Stropnik Mladen

Stropnik Mladen

"Mladen Stropnik (1977) je akademski slikar, ki na področju vizualne umetnosti aktivno deluje že 20 let. Njegov opus sestavljajo zlasti video dela, tridimenzionalna (slikarska) dela, ki pogosto posegajo v prostor v katerega so umeščene ter risbe."

Spremljajte avtorja
1. Biografija
Opis

"Mladen Stropnik, rojen 9.7.1977 v Slovenj Gradcu, je akademski slikar in magister umetnosti (Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani). Dodatno izobrazbo si je pridobil v Nemčiji, na Akademie der Bildenden Künste München (izmenjava Erasmus). Aktivno deluje od leta 2002 dalje. Svoja dela je razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah tako v Sloveniji kot v tujini. Prejel je več nagrad in priznanj (2001 Prešernova nagrada za študente, 2008 Nagrada OHO, 2017 Izbori v finale tekomovanj, 6th (risba), 7th (novi mediji) in 8th (abstrakcija) Artslant Prize Showcase Winner, Los Angeles)) ter bil rezident dveh mednarodnih rezidenc (2002 Not-Oreste Festival (art-video presentation), Montescaglioso, Italija; 2009 International Studios for Curatorial Program, New York, Združene države Amerike). Trenutno živi in deluje v Ljubljani kot samostojni kulturni delavec (vpisan v razvid Ministrstva za kulturo).

Izobrazba
2001 - 2004Magister umetnosti
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
2000 - 2001Erasmus izmenjava
Akademie der Bildenden Künste München, razred prof. Klaus von Brucha, Muenchen, Nemčija
1998 - 2001Akademski slikar
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
2. Multimedija
Multimedija
Video posnetek 1
Video posnetek 2
Stropnik Mladen Glavna fotografija
Stropnik Mladen Dodatna fotografija 1
Stropnik Mladen Dodatna fotografija 2
Stropnik Mladen Dodatna fotografija 3
Stropnik Mladen Dodatna fotografija 4
3. Razstave in projekti
Samostojne razstave
2015Pod pultom
Galerija Apoteka, Vodnjan, Hrvaška
2014( night train (who's there?) )
Galerija ŠKUC, Ljubljana
2013LET GO
Galerija Gregor Podnar, Ljubljana, Ljubljana
2012SOFA
Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, Ljubljana
2009( fuckin' hanging )
Galerija Gregor Podnar, Ljubljana, Ljubljana
2003Open Art Muenchen 2003
Galerie Jaspers, Muenchen, Nemčija
2002Kvadrat
Galerija Velenje, Veleje
Skupinske razstave
2017SintArt 07: Marko Tadić - Man standing in a Museum looking at something
Muzej suvremene umjetnosti Zagreb, Kolekcija Richter, Zagreb, Hrvaška
2017Temporary Encounters
Galerija Galženica, Velika Gorica, Hrvaška
2016Umetnost kot intervencija in znanje
Centri za tiskanje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana / Beograd / Philadelphia, Ljubljana, Beograd, Philadelphia
2015Krize in novi začetki - umetnost v Sloveniji od 2005 do 2015
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana
2014Prečenja
Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, Ljubljana
2013Užitek je ...
Galerija ŠKUC, Ljubljana
2011Zajec
29. Grafični bienale v Ljubljani, Ljubljana
2009Geries Acid Bar
Galerija ISCP-NY, New York, USA
2006PERSONE
Emergeandsee, Berlin, Budimpešta, London
2005Toaleta
12. Bienale mladih umetnikov iz Evrope in Sredozemlja, Nepelj
4. Nagrade, priznanja in reference
Nagrade
2017Izbori v finale tekomovanj, 6th (risba), 7th (novi mediji) in 8th (abstrakcija) Artslant Prize Showcase Winner,
Artslant Prize Showcase Winner, Los Angeles, USA
2008Nagrada OHO
Galerija in Center p74, Ljubljana
2001Prešernova nagrada za študente / slikarstvo
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
5. Mnenja kritikov
Barbara Strle Vurnik o razstavi "night train (who's there?)"

