Donacija Metke Krašovec Narodni galeriji

Donacija Metke Krašovec Narodni galeriji

Razstava je zaključena!

Donacija Metke Krašovec Narodni galeriji - Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič – Rac; Metka Krašovec (1941–2018) je bila ena najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalk, profesorica za risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in od leta 2015 izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjala se je s slikarstvom, grafiko, risbo in ilustracijo. Med drugimi je prejela nagrado Prešernovega sklada (1973), Jakopičevo nagrado (1983), leta 2017 pa tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo; Velik del svojega obsežnega in raznovrstnega opusa je podarila Narodni galeriji. Z izborom dvesto enainpetdesetih del, ki pokrivajo vse cikle njenega ustvarjanja, je Narodni galeriji zagotovila reprezentativno zbirko svoje umetnosti; Avtorstvo razstave in predstavitev donacije smo zaupali dramskemu igralcu Radku Poliču – Racu. ...

1. Opis razstave
Opis razstave

Donacija Metke Krašovec Narodni galeriji - Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič – RacMetka Krašovec (1941–2018) je bila ena najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalk, profesorica za risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in od leta 2015 izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjala se je s slikarstvom, grafiko, risbo in ilustracijo. Med drugimi je prejela nagrado Prešernovega sklada (1973), Jakopičevo nagrado (1983), leta 2017 pa tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Velik del svojega obsežnega in raznovrstnega opusa je podarila Narodni galeriji. Z izborom dvesto enainpetdesetih del, ki pokrivajo vse cikle njenega ustvarjanja, je Narodni galeriji zagotovila reprezentativno zbirko svoje umetnosti. Avtorstvo razstave in predstavitev donacije smo zaupali dramskemu igralcu Radku Poliču – Racu. Osredotočil se je na tisti del njenega opusa, ki je najmanjkrat razstavljen in zato širši javnosti najmanj znan, hkrati pa gre za dela, ki so najintimnejša in v katerih se najbolj zrcali bistvo umetnosti Metke Krašovec. Njeno delo je osvetljeno s poezijo, ki jo je spremljala vse življenje, posebej pa v šestintridesetih letih skupnega življenja s pesnikom Tomažem Šalamunom (1941–2014). Umetnika sta bila življenjska in ustvarjalna sopotnika in sta ob delu drug drugega navdihovala. Rac je pesmi in risbe za razstavo izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka, zato si sledijo očiščene muzejske faktografije, razstavljene so brez naslovov, tehnike, mer in datacij. Ob vsaki risbi lahko prisluhnete posnetkom izbranih Šalamunovih pesmi v interpretaciji Radka Poliča – Raca in poglobljeno doživite novo, neke vrste celostno umetnino, delo treh sijajnih umetnikov. »Tomaž /…/ je vedno trdil, da sva si bila v osemdesetih letih, ko so nastajale moje risbe in slike na papirju, umetniško najbližje in da sva se takrat inspirirala ob delu drug drugega. Zase lahko trdim, da se mi je z risbami odprl nov način ustvarjanja. Do takrat so bile moje slike in tudi predloge za grafike načrtovane, naredila sem mnogo skic, predno sem začela slikati, slika sama je bila v veliki meri rezultat predhodnega razmišljanja, poskusov in selekcije. Risbe so začele nastajati, ko sem v slikarstvu prišla do krize, ko ni bilo več izziva in bi se lahko samo elegantno ponavljala. V tej praznini sem začela risati brez predhodne podobe ali ideje v glavi. Enostavno sem pustila, da se je materializiralo, kar se je hotelo. V tem vidim sorodnost Tomaževemu načinu pisanja, ko se je enostavno odprl in dovolil, da so stavki z intenzivno avtoriteto prihajali k njemu. Jaz sicer nisem imela te milosti, da bi me risbe, tako kot njega stavki, zbujale in bi jih morala narisati. Sem se pa vsak dan usedla pred papir, položila svinčnik ali pero ali barvico nanj in pustila, da se je sprožil proces, podoben neke vrste meditacije. Dokler sem bila v tem toku, so risbe prihajale, ko se je tok ustavil sem nehala. Zelo veliko tega, kar je nastajalo, nisem niti razumela, niti vedela, od kod prihaja. Moj edini racionalni poseg je bila kasnejša selekcija, pa še tam sem morala biti previdna, da nisem zadeve cenzurirala. « Metka Krašovec, V globini mirna, na površini orkani, v: Tomaž Šalamun, Metka Krašovec, Šepetanje, Ljubljana 2017, str. 139–140Požgal si me in me razmetal. Požigaš me in trgaš. V tvojih sencih je moj cvet, tiste okrogle, tope krogle zemlje, ki na njih umiram,se na njih strjam. Daviš me, da plodim zemljo, da izviram reke. Drobni kolibriji so zagrnili sonce od bolečine in slasti. Ropar si. Jaz sem tvoj suženj pokoren, hreščim od tvojega škornja. Stopi, stopi, zdrobi, razvrednoti! Naj se še