Stalna zbirka umetnosti na Slovenskem

Opis razstave

Stalna zbirka umetnosti na Slovenskem - Od leta 1870 daljePo uspešnem gostovanju razstave Impresionizem od zore do mraka: Slovenska umetnost 1870-1930 v Pragi in po koncu drugih predstavitev, je Novo krilo Narodne galerije znova v celoti namenjeno pregledu slovenske likovne umetnosti od leta 1870 dalje. Ob tej priložnosti smo v Narodni galeriji spremenili postavitev, ki smo jo zasnovali ob otvoritvi razširjene stalne zbirke po prenovi palače Narodnega doma januarja 2016. Zbirka je zasnovana bolj ali manj kronološko in obravnava umetnostnozgodovinske tematike. Tako kot prej, tudi zdaj sledimo razvoju realizma, vzponu in izzvenevanju impresionizma, pregledu umetnosti v času med obema vojnama in zaključimo z najpomembnejšimi predstavniki predvojne generacije, ki je bila aktivna še po letu 1945. Nova postavitev vključuje 161 slik, 42 plastik, 20 fotografij in eno delo na papirju. Še vedno so izpostavljena najbolj znana dela v Narodni galeriji: Kofetarica in Avtoportret v belem Ivane Kobilca, Zamorka Antona Ažbeta, impresionistične krajine Ivana Groharja in Matije Jame, Križanke Riharda Jakopiča, Rdeči parazol Mateja Sternena, Žrtve Franca Bernekerja, Lucija v starinskem oblačilu Gabrijela Stupice. Niz monumentalnih žanrskih slik, s Poletjem Ivane Kobilca na čelu, obiskovalca popelje od plenerizma slike Pred lovom Jurija Šubica do Groharjevih Grabljic, ki predstavljajo enega od umetnikovih prvih poskusov impresionističnega slikanja. Med slikami najdemo tudi prvo skulpturo slovenskega umetnika, ki se je uvrstila na pariški Salon – Kozakove sanje Ivana Zajca. Ob prenovi Narodnega doma leta 2016 je bil naš cilj ustvariti širok pregled umetnin, ki jih hrani galerija, sedaj, po nekaj letih in več sto tisočih obiskovalcev, pa predstavljamo bolj selektiven nabor slik in več prostora odmerjamo kiparstvu. Ta v večji bližini z razstavnimi stenami dodatno zaživi in stopi v bolj neposreden dialog s slikami. Včasih gre za primerjavo umetniškega pristopa k isti vsebinski ali likovni tematiki, kot na primer vzporejanje Trobentača Marija Preglja in Zaljubljenega Harlekina Stojana Batiča. Vidnejša je povezava med slovenskimi literati in likovnimi umetniki. Kipu Valentina Vodnika Alojza Gangla je odmerjen samostojen manjši prostor, Ganglova podoba Josipa Stritarja je v dvorani s slikami bratov Janeza in Jurija Šubica, s katerima je ta pisatelj in urednik sodeloval. Kip Otona Župančiča Franca Bernekerja stoji ob belokranjskem Kolu Matije Jame, saj sta se pesnik – po rodu iz Bele Krajine! – in slikar družila in hodila na izlete na Ljubljansko barje. Poprsje Ivana Cankarja Alojzija Repiča pa je postavljeno v niz Groharjevih impresionističnih krajin, ki jih je pisatelj tako cenil. Bolj povezano predstavljamo tudi slike (kmečkega) žanra druge generacije realistov. Etnografsko obarvana dela Jožefa Petkovška, Petra Žmitka in še posebej Ivane Kobilca in Ferda Vesela, ki sta si v Münchnu delila atelje, odražajo vplive münchenskih, pariških in ruskih mojstrov, ki so, tako kot večina evropskih umetnikov, pristen značaj svojega naroda iskali med preprostimi ljudmi. Zbirki se je pridružilo več slik: prisrčna podoba skodranega dečka Ferda Vesela, Stari šibar in Ženska z ruto Ivane Kobilca, ki ob njeni Kofetarici razkrivata slikarkin način dela, Sejalec in simbolistične podobe žensk v gajih Riharda Jakopiča. Nekaj del je izposojenih iz zbirk zasebnih lastnikov ali društev, iz fonda Muzeja in galerij mesta Ljubljana in iz Moderne galerije, na primer Črednik Ivana Groharja. Novost je tudi izbor fotografij, ki so jih posneli likovni umetniki, hranjenih v galerijskih in zasebnih zbirkah. Ferdo Vesel, Ivana Kobilca in Matej Sternen so zastopani s fotografskimi študijami, ki so jim služile pri slikanju, in s fotografijami aktov, ki jih lažje dojemamo kot neodvisna dela. Avgust Berthold je predstavljen s pregledom impresionističnih kompozicij. Med posnetki najdemo Kobilčino študijo za sliko Poletje in Bertholdovega Sejalca, ki ga je uporabil Ivan Grohar za svoje platno. Vse fotografije so reprodukcije izvirnih posnetkov ali razvite iz negativov, ki jih zaradi strogih konservatorsko-restavratorskih zahtev ne smemo dolgoročno razstavljati.