SCHALAR SEE 1413

Multimedija

VABILO

Opis fotografij

Na fotografijah so muzejske grafike, vodstvo po razstavi in Boutique du Musée.

Vir fotografij

Klemen Smrtnik in Matjaž Rušt

100 LET MUSÉE DE SCHALAR

Pravkar v Ljubljani gostuje trajna zbirka priznanega švicarskega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki ravno te dni praznuje jubilejno stoto obletnico obstoja. Muzej se uvršča v sam vrh evropskega arheološkega raziskovanja ter tesno sodeluje s slavnim Loch Ness Centre & Exhibition muzejem za raziskovanje jezerske favne. Musée de Schalar hrani zavidljivo arheološko zbirko ostankov mitološke pošasti Škalarja, katerega obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo. "Presrečni smo, da bo Škalar še pred koncem leta uvrščen na Unescov UNCPTR svetovni seznam jezerskih pošasti, na podlagi česar se bomo v naslednjem letu lahko potegovali za finančna sredstva iz evropskega strukturnega sklada ter temeljito razširili svojo dejavnost," pravi dr. Klemen Zupanc, direktor Musée de Schalar. "Zbrana finančna sredstva bi radi vložili v kampanjo, s katero bi se Šaleška dolina lahko potegovala za Evropsko prestolnico jezerskih pošasti 2024," še doda. Zgodovina Musée de Schalar sega v leto 1922, ko je priznani šaleški zdravnik dr. Medic financiral izgradnjo muzeja. Kot strasten ribič je v zgodnjih jutranjih urah pod mirno gladino jezera pogosto videval nenavaden obris nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Ker pa je bil dr. Modic človek razuma in seznanjen z znanstveno metodo, ni želel nasedati vaškemu vraževerju, ampak se je raje odločil financirati moderno raziskovalno ustanovo za preiskovanje jezerskih anomalij, ki se danes imenuje Musée de Schalar. S finančnim poroštvom je Musée de Schalar lahko zaposlil ugledne strokovnjake z različnih področij, ki so v prihajajočih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše artefakte v zvezi z obstojem jezerske pošasti v Šaleški dolini, ki je z vsakim zbranim artefaktom postajala manj legenda in bolj dejstvo. Danes Musée de Schalar zaposluje arheologe in biologe, ki se bolj kot s tem, ali je Škalar zares obstajal, ukvarjajo z njegovo fizionomijo in prehranjevalnimi navadami. "Škalar je v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton," je poudaril dr. Zrimšek, ki v Musée de Schalar vodi oddelek za forenziko in primerjalno osteologijo, medtem ko nam kaže zbledele slike s slavne šeste raziskovalne odprave v tridesetih letih prejšnjega stoletja, na kateri so arheologi Musée de Schalar v Šaleški dolini izkopali okostje Škalarja. "Menjava endoskeletona zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času na takšen ali drugačen način zaužiti. Na podlagi izvedenih analiz sklepamo, da je moral Škalar zaradi izjemne ranljivosti v času menjav endoskeletona ta čas preživeti pod zemljo." Okostje so datirali v leto 1975 s pomočjo revolucionarne metode kemične analize cvetnega prahu, ki je bil najden na okostju. "S pomočjo cvetnega prahu lahko nek objekt datiramo na nekaj mesecev natančno preko poznavanja zgodovinskega gibanja rastlinske specifike. Poroznost okostja - tu smo imeli zares srečo - je omogočila hrambo cvetnega prahu v svojih porah ter zaščito le-tega pred zunanjimi vplivi," nam je pojasnil dr. Gal Oblišar z oddelka za radiometrično datiranje v Musée de Schalar. Meritve kemične sestave, ki so jih v poznih petdesetih letih izvedli na oddelku za forenziko in primerjalno