drugi hrošči napijejo. Naj vas zalijem. Kompost sem, čisto na dnu, tvoj plen. Tvoj ogromni trzajoči imperij, ki me vališpo rokah kot jagnje. Ki me greješ. Ki si me zrušil v verige žada. Ki sem tvoj, samo tvoj, ki me držiš v ustih med zobmi. Trgaš me, kot so trgali Afriko od Indije. Himalaja sem. Dokler me ti gledaš, breg od mene. Dokler me ti vohaš, breg od mene. Dokler me ti ljubiš. Zate. Nem. O mili moj, hrani me!to je čednoto je izredno čednoto je tako čedno da človek ostrminekaj tako čednega si želim videti vsak dandolgo časa sem si želel da bi videl nekaj tako čednegato je čedno raznobarvno in čednoto je naravnost čednoto je tako čedno da bi človek vse prodalda bi lahko dan in noč gledal kako je čednoto je tako čedno da je vse kar se vidi okrog manj čednoto je čedno in amento je čednoti mrgoliš ti krehaš ti mrgoliš ti si morski som ti si morska uta ti si mi požrl kekse ti si napoleon ti si mi požrl kekse ti si gnoj ti si imel očeta ki je škililti si mi požrl kekseti si bedak ti si morski somti si kaíliti si ritka dojenčkati si opica ti si ritka dojenčkati si mi požrl kekseti si bedakti si morski sompolomil si mi gozdv vodo me spreminjaš in me sežigaš v prahne morem gledati ne morem dati roke na očine morem se premakniti ne morem narisati živaliti si morski somne morem ločiti vode od nebasrno sem imel in papigo v rokah sem držal zaboj gledal sem vrtna vrata kako so se odpiralati si ribaProkletstvo zadnje zrelosti, prokletstvo igre. Pribilo te je kot člen v verigo, prokletstvo tuje preteklosti, prokletstvo tvoje preteklosti. Odtrgaj se in te bo požrlo. Razkleni se in te bo pokopalo. Stoj in se ti bo izteklo, utripajoči rep mrtve kače. Izskoči in tuje pesmi bodo teptale tvoje telo. Ostani in rodil boš gobice. Vsak pravi pesnik je pošast. Glas uničuje in ljudi. Petje zgradi tehniko, ki uničujezemljo, da nas ne bi jedli črvi. Pijanček proda plašč. Lopov proda mater. Samo pesnik proda dušo, da joloči od telesa, ki ga ljubi. Važno je, da si tu. Vse drugo, ali imaš črno meso ali belo,ali ležiš ranjen in drgetaš,se ne miri z mojo glavo. Važni so udarci biča. Prhke, sladke votline srca. In če te vlečem za roke kot mrtvega Hektorjain rečeš dovolj, nor si,greva v kino po stopnicah,mlaskam, premišljam, kako te bomspet zleknil na to debelo preprogo. Sesul na gosto mehko travo, ki še zadiši po tvojih prepotenih laseh. Avtentično zazveniubijanje, ljubezen manj. Rože ne dišijoavtentično, ampak lepo. Lepo diši ubijanje. Lepo dišijo rože, rdeče, črne inbele. Belo ogromno bitje me ljubi na beli blazini. Mehko me tepta. Miren sem. Mehko me tepta. Mehko me tepta. Mehko me tepta. Vidim Nietzscheja. Miren sam. Mehko me tepta. Mehko me tepta. Mehko me tepta. Vidim Kristusa. Miren sem. Mehko me tepta. Mehko me tepta. Mehko me tepta. Vidim Babita. Tebe ne. Ti si v meni. Povej! Kdo si?Ubijaš, ker hočeš biti ubit inljubljen?Ja, gotovo tudi zato. Vsak človek pušča, meso je slabo. Platno sem. Svetlobo lovim. Vračam jo tja, od koder je prišla. Če ne bi srečal tebe, bi srečal kogadrugega. Misliš, da jesvetloba, ki zdaj odseva tvojobraz, na pamet?Vse odmre, če se ne hrani. V Mehiki sva, a nisva?"Sonce bi dol treščilo. " Še vturističnem vodiču vse jasno piše. Misliš torej, da imašše pravico do svojih oči, kot kak nedoletenhrošč? Jovo prihaja od Jupiter,Jovis. Na meni ni ničnedolžnega. Še, če vzamemčasopis in ga prepišem, pride vento, kar je. Glej, tu piše:Pazi! Dih ti bo zastal!V dušo bi se zlil,sonce bi popil,hočem učke tvoje,hočem učke tvoje. Hočem tvoje roke,tvoja usta,tvojo naveličanost in gnus,ker si od sebe stran. Ude, ki jih ne razumeš,in jih gledaš kot železne kavlje,ki drobijo v prahin te je sram. Ustrašiš se, ko jočem,tvoja sila vse požiga kot puščava,jaz pa prosim in se te dotikam blazen,hočeš, da ti dam. Zrušil sem se od slasti, od tebe,tebe to v ničemer ne vznemirja,samo čudno gledaš in se mrščišin si sam. Možgani so se mi razlili,tako strašno trošim spomin nate. Deček, poliži Graal. Zdrobi ga s kleščami,zmelji ga, zmelji ga. Naj ne ostane nič lobanje. Naj se zemlja, mah različi. In drevesa ob poti, ki so ga gledala. In gore, ki so v njih obležala drevesa. Prah na nebu izenači: izniči. Ljubi, vzemi me s sabo!Samozato sem,da mi bo, ko bomumiral, dalroko načeloprijatelj. Prijatelj!Si kdaj izkusil neskončno slast mešanjazvezd,pok cveta, ko serazpre v rdečeobzorje?Ne podcenjuj najboljstrašnih estetskihužitkov. Vsak dan, vsakominuto se borimzate. Hvala ti zaime. Moj poslednjizaveznik je v bitki za tvoježivljenje. Prosi zame. Prosi, da mi sovražnik ne zaslepiuma in menedolžnega ne zvleče kstroju. Prosi, da bi obvladal čas vspanju in te ohranil pri življenju zmolkom. Device prodajajo v pokih po sto papirjev. Vsako jutro si vzamem eno, dve, tri. Kako