Dobrajc Tina
Dobrajc Tina

Tina Dobrajc (1984) se v svojem slikarstvu posveča problematiki okoljevarstva in geopolitičnih vprašanj, problematiki identitet in družbenega etiketiranja v oziru do položaja ženske v sodobni družbi. Osnovo njenih del predstavljajo imaginarne gozdne kulise, ki v svoji skrivnostnosti aludirajo na podobe predalpskega hribovja ter škofjeloške okolice. Hipoma prepoznavne so avtoričine ženske protagonistke, ki se pri starejših delih nahajajo v prednjem planu, v okviru novejše produkcije pa so le te nekoliko pomanjšane in se v svoji anonimnosti, z nošnjo različnih mask pomaknejo v ozadje. Z upodabljanjem domače ikonografije ter simbolov nacionalne in folklorne pripadnosti se nanaša na narodno mitologijo, kulturno identiteto in vprašanja družbenega spola, s čimer komentira sodobno družbenopolitično stanje na izjemno kritičen, temačen, pa tudi sanjav način. Večina njenih slik je ustvarjenih z akrilom na platno, v njenem impresivnem opusu pa najdemo tudi performans, video, uporabo tekstila, gledališko scenografijo in knjižno ilustracijo.

Gegič Mito
Gegič Mito

Mito Gegič (1982) pri svojem slikanju uporablja različne lepilne trakove, ki jih poslika, večkrat prelepi in rekonstruira iz enega platna na drugega. Ta specifičen, zanj značilen in prepoznaven proces gradnje slike le tem omogoča večjo otipljivost, zračnost, dimnično tvorbo in občutek naključne fragmentarnosti, četudi je proces dela izjemno dolgotrajen in terja potrpežljivost ter dobro mero natančnosti. Podobe, ki jih umešča v svoja dela najde na spletu ali fotografijah, jih kolažira in prenaša na platno. Osrednja tematika ostaja lovstvo in družbenopolitičen komentar na človeško ravnanje z naravo in neuravnovešena razmerja moči. Na drzen in atraktiven način prevprašuje v Sloveniji tesno zakoreninjeno tradicijo lova, koncept pa domiselno združuje z aktualnimi lokalnimi vsebinami in etičnimi pomisleki, kot so: migracijska kriza, toksična moškost in živalska industrija. To se pogosto odraža v monumentalnih, grozljivih in hladnih podobah uplenjene srnjadi in lovskih prež, v zadnjih letih pa se le te sprevračajo v nekoliko bolj barvite in še toliko bolj ambivalentne, s ciničnim kontrastom nabite pripovedi.

Pregl Arjan
Pregl Arjan

Arjan Pregl (1973) se v svoji slikarski praksi vseskozi odziva na dogajanje v družbi; včasih se zazdi, da njegove podobe nastopajo kot ironična karikatura ali preroški meme, a vedno znova za varljivo enostavnostjo ohranjajo kompleksno strukturo pomenov in slikarskih tehnik. Njegove zadnje oljne slike različnih formatov odlikuje natančno polaganje barve okoli kontur na videz preproste, neobremenjene risbe, najprej nastale v kateri izmed njegovih skicirk. Le peščica tovrstnih risb se nadgradi v tehnično dovršene slike, ki jih povezujejo prepoznavne, a med seboj večkrat namenoma kontradiktorne navezave na umetnine znanih mojstrov, različno ikonografijo in razumevanje slikarskih tropov. Slike so barvite, haptične, figure stilizirane, drzne, angažirane, brezsramne, včasih prismojene, a tudi agresivne in neposredno seksualne. Resno ironična, sproščeno dovršena, dvoumno neposredna dela slikar nadgrajuje s posipom teorije in internetnih cvetk. Na sodobnost in pereča družbena protislovja, kot so protesti, erotični škandali, vojna, različna gibanja, globalno segrevanje, nadzor, patriotizem, nihilizem, fašizem in smrt, se dela nanašajo z dvoumnostjo in ironijo.

Vrabič Sašo
Vrabič Sašo

Sašo Vrabič (1974) o sodobnem človeku pripoveduje z upodabljanjem figuralnih prizorov in portretov, ki temeljijo na fotorealističnih osnovah. V njegovi ustvarjalni percepciji ima pomembno in nenadomestljivo mesto klasična slika, a avtor ji odpira tudi vedno nove izrazne poti. Z nenehnim prepletanjem skrajno naturalističnih podob, besedil, kolažev, grafitov ter abstraktnih potez ustvarja samosvoj izraz, poln humorja in igrivosti. Ta izraz nato dopolnjuje z izrazito abstraktnimi gestami. Pri njegovih najbolj izraznih delih komentira naravo sodobne informacijske družbe ter razmerja v medčloveški komunikaciji. Najpogosteje upodablja povsem vsakdanje prizore, s katerimi komentira pasti sodobnega časa in visokotehnoloških orodij, človeško vedenje, intimo in potrošniško obnašanje. Navdih črpa iz bežnih srečanj in podob, čemur sledijo prikazi banalnih trenutkov in zgodb iz našega okolja ter prevzetih popularnih podob iz splošnih medijev. Vsakdanji ambient je v njegovih delih zajet v spletu razgibanih kompozicij in predrugačen s pomočjo močnih svetlobnih kontrastov, ki prizorom pridajajo surrealno atmosfero. Potrošniško družbo, usmerjeno k individualizmu, materialističnim idealom in perfekciji, nagovarja poudarjeno, skorajda filmsko estetiziranje prizorov. Ukvarja se tudi z drugimi oblikami vizualne ter zvočne umetnosti.