Katja Pál

Opis

V otroštvu sem rada jezila svojo mlajšo sestro. Pravzaprav sem nadlegovala celotno družino, a sestra je bila moj glavni poskusni zajček. Z besedo jeziti tu ciljam na fakt, da sem se takrat kratkočasila predvsem s snovanjem in izdelavo raznoraznih križank, ugank in družabnih iger; kar je seveda potrebovalo nekoga, ki te igre tudi testira. Drugo zabavno dejstvo o meni (razen tega, da sem ljubiteljica mačk) je, da sem odraščala tako rekoč v modelarski delavnici. Moj prvi umetniški projekt sega v leto 1987, ko sem si zadala nalogo, da eno leto vsak dan prerišem motiv iz knjig ali slikanic, ki so mi bile všeč. A dogodek, ki je korenito posegel v moje likovno razmišljanje in mi posledično postavil temelje nadaljnje ustvarjalnosti, se je zgodil približno 16 let kasneje. Eno tipično deževno nedeljsko popoldne v Dublinu, kjer sem počasi že zaključevala študijsko izmenjavo na NCAD. Cimra je predlagala, da obiščeva narodni muzej, ker da ga moram videti preden odpotujem. Po ogledu razstave sva se ustavili še v muzejski trgovini. Tam je meni oči, in predvsem roke, pritegnila ena kocka s fotografijami. (na spletu se najde pod nazivom »magic folding cube«. Na voljo pa so tudi navodila kako si jo izdelati. A meni takrat to, da bi pomoč iskala na spletu, niti približno ni bilo samoumevno.) Bistvo te kocke je v tem, da je sestavljena iz osmih manjših kock enake velikosti. Te so med seboj spete na način, da jih lahko pregibamo in ob tem, skozi igro, odkrivamo nove fotografije oz. kompozicije. V trenutku sem bila zasvojena. Doma sem se takoj lotila izziva; tako dolgo sem prekladala potrebnih osem kock, dokler nisem našla tega skrivnega načina lepljenja, ki omogoča takšno pregibanje. Moje navdušenje je šlo tako daleč, da je ta kocka postala osrednja tema moje diplomske naloge. Kot sliko-objekt sem jo želela poustvariti v velikosti 1 x 1 meter. V začetku sem tudi sama razmišljala, da jo opremim s fotografijami ali neko abstraktno risbo, ki temelji na gesti; saj je to bil takrat moj izrazni svet. A kmalu sem ugotovila, da zadeva na tak način ne bo delovala. Torej: če izhodiščno kocko zgolj povečam, potem dobljen predmet ne morem imenovati umetnina; vsaj ne na način, ki je meni blizu oz. v katerega sama verjamem. Zlasti me je motilo, da je ta(k) predmet recimo „lep” ali razumljiv, zgolj v določenih fazah, zgolj iz določenih zornih kotov, vmes pa ostane cela vrsta naključnih kompozicij. Zame pa to ni bilo dovolj. Akt igre ne sme obstati v ospredju samega dela. Iz zagate sem se na koncu rešila z uvedbo izčiščenih, geometrijskih form, ki se raztezajo iz enega elementa v/na drugega. Na tak način je dana možnost prepogibanja (p)ostala le sredstvo, ki gledalcu omogoča, da med motrenjem slike sam odkriva nove kompozicije. Misel, ki me je vodila, in je danes še zmeraj ena pomembnejših v mojem ustvarjanju je, da umetnina (ta slika) v vseh svojih fazah deluje kot celota. Ne glede na pozicijo na kateri stoji gledalec. Na koncu sem se izdelavi te velike kocke sicer odpovedala, a sem v svojih delih ohranila pridobljene izkušnje. Če se danes ozrem nazaj, bi lahko celo rekla, da me je dotični projekt definiral kot ustvarjalko. Izzvana sem bila, da k slikanju pristopim povsem drugače kot pred tem. Hkrati sta se v mojem delu našla in združila pojma, ki sta v bistvu že od nekdaj del mene, a ju pred tem nisem slišala (ali dovolj upoštevala): igrivost in sestavljanje/konstrukcija. Danes vsa moja dela nastajajo na temelju teh dveh pojmov; svojega gledalca pa pozivajo, da to igrivost prepozna tudi znotraj sebe. Gledalec mora, če si dotično delo želi v celoti spoznati, tvegati še neko drugo dejavnost razen golega opazovanja. Včasih je ta igra zgolj miselna, in se slika „spreminja” glede na fokus opazovanja. Včasih nas slika nagovarja, da se sprehodimo okoli nje. Včasih pa nam ponuja celo možnost dotika in priložnost, da posamezne sestavne elemente premaknemo/podrsamo v določeno smer in tako sledimo različnim fazam kompozicije dane slike.

Izobrazba