se bom ljubil danes? Bom paša, konkvistador, bom trepetal, začuden in tih? Bodo samobogovi in naju ne bo, z devico? Takrat je najlepše. Prostor zadiši kot pršič. Včasih plavam v ogromnih vampih zemlje. Stene so slane, kocine bolijo od napora in slasti. Dostikrat se ranim od požrešnosti. Taka devica nikoli ne postane ženska. Raztrgam jo, vržem jo v koš za smeti. Ampak včasih, pesmi se zleknejo v svet kot del narave. Ženske dihajo, spravljajo v grozo in tolažijo ljudi. Povohaj vsako žensko, preden te zapelje! Ti določaš,če je blag stvor, če hudič, nekoč bela devica, ki me je zvabila v blaznost s svojo skrajno belino. včasih ko tako premišljujem o sebi res nimam pojma kdo sem. kaj je to kar počnem pa ne ve nihče. vsi se nekaj delajo da vejo to so navadne reve. če jih pahnem z dilco ne rečejo da sem jih pahnil z dilco ampak rečejo nekaj tretjega. eni vpijejo da sem tata mata drugi da sem navaden barbar ki podira najlepše slovenske smreke ampak zaradi tega ne njim ne meni ni čisto nič bolj jasno. včasih ko tako premišljujem o sebi me prime groza. sam sumim da sem zarota ampaknimam pojma čigava. študiral sem se. popukal sem si ven vse socialistične dlakce religiozne dlakce metafizične dlakce dlakce kjer je notfuk in take dlakce da človek absolutnopostane prekrasen in dober če preberetisti kup dlakc pa tiste dlakce ki jih imam neprestano pri sebi če bi me naenkrat povozil avto in bi se moral prepirati kam naj grem. dosti dlakc gre obenem na več kupov dlakc in sem tipkal kopije in kopije. jaz hočem imet fin razgled namorje. najprej sem mislil da bo po moji smrti vse prima in jasno pa ne bo. vsak si bo naphal v glavo to kar mu paše in bo s tem tekal okrog da bo povzročil še hujšo zmedo. kdo sem bil in kaj sem zares počel pa ne bo vedel nihče. smilite se mi kreteni! milost!Ubit bom moral. Gospod, moral bom ubit. Zakaj? Živini sem dajal vode, koso sem brusil. Zgradil sem si nov hlev, kamor seže moje oko rase pšenica. V mestu sem sklepal poštene kupčije, trta je rodila dobro. Vohal sem zrak, bil je čist in jasen. Goste sem imel rad, točil sem jim čistega vina. Zvečer smo vrgli karte, pesmi peli. Poslušal sem jih. Dosti sem se naučil. O delu, o ljudeh, o novih strojih, o cenah živeža. Zakaj bom moral ubijat sredi jasnega življenja? Ženska joče in drhti v postelji. Ona ni nič kriva. Ona sploh ne ve. Kdo je kriv, Bog, ti ali jaz? Kaj ti koristi kri na mojih rokah, krinedolžnega človeka, velikega, lepega in tihega kotgora, ki galjubim. Zajček, ki bereš biblijo,zakaj tvoja mati bere biblijo?Zakaj živiš v smeteh, zajček?Kje si dobil ta zrcala? Zajček, zakaj se otroci na cesti boksajo?Zajček, odkod dobijo otroci na cestiboksarske rokavice?Zajček, zakaj so tvoja zrcala visokadva metra, široka pa samo deset centimetrov? Zakaj nimaš stola, zajček?Zakaj nimaš mize?Kje se umivaš, zajček?Kje imaš Vodo? Hej, Oaxaqueño! Zajček me je objel in spi. Dragulj si, narejen iz moje moči, jem te kotledeno kocko. Roke mi puliš iz ram in jihnalagaš kot drva. Množiš jih. Opustošen sem. Razbil se mi je malik. Ti si moja glina,jezik moj, slina na skrčeni pesti. In da se mikri ne zaduši od tvojega semena, me morašrezati. Poglej, v gobec krave dam pest in tisipam marjetice po tolmunu. Siv, vlažen inpepelnat si, ko se zaziram v stene na bregujezera. Veš kakšen trebuh imaš od znotraj? Tak,kot če s hrbtom roke močno drgneš po svojembelem obloženem jeziku, ko si bil še otrok. Hočem, da klecneš od ljubezni, in da semagari malo udariš v glavo. Hočem, da omedliš. Kopaj se v svoji lepoti. Dopusti ji, da te obglavi. Ti si ta lepota. Onasama je tvoj veliki brat. Ne pozabi. Niti za trenutek. Moja pota so neobvladljiva. Umreva lahko samoti ali jaz, alioba, ali obaskupaj. Med ljubeznijo in ljubeznijo ježenska, ki ji nikoli nisem videl obraza. Ne vem zanj. Zaspan sem kot otrok. Ljubim tebe in ves svet enako. rdeče rože rastejo v nebesih, senca je na vrtuluč prodira od povsod, sonca se ne vidine vem kako da je potem senca na vrtu, rosa je v traviokrog so posuti veliki beli kamni da se na njih lahko sedi hribi okrog so taki kot na zemljisamo da so nižji in da so videti čisto prhkimislim da smo tudi mi čisto lahki in da se komaj dotikamo talče hodim se mi zdi da se rdeče rože malo umaknejo pred mano zdi se mi da zrak diši, da je strašno hladen in žgočvidim da prihajajo nova bitjakot da jih nevidna roka polaga v travovsa so lepa in mirna in vsi smo skupaj nekatere ki plavajo sem v zraku zavrti in jih odtrgazginejo in jih ne vidimo več in ječijozdi se mi da je moje telo v žarečem tuneluda vzhaja kot testo in da potem prši narazen v zvezde tukaj v nebesih ni seksa ne čutim rokampak so vse stvari in bitja popolnoma skupajin drvijo narazen da se še bolj združijobarve hlapijo in vsi g