TOČKA NIČ ALI PREDPROSTOR ZA MISLI Ko je Germano Celant leta 1967 pripravil razstavo Im Spazio /The Space of Thoughts je pozival k novi umetnosti, obrnil se je proč od etablirane umetnosti, prestiža in rodila se je Arte Povera. Umetnost drugih materialov, ne le ekskluzivnih, ampak tudi recikliranih, preprostih, dotlej neumetniških in banalnih, bližjih predindustrijski dobi, mističnosti in primarnosti. Izražala je umetnost vsakdanjega, tudi absurdnega, ki se obrača proč od hermetičnega sveta galerijske bele kocke, v situacije bliže našega realnega sveta, ki so jih razprle sicer že zgodovinske avantgarde. Temu stališču je utrl pot Lucio Fontana, ki je popolnoma spreobrnil dotedanjo paradigmo slikarstva, polemiziral je s tradicionalnim slikarstvom, ki si za svoj obstoj izbira podporo v ploskvah in površinah, prekinil je s figuro in s statično umetnostjo. Obrnil se je proč od, skoraj brezmadežnega obravnavanja klasične slike in njenega slikarskega polja. V prostor podobe ali slike je posegel fizično, snov nosilca je transformiral v energijo. »Sakrosantno« je načel površino platna, da je dosegel lepoto naključja. Zarezal je vanj in pustil v koži slike rane; v obliki ostrih zarez, luknjastih odprtin. Rezanje, prebadanje, zabadanje je bil eruptiven obračun s tiranskimi omejitvami slikovnih nosilcev tradicionalnega slikarstva. To je bila pot k rešitvi umetnikove frustracije, pot v svobodo , proč od belega platna. S tem je na gledališki način preusmeril pozornost in fokus pogleda, stran od ustaljenega, znanega in klišejskega. Usmeril ga je v pomen trenutka in dogodka, tu in zdaj, v zarezane posledice tega dogodka in v skrivnostno svobodo. Ta je naenkrat pokukala izza ozadja, ki je dotlej bilo »neznanka«. S tem sta v sliko stopila realna čas in prostor. Verjetno se bo marsikdo vprašal, zakaj tak uvod in kaj ima s temi preteklimi stališči skupnega umetnost Mladena Stropnika. Na prvi pogled res pravzaprav nič, saj Mladen Stropnik ne načenja vprašanj prostora slike. Še zlasti ne v formalističnem ali fizikalnem smislu medija, niti se ne ukvarja z analizami slikarskega polja. Njegov fokus ni ukvarjanje z materialom. Kaj pa če vzamemo v obzir konceptualno izhodišče takratnega preobrata? Pomislimo na obrat k spontanemu, vsakdanjemu, realnemu, naključnemu, trenutnemu/sedanjemu, dinamiki, k primarnemu, na preboj onkraj sterilnosti, tako platna kot bele galerijske kocke. Ali na klic k svobodnemu pretoku med mislijo in gesto, snovnostjo in energijo, na potrebo po spreobrnjenju omejitev klasičnih medijev, izven fizikalnih ali metaforičnih omejitev. Kaj, če vse to povežemo z današnjim, podobnim Stropnikovim begom od mnogih, prav tako sterilnih, neživljenjskih vsebin in idej v formalnem in vsebinskem smislu? Potem se nam zelo lepo izriše zanimiva povezava: iskati sebi in ponujati družbi nasproten, drugačen pogled na svet od ustaljenega. Razpreti um in zavest o pomenu zavedanja bivanja tu in zdaj, o resnični širini in svobodi sveta, ki obstajata onkraj omejenih, znanih in obrabljenih resnic. Izriše se skupna želja po zavedanju pomena beleženja/uporabljanja/upoštevanja marginalnega, vsakdanjega, realnega; želja po artikulaciji njihovih dogodkov in ne nekih statičnih stanj. Kajti spomin in podzavest vrednotita po svoje. Vrednost teh, na videz marginalnih situacij, ki pa so v resnici bistvo našega življenja in so odmev pradavne človekove primarnosti, tako dobiva potrebno pozornost, saj jo umetniško delo širi in vrača tja kamor spada, v javnost in v širši družbeni kontekst. Povezava se poleg tega ustvarja tudi v Stropnikovih monokromijah »niča«. V magičnih, nenaseljenih, osamljenih poljih, kjer prav tako prebiva ta, večno iskana svoboda. V njih pa je v resnici skrito še nekaj precej bolj arhaičnega, kar Stropnikova dela vzdiguje še na mnogo globljo raven, v svet idej. Njegova polja bi namreč lahko razumeli kot starodavno Platonovo votlino spoznanj. Kakor vanjo posveti svetloba, tako v odprtine, ki jih je ustvaril ali našel umetnik, posveti pogled. V nekem trenutku lahko doživimo razodetje neke nove , doslej neznane resnice. Je kanal za projekcije slik nezavednega. Prostor misli, ki omogoča preusmerjanje pogleda, uma , časa in prostora v paralelni svet resnic in spoznanj ne/zavednega. Stropnik torej širi to univerzalno željo po spoznanju resnice in to željo po stiku z osebno, vsakdanjo, banalno realnostjo na vsebinsko in ikonografsko raven umetniškega dela. Gre sicer za značilno postmoderno željo po