osteologijo, so nakazale na visoko vsebnost ogljika, na podlagi česar so že v šestdesetih letih strokovnjaki iz Musée de Schalar napisali nekaj odmevnih znanstvenih objav. Njihova teza je bila preprosta: pri menjavi endoskeletona mora osteokambiarni organizem zaužiti dovolj ogljika za izgradnjo novega, na podlagi česar so utemeljili karbonogeni prehranjevalni cikel osteokambiarov. Ogromne količine potrebnega ogljika ter lokacija življenjskega habitata Škalarja so se presenetljivo natančno ujemale z vdrtjem Škalskega, Velenjskega in Šoštanjskega jezera, kar je samo po sebi namigovalo na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil zadostno količino premoga, da je povzročil kolaps pokopališča ter nastanek jezera. Tu pa se je situacija za Musée de Schalar začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost socialističnih oblasti, ki niso želele priznati obstoja ogromne živali izven njihovega nadzora ter z njo poveznih naravnih nesreč. Oblasti so za naslednjih nekaj desetletij praktično zaustavile delovanje muzeja, zaradi česar je moral Musée de Schalar svoj sedež preseliti v Švico. Šele z osamosvojitvijo se je politična krajina dovolj temeljito spremenila, da je bilo delovanje muzeja spet možno tudi na slovenskih tleh. Naslednja generacija strokovnjakov je v zadnjih letih na krilih teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov s pomočjo modernih numeričnih pristopov kmalu razvila ter objavila celostno teorijo prehranjevalnih ciklov Škalarja. "S pomočjo računalniških simulacij smo dognali, da si v življenju Škalarja izmenično sledijo karbonogeni ter celulogeni prehranjevalni cikli, v katerih mora organizem zaužiti zadostne količine celuloze, da lahko poveča površino svoje luskaste povrhnjice ter jo prilagodi novi dimenziji telesa. Potrebno celulozo lahko najde v naravnih virih, torej rastlinah, še lažje pa v celuloznih izdelkih, kot so na primer papirnati bankovci," nam je med verižnim kajenjem cigaret izza računalniškega zaslona razložil dr. Tijan Mede, vodja oddelka za numerično modeliranje v Musée de Schalar. "Sklepamo, da morajo biti med obema prehranjevalnima cikloma daljša ali krajša obdobja hibernacije, odvisno od zunanjih okoliščin. Podobno, kot je dolžina hibernacije pri medvedu odvisna od zunanjih temperatur." Na podoben način, kot se je to zgodilo prejšnji generaciji raziskovalcev v Musée de Schalar, je tudi teoretično raziskovanje nove generacije znanstvenikov generiralo neverjetne politične implikacije. Spomnimo, pred očmi slovenske javnosti se odvija sodni proces stoletja o finančni luknji, ki je nastala pri izgradnji šestega bloka TEŠ. Obtožnica Rotnika ter upravni odbor dolži oškodovanja države za 440 milijonov evrov pri naložbi, ki je z začetnih 650 milijonov evrov zrasla na vrtoglavih 1,4 milijarde evrov. Izginotje te nezamisljive količine denarja pa zopet natančno sovpada z novim celulogenim prehranjevalnim ciklom Škalarja, podobno kot je njegova karbogena faza sovpadla z vdrtjem Škalskega, Velenjskega in Šoštanjskega jezera. Decembrsko gostovanje trajne zbirke Musée de Schalar v Pivki tako prihaja v zgodovinsko relevantnem trenutku ter postavlja ustaljene teorije o razvoju dogodkov na TEŠ pod vprašaj. Dr. Klemen Zupanc poudarja tudi, da je Musée de Schalar na celjsko kriminalistično policijo naslovil že šest pozivov z informacijami o relevantnem dokaznem gradivu, vendar odgovora nanje še niso prejeli.
Mede Tijan

