Hiperpopulacija (6)

Avtor: Dvorščak Patrik
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Mešana tehnika na papirju, signirano in datirano zadaj levo

Tematski opis: V mojih delih problematiziram odnos sodobnega človeka, ki vznikne iz proizvodnje. Ta odnos sovpada z globalnimi problemi s katerimi se soočamo dandanes. Svet prehaja v čudno stanje, teroristični napadi, vali beguncev, globalni ekološki problemi, nenavadne stvari se dogajajo, ki spodkopavajo stabilnost sveta. Zdi se, kot da smo na poti proti kolapsu civilizacij. V delih produciram več in več ljudi, z naivnostjo poteze in skozi ironično impresijo ugodja ter bogatim kolorizmom skušam izraziti ta propad. Na figurah, želim doseči manjvrednost, naredim jih disproporcionalne, vulgarne do neke mere naivne, primitivne. Rast prebivalstva razumem kot največji problem, ki se povezuje z ostalimi globalnimi problemi – več ljudi, več krčenja gozdov, več strupenih snovi, pomankanja vode.. Ob tem se sprašujem, ali so kolapsi civilizacij, posredno namerni? Ne glede na to kakšen vzorec igramo kot kultura, lahko vedno opazimo neko obliko samodestruktivnosti. Zakaj se zdi, kot da se ti problemi ignorirajo, kot da se ne bi želeli spopadati z resnično kompleksnostjo sveta. Morda smo nevedno ustvarili simplificirano verzijo sveta, kapitalizem, iluzijo. Ko je ta svet rasel, smo ga sprejeli, saj nam je enostavnost dala pogum. Tisti , ki so bili proti sistemu, na koncu postanejo del njega, se umaknejo v fiktivni svet kar naredi upor neučinkovit. Ko opazujemo za kaj vse so odgovorna današnja ''civilizirana'' ljudstva, za krivice in okrutnosti po svetu, izgleda, da se vedemo kot, da bi bili nesmrtni. V svetu ekranov, iluzij, kjer živimo na potrošniški način in je nestvarnost smrti s tem še pogojena, je občutek kot da se naši vsemogočni civilizaciji ne more nič pripetiti morda še poglobljen.

Avtor: Dvorščak Patrik
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Mešana tehnika na platnu, signirano in datirano zadaj levo

Tematski opis: V mojih delih problematiziram odnos sodobnega človeka, ki vznikne iz proizvodnje. Ta odnos sovpada z globalnimi problemi s katerimi se soočamo dandanes. Svet prehaja v čudno stanje, teroristični napadi, vali beguncev, globalni ekološki problemi, nenavadne stvari se dogajajo, ki spodkopavajo stabilnost sveta. Zdi se, kot da smo na poti proti kolapsu civilizacij. V delih produciram več in več ljudi, z naivnostjo poteze in skozi ironično impresijo ugodja ter bogatim kolorizmom skušam izraziti ta propad. Na figurah, želim doseči manjvrednost, naredim jih disproporcionalne, vulgarne do neke mere naivne, primitivne. Rast prebivalstva razumem kot največji problem, ki se povezuje z ostalimi globalnimi problemi – več ljudi, več krčenja gozdov, več strupenih snovi, pomankanja vode.. Ob tem se sprašujem, ali so kolapsi civilizacij, posredno namerni? Ne glede na to kakšen vzorec igramo kot kultura, lahko vedno opazimo neko obliko samodestruktivnosti. Zakaj se zdi, kot da se ti problemi ignorirajo, kot da se ne bi želeli spopadati z resnično kompleksnostjo sveta. Morda smo nevedno ustvarili simplificirano verzijo sveta, kapitalizem, iluzijo. Ko je ta svet rasel, smo ga sprejeli, saj nam je enostavnost dala pogum. Tisti , ki so bili proti sistemu, na koncu postanejo del njega, se umaknejo v fiktivni svet kar naredi upor neučinkovit. Ko opazujemo za kaj vse so odgovorna današnja ''civilizirana'' ljudstva, za krivice in okrutnosti po svetu, izgleda, da se vedemo kot, da bi bili nesmrtni. V svetu ekranov, iluzij, kjer živimo na potrošniški način in je nestvarnost smrti s tem še pogojena, je občutek kot da se naši vsemogočni civilizaciji ne more nič pripetiti morda še poglobljen.