manifestaciji malih vsakdanjih tem in mitologij ter artikulacijo le teh v, na videz banalnih, preprostih in skromnih likovnih rešitvah. Toda, kot vidimo, se hkrati njegovo delo povezuje s precej žlahtnejšimi in filozofsko širšimi koncepti. Slednje se je izkazalo že pri Stropnikovih prejšnjih opusih, spomnimo se razstave Geris Magic Acid Bar v Galeriji P74 (2009). Kajti v svojem bistvu se Stropnik v svojih delih ukvarja z relacijami realnost/dogodek tu in zdaj-predstava o tej relnosti/dogodku, imaginacija-realizacija, jaz-prostor- čas. Ali krajše; razdeluje vprašanje relativnosti osebne predstave o neki resnici/realnosti in obratno. Platonovsko vprašanje, kako vidimo svet, dobiva v Stropnikovih najnovejših delih torej nove razsežnosti. Slike in podobe le-tega deli na dobre in druge/ostale in išče pot k izvoru, k resnici, k ideji dobrega, katere projekcija je naš zaznavni svet. Pri tem poskuša predreti tisto steno spoznanja , ki se zdi kot opna, ki jo secira Fontana, da bi dosegel svobodo onkraj njega, da bi vstopil v votlino neznanega. Ali, ki se zdi morda kot bela galerijska kocka, ki jo Arte Povera želi zrušiti, predreti in spraviti v življenje, ki biva onkraj nje. Saj se od tam, kamor prodira, lahko ponudi neznan in nov pogled z druge strani. Pri tej hoji skozi nekaj konkretnega, v neznano in abstraktno, pa vemo, da vselej nastane luknja, odprtina, predrtina. In če že ni fizično uprizorjena in realizirana, je lahko še vedno prisotna na nivoju metafore, oblike, simbola, vzorca, iluzije na neki podobi. In kot taka se manifestira v Stropnikovih delih. A kakorkoli je že uprizorjena, vselej prestavlja nek kanal, nek izhod v sili, pobeg v svobodo. Če bi tu samo naključno nametali skupaj nekaj takih umetniških izjav bi trčili na mnoge različne umetniške prakse, ki pa vse kažejo na univerzalni pomen te oblike, metafore, ideje niča; ne le Alberto Burri, Pierro Manzoni, Luciano Fabro , danes to počne tudi Anish Kapoor ali pri nas Lujo Vodopivec. Med Platonovo votlino in Stropnikovo odprtino je torej velika časovna razlika, pa vendar tako bližnja ideja. Če upoštevamo, da je bila svoboda misli torej v preteklosti že prepoznana v idejah praznine raznih lukenj, odprtin, zarez, okroglin, predrtin, amebastih krožnih svetlin ali temnin, skratka v prostorih niča , pa se lahko v njih zrcalijo precej različne zgodbe in vzroki zanje. In tako so tudi Stropnikove misli izrazito individualne mitologije, ki se tudi manifestirajo v precej neobičajnih rešitvah. Avtor svoj tok misli, ki so pogosto tudi nelogične in absurdne, vodi skozi različne prostore. Podobno, kot se misli pretakajo v nas samih. Zato je v njegovih delih tudi toliko podob drobnih nesmislov. Le te namreč človek še kako množično beleži v spominu, kot kratke nepovezane dogodke, hipne slike doživljajev, ki nas potem, ko prihajajo v zvest, vznemirjajo. In ti drobni nesmisli se pri Stropnikovih delih artikulirajo kot snepšoti. Nekje so jasni in artikulirani, drugod komaj opazni, nelogični, podani v fragmentih, ki jim je težko določit kontekst. Tako Stropnik vizualizira in hrani mnoge miselne posnetke in podatke, ki sicer prosto lebdijo in se lahko tudi za vedno izgubijo v globokih medprostorih, v votlinah naših možganov. Med njihovimi belinami, sivinami, tekočinami, režnji, prekati. In tako kot misli potujejo po naši podzavesti, se vračajo v zavest pogosto nepovezano, kot fleši, ki se zabeležijo preko našega vidnega živca v slike, ki jih spravljamo v spomin, tako tudi potujejo Stropnikove misli skozi umetniško delo. Zlivajo se v odtoke kuhinjskih korit, izginjajo v fragmentih monokromnega barvnega polja in se zbirajo v fluidnih lužah mleka ter kopičijo v zmečkaninah ne/prazne postelje. Pretakajo se skozi svetlobne pike in kodirajo v zapičenih točkah, padajo iz razpirajoče notranjosti stropne svetilke, lezejo po prelomih trakov ali po zipih iz zvezkov itd. S svojo formo aludirajo na praznine z učinkom vizualne distorzije, kjer prvi hip niti ne vemo ali se stekajo te praznine, lomi, pike in luknje na površje ali odtekajo pod površje neke podobe, površine. Te površine so pri Stropniku ponavadi minimalistične, vrhunsko precizirane risbe, ki so skice, ali snepšoti drobnih fragmentarnih vsakdanjih prizorov. Lahko so tudi minimalni, stilizirani kolaži, objekti, video, projekcije, slike, fotografije. Vedno pa so namenoma do obisti očiščene nepotrebnih detajlov in podane v bistvenem. Tako najdemo v mnogih, vsem znanih podobah, številne Stropnikove osebne