Jakopič Rihard

Opis

Rihard Jakopič, slikar, se je leta 1887 vpisal na dunajsko akademijo, kjer je zaradi bolezni že istega leta prekinil študij. Ponovno ga je nadaljeval leta 1888. Leta 1889 se je za dva semestra vpisal na likovno akademijo v Münchnu in tam leta 1890 stopil v Ažbetovo slikarsko šolo. Obiskoval jo je dve leti. Leta 1903 je odšel v Prago in se vpisal v Hyniasovo slikarsko šolo (en semester). Jakopičevo slikarstvo je temeljilo na latentenm odporu do ateljejskih konvencij in študijskih likovnih predpisov. Od mladostnih let se je zavzemal za slikanje po naravi. Po ogledu impresionistične razstave v Münchnu (razstavljali so Monet, Sisley, Renoir) se je začel še močneje zanimati za novi pleneristični slog. Tudi sam je pri slikanju strmel k mnogoličnosti v barvitosti pojavov in je izključil absoultno črno in belo barvo, ki ne obstajata v naravi.Njegov opus je obsežen. Stilno ga delimo na tri obdobja: stil naturalističnega impresionizma (od münchenskih let do 1906; pleneristično slikanje narave), stil realističnega impresionizma (pred 1906 in do 1917; slika večje kompozicije z pripovedno, čustveno ali idejno vsebino) in stil barvnega ekspresionizma (po letu 1917; slike postanejo barvna interpretacija duhovnega značaja naslikane stvari).Jakopič je bil tudi pomembne pobudnik razvoja sodobne slovenske likovne umetnosti. Leta 1900 je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva in pri organizaciji I. slovenske umetnostne razstave. Leta 1904 se je odpravil na Dunaj in prepričal tamkajšnjega galerista Miethkeja, da je posodil prostor za prvo slovensko impresionistično razstavo. Slovenski impresionisti (poleg Jakopiča še: Ivan Grohar, Matej Sternen in Matija Jama) so razstavljali pod imenom slovenski umetniški klub "Sava", ki ga je istega leta ustanovil Jakopič. Leta 1907 je skupaj s slikarjem Matejem Sternenom ustanovil risarsko in slikarsko šolo v Ljubljani, ki jo je, po Sternenovem odstopu, vodil do leta 1914. Leta 1909 Ljubljani odprl svoj razstavni paviljon - "Jakopičev paviljon" v Tivoliju, ki ga je leta 1923 prodal Mestni občini Ljubljana. Z njim je do leta 1961 upravljala Narodna galerija v Ljubljani. Leta 1961 so stavbo arhitekta Maksa Fabianija porušili zaradi razširive železniške proge.