Kumar Stane

Opis

Stane Kumar (1910-1997), slikar, grafik, ilustrator, literat, je leta 1941 diplomiral na zagrebški likovni akademiji. Že v rani mladosti je kazal ljubezen do likovne umetnosti, saj je iz gline in kita modeliral vlake. Tako na II državni gimanziji Poljane, kot tudi na realki, so ga risanja učili pomembni profesorji, med njimi tudi Božidar Jakac in Anton Koželj. Na realki je začel izdajati satirično humoristični časopis Brencelj (sam ga je ilustriral in tiskal) in si ogledal odmevno razstavo "Četrte generacije", ki so jo leta 1928 odprli v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Navdušil ga je slikar Nikolaj Pirnat. Leta 1932 je bil aretiran, saj je bil zaradi satiričnih risb osumljen komunistične propagande. Med leti 1932 in 1933 je delal pri Delavskem odru, ki ga je tedaj vodil Ferdo Delak. Tam je spoznal slikarja in scenografa Ljuba Ravnikarja, s katerim sta skupaj osnovala scenografije za Delavski oder. Leta 1933 se je vpisal na Filozofsko fakulteto na oddelek za umetnostno zgodovino in oddelek za arheologijo,vendar študija zaradi začetka druge svetovne vojne ni končal. Hkrati je delal v grafičnem ateljeju reklamnega podjetja Aloma Company v Ljubljani, skupaj z Maksimom Sedejem in Ljubom Ravnikarjem. Na zagrebški akademiji, kamor se je vpisal leta 1937, je študiral slikarstvo pri prof. Ljubu Babiću, grafiko pri prof. Tomislavu Krizmanu in risbo pri Krstu Hegedušiču. Leta 1938 je bil eden izmed ustanoviteljev skupine "Gruda". Skupina, ki je bila naslednica hrvaške skupine "Zemlja", je združevala napredne slovenske slikarje samouke. Poleg Kumarja so bili pri Grudi še Vlado Lamut, Vladimir Lakovič, Ljubo Ravnikar idr. Težišče njihovega ustvarjanja je bila socialna problematika. Njihovo delovanje je prekinila druga svetovna vojna. Leta 1942 so Kumarja odpeljali v taborišče Gonars, kjer so bili že slikarji Nikolaj Pirnat, Nande in Drago Vidmar, Vlado Lamut, Vito Globočnik in Bojan Stupica. Pod blažjim italijanskim režimom se je v taborišču lahko razvijalo likovno življenje. Nastala so številna likovna dela, ki pričajo o trpljenju v taborišču. Kumarjeve risbe otrok, ki so nastale v tem obdobju, veljajo za najbolj pretresljivo pričevanje iz italijanske internacije. Leta 1945 je Kumar prvič razstavljal kot akademski slikar, in sicer na skupinski razstavi "Primorski likovni umetniki" v Trstu in Gorici. Samostojno pa je prvič razstavljal v prostorih šišenske železniške livarne v Ljubljani leta 1946. Leta 1950 je postal predstojnik oddelka za grafiko na Šoli za umetno obrt v Ljubljani in leta 1952 predsednik Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov. Leta 1962 je dobil enomesečno štipendijo Prešernovega sklada in se odpravil na študijski obisk Pariza in leta 1968 na študijsko potovanje po Ameriki. Poleg slikanja je ves čas sodeloval kot ilustrator pri Cankarjevi založbi, Delavski enotnosti, Tovarišu in Železniškem vestniku. Po dolgoletnih prizadevanjih in zbiranju predmetov povezanih z železnico je dosegel ustanovitev Železniškega muzeja, zaradi česar ga danes imenujemo za nestroja Slovenskega železniškega muzeja.