misli kot so: dremanje v gozdu, tok misli, večer, veter, piknik, sonce v dimu, travnik trobentic, gepard , japonski vrt, ponovno rojstvo, tresoče mleko, pasji dremež, izkušnjo minljivosti in odtekanja. Nekje so nato te misli in podobe podane precej eksplicitno, nekje so zakodirane. Bodisi preko naslova, bodisi preko simbolov, barve, forme, a skoraj vselej v prisotnosti nekih realnih ali navideznih odprtin, razporkov. Nekatere so to, kar kažejo, nekatere skrivajo v sebi skrite pomene in so daleč od naslova ali podobe. Vse pa so slike, ki jih vsak dan skenirajo oči in memorirajo možgani iz nekih podzavestnih, osebno pomenljivih razlogov. Preko vsega tega Stropnik vzpostavlja povezave s svojim drugim jazom, ki ga ves čas išče, saj biva onkraj zavednega, kjer globoko pod možgansko skorjo ureja morje zunanjih dražljajev. Na videz banalni naslovi in podobe namreč v sebi skrivajo avtorjeve osebne zgodbe, ki pa ostajajo gledalcu skrite, saj jih sam skuša prav preko umetniških del šele dobro razvozlati. So kot sanje, ki jih še mora povezati, interpretirati in najti vzrok, zakaj so se nanizale tako trdoživo in globoko v zavest, da iz nje ne izginejo. Če se spomnimo njegovih preteklih ciklov se zdi, da nekatere celo neprestano ponikajo in vznikajo iz površja realnosti, kjer so se nekoč rodile. So kot te, nerazložljive, luknjaste forme ali grudaste tvorbe po katerih brodi naši domišljija. Ali bolje, te odprtine so pravzaprav utelešenje te njegove zgodbe, utelešenje poti vanje, so spomin in polje notranjega dialoga s samim sabo. Stropnikova dela so že pred tem, najnovejšim ciklom nakazovala, da so njegove podobe pogosto iztrgane iz konteksta, podane s polji, ki simbolizirajo zrenje. Ta fokus avtor v najnovejšem ciklu vse bolj poudarja v točki, ki simbolizira pogled, človeka. To je v točki očesa – v njegovi luknji, odprtini, zdaj tudi v njegovi razpoki, zipu. Te točke manj izrezuje iz povrhnjic podob in jih bolj plasti, prepleta, montira, kolažira, riše, tudi svetli. Efekte praznine pogosto dosega z iluzijo in optično manipulacijo. Figura in človek pa, kakor v njegovem videu Japonski vrt ali v kolažu mfm, zlagoma izginjata iz vidnega polja. Ostajata samo še v fragmentih , obrisih ali celo le še kot abstraktna sled prisotnosti. Namesto človeka je tako le še odprtina, njegovo oko, njegovo utelešenje, kjer je težko določit kdo zre v koga; mi vanj ali njegovo oko v nas. In kjer je težko določit, kako svet vidi nas in mi svet in kaj je projekcija česa. Stropnikovo postavitev v Škucu je zato mogoče razumeti na dveh ravneh. Na banalni ravni kot svojevrstni, anonimni »peep show«. Torej kot razstavo, ki omogoča gledalcu , neposreden, brezsramen, radoveden pogled v umetnikovo intimo in obratno, kot njegov pogled v naše reakcije. Ali pa na bolj sofisticirani, duhovni ravni, kot prostor misli, kot votlino spoznanja, videnja. Odvisno od pripravljenosti gledalca na dialog z umetnikom. Razstava »Night train (who is there)« se zato v prvi vrsti zdi res kot nekakšno popotovanje Stropnikovega navideznega vlaka (ki je vlak njegovega življenja) skozi bežeč prostor avtorjevih misli in vprašanj samemu sebi. Razumemo jo lahko kot pot skozi Stropnikov prostor, kjer se lahko ustavljamo, izstopamo in vstopamo na njegovih posameznih postajah, ki so ujete v čas kot nekakšne ustavljene filmske sekvence. Postajamo obiskovalci njegovih pokrajin, iz katerih izginja človek in kjer se z zrenjem vanje godi tudi naše obče prepoznavanje pomembnosti kolektivnega, praznega prostora in časa, tu in zdaj. Kjer realnost dogodka in ustaljenost časovnih zaporedij postaneta relativna. In to zato, da ponovno v tej praznini - za katero bi si pravzaprav lahko sposodili naslov neke davne razstave »The Space of Thoughts« - morda vsi najdemo sebe. Še preden se njen predprostor razširi in iztiri vlak, z njim pa tudi naš čas in prostor in vse, skupaj z nami, pogoltne vase ali pa izpljune v neznano, kakor črna luknja. Predprostor zato, ker pri njej nikoli ne vemo ali smo spredaj ali za njo. Odvisno od stopnje magnetizma tega praznega prostora, ki ima izjemno manipulativno moč. Stropnikova dela zato v vsej tej svoji marginalnosti in vsakdanjosti mnogih, celo absurdnih prizorov in naracij vzpostavljajo čudovito polje čudenja, ter vzbujajo primarne dražljaje. To sproža pri gledalcu mnogo vprašanj in naredi njegova dela, zaradi te nevsiljive, odkrite navadnosti ter vpetosti v realni čas in prostor nepozabna in edinstvena. Barbara Sterle Vurnik