Avtor: Dvorščak Patrik
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Mešana tehnika na platnu, signirano in datirano zadaj levo

Tematski opis: V mojih delih problematiziram odnos sodobnega človeka, ki vznikne iz proizvodnje. Ta odnos sovpada z globalnimi problemi s katerimi se soočamo dandanes. Svet prehaja v čudno stanje, teroristični napadi, vali beguncev, globalni ekološki problemi, nenavadne stvari se dogajajo, ki spodkopavajo stabilnost sveta. Zdi se, kot da smo na poti proti kolapsu civilizacij. V delih produciram več in več ljudi, z naivnostjo poteze in skozi ironično impresijo ugodja ter bogatim kolorizmom skušam izraziti ta propad. Na figurah, želim doseči manjvrednost, naredim jih disproporcionalne, vulgarne do neke mere naivne, primitivne. Rast prebivalstva razumem kot največji problem, ki se povezuje z ostalimi globalnimi problemi – več ljudi, več krčenja gozdov, več strupenih snovi, pomankanja vode.. Ob tem se sprašujem, ali so kolapsi civilizacij, posredno namerni? Ne glede na to kakšen vzorec igramo kot kultura, lahko vedno opazimo neko obliko samodestruktivnosti. Zakaj se zdi, kot da se ti problemi ignorirajo, kot da se ne bi želeli spopadati z resnično kompleksnostjo sveta. Morda smo nevedno ustvarili simplificirano verzijo sveta, kapitalizem, iluzijo. Ko je ta svet rasel, smo ga sprejeli, saj nam je enostavnost dala pogum. Tisti , ki so bili proti sistemu, na koncu postanejo del njega, se umaknejo v fiktivni svet kar naredi upor neučinkovit. Ko opazujemo za kaj vse so odgovorna današnja ''civilizirana'' ljudstva, za krivice in okrutnosti po svetu, izgleda, da se vedemo kot, da bi bili nesmrtni. V svetu ekranov, iluzij, kjer živimo na potrošniški način in je nestvarnost smrti s tem še pogojena, je občutek kot da se naši vsemogočni civilizaciji ne more nič pripetiti morda še poglobljen.

Avtor: Dvorščak Patrik
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Mešana tehnika na platnu, signirano in datirano zadaj levo

Tematski opis: V mojih delih problematiziram odnos sodobnega človeka, ki vznikne iz proizvodnje. Ta odnos sovpada z globalnimi problemi s katerimi se soočamo dandanes. Svet prehaja v čudno stanje, teroristični napadi, vali beguncev, globalni ekološki problemi, nenavadne stvari se dogajajo, ki spodkopavajo stabilnost sveta. Zdi se, kot da smo na poti proti kolapsu civilizacij. V delih produciram več in več ljudi, z naivnostjo poteze in skozi ironično impresijo ugodja ter bogatim kolorizmom skušam izraziti ta propad. Na figurah, želim doseči manjvrednost, naredim jih disproporcionalne, vulgarne do neke mere naivne, primitivne. Rast prebivalstva razumem kot največji problem, ki se povezuje z ostalimi globalnimi problemi – več ljudi, več krčenja gozdov, več strupenih snovi, pomankanja vode.. Ob tem se sprašujem, ali so kolapsi civilizacij, posredno namerni? Ne glede na to kakšen vzorec igramo kot kultura, lahko vedno opazimo neko obliko samodestruktivnosti. Zakaj se zdi, kot da se ti problemi ignorirajo, kot da se ne bi želeli spopadati z resnično kompleksnostjo sveta. Morda smo nevedno ustvarili simplificirano verzijo sveta, kapitalizem, iluzijo. Ko je ta svet rasel, smo ga sprejeli, saj nam je enostavnost dala pogum. Tisti , ki so bili proti sistemu, na koncu postanejo del njega, se umaknejo v fiktivni svet kar naredi upor neučinkovit. Ko opazujemo za kaj vse so odgovorna današnja ''civilizirana'' ljudstva, za krivice in okrutnosti po svetu, izgleda, da se vedemo kot, da bi bili nesmrtni. V svetu ekranov, iluzij, kjer živimo na potrošniški način in je nestvarnost smrti s tem še pogojena, je občutek kot da se naši vsemogočni civilizaciji ne more nič pripetiti morda še poglobljen.