1. Podrobnosti
Naziv razstave Donacija Metke Krašovec Narodni galeriji
Trajanje razstave 2.2.2022 - 8.5.2022
Čas ogleda razstave 10:00 - 18:00
Datum otvoritve 2.2.2022
Ura otvoritve 0:00
Dodatne informacije Ob četrtkih od 10:00 do 20:00, Ponedeljek, 1. januar, 1. maj, 1. november in 25. december: zaprto
Lokacija Narodna galerija
Vstopnina Vstopnina za ogled stalne zbirke: Redna cena 8 EUR, Cena s popustom 4 EUR, Skupinska vstopnica (nad 10 oseb) 5 EUR, Družinska vstopnica 14 EUR, Vsako prvo nedeljo v mesecu je ogled stalne zbirke brezplačen; Vstopnina za ogled občasne razstave: Redna cena 5 EUR, Cena s popustom 3 EUR, Skupinska vstopnica (nad 10 oseb) 3 EUR, Družinska vstopnica 10 EUR; Kombinirana vstopnina za ogled stalne zbirke in občasnih razstav: Redna cena 10 EUR, Cena s popustom 7 EUR, Skupinska vstopnica (nad 10 oseb) 7 EUR, Družinska vstopnica 20 EUR; Cena s popustom velja za otroke, učence, dijake in študente; slušatelje Univerze za tretje življenjsko obdobje in upokojence; sponzorje ob predložitvi dokazil.
Tip razstave Občasna razstava
Organizator Narodna galerija
Organizator naslov Prešernova 24
Organizator kraj 1000 Ljubljana
2. Multimedija
Multimedija

Mnenja zbirateljev o razstavi

Prijavite se kot član kluba zbirateljev in si oglejte mnenja ostalih članov o razstavi ali oddajte svoje mnenje.
Prijavite se na e-novice za razstave
Prijavite se na e-novice za razstave

Prijavite se na e-novice o razstavah in dogodkih in bodite obveščeni o vseh pomembnih razstavah in dogodkih, ki se dogajajo na področju likovne umetnosti v Sloveniji.

Spremljajte razstave

Napovednik razstav in dogodkov