno preteklost, ki ni samo proletarske narave, čeprav se na slednje odzivam s ponosom. Ta renesančna okna, ki zdaj kažejo zaprta polkna zdaj odpirajo pogled v nek drug sanjski pogled, so predmet mojega nezavednega polja. Nič načrtovanega ni, razen zamisli o tem projektu.
Kdor se morda sprehodi po Bratovševi ploščadi v tistem pravem trenutku zvena, bo nemara občutil moja dela na podoben način.
Tehnični opis: akril, olje na platno, signirano na hrbtni strani
Tematski opis: Dela, ki nastajajo pod naslovom Bratovševa ploščad, so v resnici avto-projekcije prostora, v katerem živim že dalj časa in ki se je, kljub konceptu družbe socialističnega tipa, resno zasidral vame kot reminiscenca številnih trenutkov, tako ali drugače doživetih v čisti romantični skušnji. V ospredju je vselej svetloba ali natančneje njen kot presevanja, ki je bistven prav v določanju zvena - zven, kot ustrezno zvenenje kadra; kakor da bi glasbene vilice ustrezno zazvenele, če bi jih postavil tja.
Druga značilnost so podobe, ki se umeščajo na sicer prazne oranžne fasade tipičnih stanovanjskih blokov v sedemdesetih. Te so popolno nasprotje, hočejo biti nasprotje, saj to hočejo moje želje. Hočejo prostoru izvabiti neko drugo/drugačno preteklost, ki ni samo proletarske narave, čeprav se na slednje odzivam s ponosom. Ta renesančna okna, ki zdaj kažejo zaprta polkna zdaj odpirajo pogled v nek drug sanjski pogled, so predmet mojega nezavednega polja. Nič načrtovanega ni, razen zamisli o tem projektu.
Kdor se morda sprehodi po Bratovševi ploščadi v tistem pravem trenutku zvena, bo nemara občutil moja dela na podoben način.
Tematski opis: BITI SREČEN. Besedna zveza, ki jo lahko prepoznamo kot življenjski cilj naše sodobne kapitalistične družbe. V ljudeh iz katalogov pohištvenih trgovin in domačega dekorja vidimo prototipe dizajna in načina življenja. Oslepljeni od sijaja ne prepoznamo, da nas ta, s svojimi praznimi obljubami, pravzaprav duši.
Slika je bila del instalacije, kjer je bila skrita za velikimi sobnimi rastlinami. Na mestu, kjer drugače visijo pripisi s podatki o delu, sta dve QR kodi. Ti sta edin dostop do celostnega pogleda slik. Skeniranje slednih gledalca namreč popelje do Instagram profila z majhnimi reprodukcijami slik.
Projekt naslavlja vprašanje o naši percepciji v splošnem pomenu, percepciji na umetnost in o naši predstavi o popolnem življenju, ki jo kreira naš sodoben svet.
Čeprav smo v galeriji, je edin način da opazujemo slike za zeleno zaveso preko socialnega omrežja. Večini gledalcev se najverjetneje niti ne bo dalo poskenirati kode. Kakšna je torej moja vloga slikarke v svetu, kjer je že vse bilo narejeno? Je slikarska praksa še sploh smiselna? V instalaciji so rastline tiste, ki odtegnejo pozornost od slik in jo prikujejo nase. Pozornost jim je speljala dekoracija. Ampak, saj je splošno znano, da rastline pozitivno vplivajo na okoliški prostor in posledično na naše dobro počutje. In a ni ravno slednje cilj, za katerega si danes vsi prizadevamo – se počutit dobro in biti srečni.
Več o delu: https://sl.janjakosi.com/cult-of-happiness
Tematski opis: BITI SREČEN. Besedna zveza, ki jo lahko prepoznamo kot življenjski cilj naše sodobne kapitalistične družbe. V ljudeh iz katalogov pohištvenih trgovin in domačega dekorja vidimo prototipe dizajna in načina življenja. Oslepljeni od sijaja ne prepoznamo, da nas ta, s svojimi praznimi obljubami, pravzaprav duši.
Slika je bila del instalacije, kjer je bila skrita za velikimi sobnimi rastlinami. Na mestu, kjer drugače visijo pripisi s podatki o delu, sta dve QR kodi. Ti sta edin dostop do celostnega pogleda slik. Skeniranje slednih gledalca namreč popelje do Instagram profila z majhnimi reprodukcijami slik.
Projekt naslavlja vprašanje o naši percepciji v splošnem pomenu, percepciji na umetnost in o naši predstavi o popolnem življenju, ki jo kreira naš sodoben svet.
Čeprav smo v galeriji, je edin način da opazujemo slike za zeleno zaveso preko socialnega omrežja. Večini gledalcev se najverjetneje niti ne bo dalo poskenirati kode. Kakšna je torej moja vloga slikarke v svetu, kjer je že vse bilo narejeno? Je slikarska praksa še sploh smiselna? V instalaciji so rastline tiste, ki odtegnejo pozornost od slik in jo prikujejo nase. Pozornost jim je speljala dekoracija. Ampak, saj je splošno znano, da rastline pozitivno vplivajo na okoliški prostor in posledično na naše dobro počutje. In a ni ravno slednje cilj, za katerega si danes vsi prizadevamo – se počutit dobro in biti srečni.
Tematski opis: Slikar se je najprej lotil izdelovanja malih kipcev iz dekorativne modelirne mase. Ni jih delal zelo dolgo (5 minut?). Potem je vzel podobo različnih trgov na katerih stojijo spomeniki. Na platno je s svinčnikom narisal te poglede, a na mesto spomenika je postavil podobe malih kipcev, ki jih je prej modeliral. Torej spomenik je zamenjal z barvitimi abstraktnimi oblikami. Slike torej prikazujejo menjave spomenikov, ki se dogajajo tako v družbenem svetu, kot v svetu umetnosti, kjer se stare oblike ali stile menja z novimi.
Tematski opis: "Serija slik (2025-2026) Saša Vrabiča, je nastala na podlagi fotografij, ki jih je avtor ujel v objektiv v Seulu in Tokiu med leti 2024 in 2025. Umetnik raziskuje sodobno družbeno odtujenost, ki jo povzroča uporaba mobilnih telefonov. Na platnih se pojavljajo posameznice in posamezniki na javnem prevozu, v kulturnih ustanovah (muzeji in galerije), in drugih javnih prostorih, popolnoma zatopljeni v mobilne zaslone, neobčutljivi za okolico in sočloveka. Slikarska kompozicija poudarja kontrast med fizično prisotnostjo in mentalno odsotnostjo, pri čemer praznina prostora in drža teles ustvarjata občutek izolacije. Projekt odpira vprašanja o vplivu digitalnih naprav na zaznavanje, komunikacijo in skupno izkušnjo prostora ter splošno okolice. Obenem pa odpira razmislek o kulturnih razlikah med spoštljivo tišino javnega prevoza na Vzhodu ter pogosto bučnim in hrupnim vzdušjem avtobusnih voženj na Zahodu." Kristina Ferk