Tehnični opis: Olje na platno, signirano spodaj levo.
Po letu 1918 je slikar Rihard Jakopič svojo lirično impresionistično tehniko nadgradil z izrazitejšimi barvami in ekspresivno potezo. V teh delih je pogosto uporabljal tri glavne tone: modro, rumeno-oranžno in zeleno, pri čemer močne barve in zabrisane ploskve mejijo na abstrakcijo. Slika Brez naslova spominja na njegove študije reke Save pri Tacnu ali motive z ljubljanskega Barja. V njegovem poznem obdobju je postala barva pomembnejša od motiva. Nanašal jo je v debelih slojih; poteze čopiča so vidne, sunkovite in polne energije, kar podobi doda reliefno teksturo. Ni več uporabljal le naravnih tonov, ampak močnejše, nasičene kontraste, oblike pa so izgubile jasne robove in postale barvne ploskve. Namesto natančnega posnemanja narave je slikal svoje notranje doživljanje in svetlobo, ki prihaja iz same barve. Gledalec motiv bolj sluti kot vidi.
Tehnični opis: Olje na platno, signirano spodaj levo.
Za pozno fazo slikarja Riharda Jakopiča, ki se je začela po prvi svetovni vojni in trajala do njegove smrti, sta značilna intimizem in barvni ekspresionizem, saj je barva postala glavno sredstvo za izražanje umetnikovega notranjega duhovnega stanja in čustev, ne več le za posnemanje svetlobe v naravi. Ni slikal predmetov, ampak vizijo. Na sliki Teloh so detajli cvetnih listov teloha le nakazani s hitrim energičnim nanosom, saj je poudarek na barvnem ritmu celote. Barve so postale izjemno goste, pastozne in materialne. Nanašal jih je v debelih slojih, včasih neposredno iz tube ali s širokimi čopiči in lopatkami. Zaradi valujoče nemirnih potez, ki ustvarjajo občutek vrenja, in zaradi večkratnega prekrivanja in praskanja barvnih plasti se zdi, da svetloba ne prihaja od zunaj, temveč da barve same žarijo iz globine platna.
Tehnični opis: Črna kreda na papir, signirano spodaj na sredini.
Slikar Rihard Jakopič je risbo pogosto uporabljal kot pripravljalno študijo za svoje kasnejše barvite oljne slike, saj mu je omogočala hitro beleženje gibov in značaja upodobljenca. Leta 1926 je prejel monumentalno javno naročilo – poslikavo oboka v stanovanjskem kompleksu Meksika na Njegoševi cesti v Ljubljani. Študija z naslovom Delavec (znana tudi kot Delavec s palico v rokah) je bila verjetno ena od številnih pripravljalnih risb za segment, imenovan Gradnja. Risba z ogljem na rjavem papirju je deloma osenčena, kar poudarja plastičnost telesa. Moška figura v energični pozi v rokah drži palico, kar nakazuje na fizično pripravljenost ali delovni proces. Pri alegorični podobi delovnega procesa figure v ekspresivnih pozah simbolizirajo fizični napor in ustvarjalno moč. Projekt je zanj pomenil vrnitev k študiju človeške figure.
Tehnični opis: Olje na platno, signirano levo spodaj. Ekspresivno in dramatično naslikan intimistični interier, v katerem glasba ni samo ikonografski motiv, ampak nekaj, kar se povezuje z umetnikovim najglobljim slikarskim hotenjem; svoj slikarski način je sam primerjal z načinom obstajanja glasbe: »Ta način izražanja bi se dal primerjati v muziki s kombiniranjem raznih glasov in zvokov. Seveda gre pri vsem tem eksperimentiranju za to, da se sklada z notranjimi doživljaji. Če se sklada, potem je slika dovršena.« Jakopič je variante tega motiva slikal vrsto let. Varianta, ki je nastala istega leta kot ta slika, vendar nekoliko prej, je v stalni zbirki ljubljanske Narodne galerije. V primerjavi s sliko iz Narodne galerije je ta slika bolj dramatična. dr. Miklavž Komelj