Damjan Kosec - Razkroj umetniškega trga

Opis razstave

Damjan Kosec - Razkroj umetniškega trga

Slike, ki ne iščejo ocene, ampak dialog

Konceptualni cikel Damjana Kosca kot družbeno-ekonomski komentar umetnostnega trga

Kot likovna kritičarka sem se znašla v zanimivem, a hkrati kočljivem položaju. Damjan Kosec, velik ljubitelj sodobne umetnosti ter ustanovitelj in direktor Galerije in dražbene hiše SLOART, mi je poslal štirinajst slik različnih formatov, da pripravim tekst za razstavo. Naslovi izražajo njegove komentarje na umetnostni trg: Ministrstvo za finance, Visoki davki na umetnine, Ministrstvo za kulturo, Samozaposlen v kulturi, dve sliki nosita naslov Izoliranost trga, dve Umetnost ponaredkov in šest slik Siva ekonomija. Vprašala sem se, ali kot strokovnjak, ki spremlja trende in cene na umetniškem trgu, preizkuša moj kritiški pristop – kljub dolgemu strokovnemu sodelovanju –, ali pa gre za provokativen komentar težav, s katerimi se srečuje pri prodaji in nakupu umetniških del. Zapis o teh slikah je mogoč le kot premik fokusa s čiste estetske analize na konceptualni in sociološki kontekst njihovega nastanka.

Ko uveljavljen akter na umetniškem trgu – galerist, direktor dražbene hiše in strokovnjak za umetno inteligenco – poprime za čopič, to redko pomeni zgolj estetsko izražanje. Naslovi teh del jasno nakazujejo, da ne gre za naključno abstrakcijo, temveč za konceptualno provokacijo, institucionalno kritiko in družbeno-ekonomski komentar.

Vstop Damjana Kosca v polje slikarstva je treba razumeti kot performans ali konceptualno dejanje. Avtor, ki slovenski umetnostni sistem pozna do potankosti – z vsemi njegovimi anomalijami, birokratskimi ovirami in finančnimi pritiski –, ni slikal pokrajin ali lastnih občutij, temveč prav ta sistem. Platno je uporabil kot prostor, kjer se srečata teorija umetnostnega trga in njegova surova realnost. Žive, očem celo privlačne barve delujejo kot ironična fasada umetniškega trga, ki navzven deluje glamurozno in privlačno (kot dekorativne slike, ki se dobro prodajajo), pod to bleščečo površino samoumevnosti pa se skrivajo sistemski problemi. Večinoma živahna barvna paleta tako ustvarja premeten kontrast težkim družbenim temam.

Pristop avtorja, ki se sicer ukvarja z umetno inteligenco in priporočilnimi sistemi za umetnine, za takšen abstraktni vizualni komentar morda sploh ni naključen. V času, ko AI ustvarja hiperrealistične podobe, se je Damjan Kosec kot računalničar zatekel k primarnemu slikarskemu izrazu – nanosu akrila na platno, ki ga algoritem ne more povsem replicirati. Ta prehod galerista med ustvarjalce pred gledalca postavlja dve ključni vprašanji. Ali gre za njegovo reinterpretacijo koncepta ready-made (kjer koncept in naslov dajeta pomen formi)? In: ali avtor gledalca izziva, da ugotovi, koliko teža njegovega imena in funkcij vpliva na recepcijo samih slik?

Cikel štirinajstih slik Damjana Kosca je zaokroženo konceptualno delo. Njegova vrednost ni v akademski slikarski virtuoznosti, temveč v tem, da mu je uspelo kompleksne, suhoparne družbeno-ekonomske probleme umetnostnega trga prenesti v živ, barvit in provokativen vizualni jezik.

Morda je uspeh tega cikla slik tudi v tem, da me je kot kritičarko prisilila k izstopu iz varne cone čiste estetske distance. Ko sem odložila začetne pomisleke o kočljivosti položaja likovne kritike, sem ugotovila, da te slike sploh ne iščejo moje ocene o pravilnosti slikarskih potez, kompoziciji ali vsebinski razlagi. Iščejo dialog.

Tatjana Pregl Kobe