Klemen Zupanc: SCHALAR SEE 1413 (Galerija Srečišče v Hostlu Celica)

Umetnik Klemen Zupanc projekt Schalar See 1413 razvija od leta 2018. Takrat je nastal njegov prvi zasnutek: urbana legenda o mitološkem Škalarju, velikanski šestnogi podvodni pošasti, ki naj bi se prehranjevala z lignitom in celulozo (posebno še tisto v bankovcih), s svojim izjemnim apetitom pa povzročila nastanek treh udornih jezer v Šaleški dolini. Ideja o stvoru, ki prevzame vlogo grešnega kozla za koruptivno energetsko in okoljsko abominacijo ter namesto tega postane narodni ponos in lokalna maskota, je od svojih začetkov vzcvetela in se razširila, Škalarjevo zgodbo pa so do danes sooblikovali številni sodelavci in soavtorji. V obliki številnih med seboj povezanih del in artefaktov se v razstavni obliki projekt danes največkrat manifestira kot Musée de Schalar, ključna raziskovalna in arhivska institucija za raziskovanje Škalarja in udornin Šaleške doline. S tem so povezane prigode, legende in zgodbe, ki jih pripovedujejo in povzemajo skrbno poustvarjeni kvazi-historični objekti in muzealije. Pozornost do detajlov, ki jih je v želji po ustvarjanju celovite iluzije v delo vnesel Zupanc, je izjemna: na nekaterih iteracijah postavitve fiktivnega muzeja je bilo tako moč vstopiti v muzejske pisarne in prek pravega telefonskega aparata poklicati številko policije ali pa francoskega podjetja Alstom Power, glavnega dobavitelja opreme za TEŠ. Škalski dosjeji so videti prepričljivo, srhljivo resnični, obdelane dejanske historične fotografije in ponarejeni zgodnjerenesančni bakrorezi pa ustvarjajo globok vtis paralelnega sveta, ki se ves čas giblje na meji verjetnega. V tokratni postavitvi v galeriji Celica smo soočeni z gostujočim podaljškom muzeja, nekakšnim kabinetom čudes oziroma 'wunderkammer', kjer se na relativno zgoščeni razstavni površini srečamo s številnimi artefakti iz Musée de Schalar. Nov dodatek muzejski zbirki so pravkar odkriti dnevniki ustanovitelja muzeja, dr. Mediča, resničnega nekdanjega prebivalca Šoštanja, ki pričajo o prvih stikih z bajeslovnim Škalarjem ter odločitvi za ustanovitev muzeja. Drugi del predstavitve v zbadljivi maniri predstavlja muzejsko trgovino s spominki, na kateri si je moč priskrbeti vžigalnike, skodelice in majice z motivi objektov iz muzejske zbirke. V sklopu razstave je nastal tudi časopis Škalski zvon, ki je umetniški artefakt in katalog hkrati. Klemen Zupanc v svojem projektu Schalar See 1413 naslavlja tisti rob, po katerem se lahko sprehaja umetnost, da bi prek fikcije izrekla resničnost. Podobno kot Herzog si za predajanje svojega sporočila izposodi jezik skupne resničnosti, ki opisuje skupno resničnost, a jo v tem na nek način zvrača samo vase, jo subverzira. Škalar je legenda, maskota, je mit: a kot vsi miti se na številnih točkah dotika stvarnosti in dejanskih historičnih dogodkov. To, pravijo, je tudi ena izmed značilnosti satire, in Zupančevo delo bi brez dvoma lahko označili kot satirično in eksplicitno družbenokritično. Pod vsem skupaj pa, tako vsaj daje slutiti globoka potopitvena izkušnja umišljenega škalarjevega sveta, se skriva tudi subtilnejša, bolj poetična resnica: ta namreč, da bi se lahko vse skupaj zgodilo tudi drugače. V tem smislu Schalar See 1413 odpira prostor za alternativo, s tem pa tudi za dejanski odpor.
Bračič Ajda

Klemen Zupanc: SCHALAR SEE 1413 (Galerija Velenje)