Avtor: Dvorščak Patrik
Leto nastanka: 2020

Tehnični opis: Mešana tehnika na platnu, signirano in datirano zadaj levo

Tematski opis: V mojih delih problematiziram odnos sodobnega človeka, ki vznikne iz proizvodnje. Ta odnos sovpada z globalnimi problemi s katerimi se soočamo dandanes. Svet prehaja v čudno stanje, teroristični napadi, vali beguncev, globalni ekološki problemi, nenavadne stvari se dogajajo, ki spodkopavajo stabilnost sveta. Zdi se, kot da smo na poti proti kolapsu civilizacij. V delih produciram več in več ljudi, z naivnostjo poteze in skozi ironično impresijo ugodja ter bogatim kolorizmom skušam izraziti ta propad. Na figurah, želim doseči manjvrednost, naredim jih disproporcionalne, vulgarne do neke mere naivne, primitivne. Rast prebivalstva razumem kot največji problem, ki se povezuje z ostalimi globalnimi problemi – več ljudi, več krčenja gozdov, več strupenih snovi, pomankanja vode.. Ob tem se sprašujem, ali so kolapsi civilizacij, posredno namerni? Ne glede na to kakšen vzorec igramo kot kultura, lahko vedno opazimo neko obliko samodestruktivnosti. Zakaj se zdi, kot da se ti problemi ignorirajo, kot da se ne bi želeli spopadati z resnično kompleksnostjo sveta. Morda smo nevedno ustvarili simplificirano verzijo sveta, kapitalizem, iluzijo. Ko je ta svet rasel, smo ga sprejeli, saj nam je enostavnost dala pogum. Tisti , ki so bili proti sistemu, na koncu postanejo del njega, se umaknejo v fiktivni svet kar naredi upor neučinkovit. Ko opazujemo za kaj vse so odgovorna današnja ''civilizirana'' ljudstva, za krivice in okrutnosti po svetu, izgleda, da se vedemo kot, da bi bili nesmrtni. V svetu ekranov, iluzij, kjer živimo na potrošniški način in je nestvarnost smrti s tem še pogojena, je občutek kot da se naši vsemogočni civilizaciji ne more nič pripetiti morda še poglobljen.

Avtor: Dvorščak Patrik
Leto nastanka: 2020

Tehnični opis: Mešana tehnika na platnu, signirano in datirano zadaj, spodaj levo

Tematski opis: V mojih delih problematiziram odnos sodobnega človeka, ki vznikne iz proizvodnje. Ta odnos sovpada z globalnimi problemi s katerimi se soočamo dandanes. Svet prehaja v čudno stanje, teroristični napadi, vali beguncev, globalni ekološki problemi, nenavadne stvari se dogajajo, ki spodkopavajo stabilnost sveta. Zdi se, kot da smo na poti proti kolapsu civilizacij. V delih produciram več in več ljudi, z naivnostjo poteze in skozi ironično impresijo ugodja ter bogatim kolorizmom skušam izraziti ta propad. Na figurah, želim doseči manjvrednost, naredim jih disproporcionalne, vulgarne do neke mere naivne, primitivne. Rast prebivalstva razumem kot največji problem, ki se povezuje z ostalimi globalnimi problemi – več ljudi, več krčenja gozdov, več strupenih snovi, pomankanja vode.. Ob tem se sprašujem, ali so kolapsi civilizacij, posredno namerni? Ne glede na to kakšen vzorec igramo kot kultura, lahko vedno opazimo neko obliko samodestruktivnosti. Zakaj se zdi, kot da se ti problemi ignorirajo, kot da se ne bi želeli spopadati z resnično kompleksnostjo sveta. Morda smo nevedno ustvarili simplificirano verzijo sveta, kapitalizem, iluzijo. Ko je ta svet rasel, smo ga sprejeli, saj nam je enostavnost dala pogum. Tisti , ki so bili proti sistemu, na koncu postanejo del njega, se umaknejo v fiktivni svet kar naredi upor neučinkovit. Ko opazujemo za kaj vse so odgovorna današnja ''civilizirana'' ljudstva, za krivice in okrutnosti po svetu, izgleda, da se vedemo kot, da bi bili nesmrtni. V svetu ekranov, iluzij, kjer živimo na potrošniški način in je nestvarnost smrti s tem še pogojena, je občutek kot da se naši vsemogočni civilizaciji ne more nič pripetiti morda še poglobljen.