Promet (14)

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno. Možnost kombinacije v diptih ali triptih po izbiri.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc

Avtor: Zupanc Klemen
Leto nastanka: 2021

Tehnični opis: Akril, kolaž in fotografija na platno.

Tematski opis: »Na začetku je bil trk. Trk avta.« n.n. Takoj na začetku nam pade na pamet film kanadskega režiserja Davida Cronenberga. Film pripoveduje zgodbo o skupini ljudi, ki jih spolno vznemirjajo avtomobilske nesreče – gre skratka za obliko paraphilije. Protagonisti njegovega filma Crash (1996), ki so bili poškodovani v avtomobilski nesreči, to občutijo kot stimulativen dogodek. Režiser fizično transformacijo telesa prepleta s psihološko in gledalcu preprečuje običajno identifikacijo s filmskimi liki. Namesto posrednega uživanja v seksu in poškodbah, se gledalec znajde v vlogi pasivnega voajerja. Rana je »pogoj našega fizičnega in socialnega življenja« poudarja Parveen Adams, a v Cronenbergovem filmu ni »travmatizirana« in to navdaja gledalca s frustracijo. Destrukcijo lahko torej razumemo kot plodno dejanje in ne zgolj kot nekaj uničujočega. Tudi aktualni projekt Klemna Zupanca »S tekočega traku v crash/srečanje« pričenja umetniški akt z destrukcijo, ki jo razume kot nov začetek. To kar nam na prvi pogled ponuja kot naravno stanje, je skozi več faz dela natančno konstruirano. Fotografije na platnih niso posnetki pravih razbitin avtomobilskih nesreč, temveč poustvarjene situacije in povečane podobe zmečkanih otroških igrač. Ko podobe trkov razširi po vsem galerijskem prostoru dobimo situacijo verižnega trčenja. Kar nekaj elementov dela Zupančevo slikarsko instalacijo posebno in netipično: uprizorjenost, izmišljenost dogodka, princip montaže, multiplikacija in cinematičnost. V prostoru razširjenega slikarstva uspešno demaskira in razkriva postmedijsko konstrukcijo dogodka in procesov, v katerem Amarillo Texas, Bonifika, Hofer in avtomobilska industrija plešejo isti začarani ples. Vir besedila: http://www.zavod-parasite.si/slo/?s=klemen+zupanc