Kako se rodijo nove legende, je vprašanje akademskega slikarja Klemna Zupanca, ki želi s svojim kritično satiričnim pristopom do družbenega dogajanja ustvariti novo urbano legendo o Škalarju, šaleški pošasti, z željo, da bi čez čas postala ljudska pripoved in legenda. Schalar See 1413 je urbana legenda, katere začetek je umetnik postavil v leto 2018. Inspiracija za tovrstno razstavo in legendo o pošasti je v celoti povezana z afero TEŠ 6 in nastankom treh udornih jezer v Šaleški dolini. Klemen Zupanc je slovenski umetnik, ki se je leta 1989 rodil v Celju. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo. Zadnjih nekaj let Zupanc s svojim delom močno kritizira družbene norme, kar kaže v svojem satiričnem delu, ki se izraža v različnih umetniških oblikah. Kot omenjeno, se Zupančevo delo pogosto osredotoča na družbene in politične teme ter kritiko kapitalističnega sistema. Njegova dela so pogosto provokativna, a hkrati tudi humorna. Uporablja različne tehnike, kot so slikanje, grafika, fotografija in video, ter se pogosto poslužuje ironije, karikature in satirične simbolike. V predstavljenih delih na tokratni razstavi v Galeriji Velenje se umetnik osredotoča na različne oblike izkoriščanja, ki jih omogoča kapitalistični sistem, kritizira nenehno iskanje dobička in izkoriščanja delavcev, z različnimi pristopi pa našteto predstavi s simboliziranjem razsipnosti, objestnosti in potrošništva, ki so relevantni za sodobno družbo in omenjeno inspiracijo afere TEŠ 6. Na razstavi je moč videti predstavitev razvoja muzeja Schalar ter raznovrstno arheološko gradivo v zvezi z obstojem, fizionomijo in prehranjevalnimi navadami te znamenite jezerske pošasti - Škalarja. Izvirno predstavljena dela razstave predstavljajo zbirko fiktivnega muzeja - Musée de Schalar, ki vsebuje elemente satire, humorja in socialne kritike. Avtorjevo fiktivno razmišljanje o legendi, ki temelji na prepletanju imaginarnega in realnega sveta, se kaže v najmanjših detajlih predstavljenih umetniških del. Zupančeva legenda ima močan pripovedni element in pogosto opisuje dogodke, za katere se zdi, da so zgodovinsko popolnoma resnični, vendar vsebujejo veliko elementov fikcije ali fantastične narave. Opazimo lahko, da je razstava polna simbolov, ki imajo pomen onkraj njihovega neposrednega pomena. Ta simbolizem je ključnega pomena pri razumevanju njegovih idej in sporočil, ki jih želi avtor prenesti na gledalce. Z željo, da bi se legenda prijela, gre avtor v detajlih tako daleč, da ustvari celo ljudske pesmi, pisne dokumente, stare rokopise, kronike … Kot vemo, so se mnoge legende razvile iz resničnih dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti, vendar so se sčasoma spremenile in dopolnili so jih dodatni elementi, ki so povečali dramatičnost in čustveno privlačnost. Lahko bi dejali, da je v Muzeju de Schalar umetnost prav to, da avtor preskoči tisoče let dopolnjevanj in pomaga pri hitrem razvoju legende. Klemen Zupanc je predstavnik mlade sodobne satirične umetnosti v Sloveniji. Njegovo delo ponuja kritičen pogled na družbo, ki spodbuja razmislek o različnih družbenih vprašanjih. S kritičnim delom, ki uporablja humor, sarkazem in ironijo, izpostavlja napake, neumnosti in slabosti posameznikov, družbe, politike in kulture. Na ta način želi na lahkotni in sproščeni ravni ljudem predstaviti nastajajočo legendo ter spodbujati kritično razmišljanje o kapitalističnem sistemu in njegovih posledicah. Satira v umetnosti je pomemben način kritične refleksije družbe, saj omogoča kritično razmišljanje in dviguje zavest o družbenih problemih. Umetniki, kot je Klemen Zupanc, imajo pomembno vlogo pri tem procesu, saj s svojim delom prispevajo k razmišljanju o družbenih vprašanjih ter vzpodbujajo kritično razmišljanje. V umetnosti je satira postala ena najpomembnejših izraznih oblik, ki ima sposobnost izpostavljanja in kritiziranja družbenih problemov na duhovit, a učinkovit način. Satirična umetnost sega v zgodovino in obstaja že tisočletja. V antični Grčiji so satirične drame uporabljali kot način kritiziranja političnih voditeljev in družbenih norm. V Rimu so bile satirične pesmi in satire razvite na širši ravni, vključno s karikaturami, ki so bile razširjene na stenskih poslikavah in v drugih javnih prostorih. V evropski umetnosti so se satirične podobe pojavile v srednjem veku, predvsem v iluminacijah in karikaturah, ki so kritizirale cerkev in družbeno elito. Med renesanso so umetniki, kot sta npr. Michelangelo in Albrecht Dürer, ustvarjali satirične podobe, ki so kritizirale korupcijo in druge negativne vidike tedanje družbe. Tako kot Zupanc se sodobni satirični umetniki pogosto osredotočajo na aktualne dogodke in uporabljajo različne tehnike. Danes je satira pomemben sestavni del sodobne umetnosti, še posebej v stripu, animaciji, filmu in na televiziji. Nekateri sodobni satirični umetniki, kot sta Banksy in Ai Weiwei, so postali znani po svojih provokativnih delih, ki kritizirajo politične in družbene institucije. Satira še naprej igra pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja in ustvarjanju sprememb v družbi.
Veler Matic