Ljubljana, 2014

6. Muzeji, galerije, zbiratelji, meceni
Muzeji, galerije, zbiratelji, meceni
2017Krušec arhitektura
Zbiralci umetniških del., Ljubljana
2015MSUM Ljubljana
Umetniško delo z razstave., Ljubljana
2013Galerija Gregor Podnar
Umetniška dela z razstave., Ljubljana, Slovenija
2013Mednarodni grafični likovni center Ljubljana
Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, Ljubljana
2012Mednarodni grafični center Ljubljana
Grafična mapa BEĆ, Ljubljana
2012Mednarodni grafični likovni center Ljubljana
Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, Ljubljana
2008AS Galerija
Umetniška dela iz nagrade OHO., Ljubljana
2008Dešman Pirkmajer
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2007DANS Arhitekti
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2007Zbirka SCCA
Video iz arhiva., Ljubljana
2007ESOTECH
Umetniško delo v zbirki., Velenje
2006Markoja
Umetniška dela v zbirki., Velenje
2006Mestna občina Slovenj Gradec
Umetniško delo v zbirki., Slovenj Gradec
2005Taxgroup
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2005Žibret - odvetniki
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2004Zavarovalnica Vzajemna
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2004Casoria International Contemporary Art Museum
Umetniška dela v zbirki., Italija
2004Galerija Velenje
Delo s kolonije študentov ALUO., Velenje
2002Mestna občina Velenje
Slika v zbirki., Velenje
2001Formitas
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2001Ljubanovič-Todorovski
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2001Runjak-Grebenšek
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
2000Skušek
Umetniška dela v zbirki., Ljubljana
7. Sodelovanje z ostalimi avtorji
Sodelovanje z ostalimi avtorji

Nataša Skušek, Robert Jukic, Klemen Klinc-Ziebane, Marko Tadic, Alfio Petrini, Scott Lawrence, Mateja Bucar, Ajda Valcl, Stojan Kneževic

8. V ateljeju
V ateljeju
Video posnetek

Mnenja zbirateljev o avtorju

Prijavite se kot član kluba zbirateljev in si oglejte mnenja ostalih članov o avtorju ali oddajte svoje mnenje.
Imate vprašanje, dvome ali ste negotovi glede avtorja

Pogovorite se z našimi strokovnimi sodelavci in vprašajte za mnenje in nasvet

Imate več vprašanj? Kontaktirajte nas ali so oglejte odgovore na strani za pomoč uporabnikov ali preko chata!
Stropnik Mladen
Spremljajte avtorja Stropnik Mladen

Spremljajte avtorja in bodite obveščeni o novih umetniških delih in razstavah in si zagotovite takojšnji dostop do informacij.

Spremljajte avtorja