Vrabič Sašo

Multimedija

Glavna fotografija

Pri Tini Dobrajc, Š.Loka 2017

KGLU, SG, 2015

Foto: Nina Schmidt, 2015

Umetnost v vsako gospodinjstvo

NYC, 2011

foto:Irena Herak, 2013

foto Tihomir Pinter, 2009

2011

Vir fotografij

Fotografija: Foto: Mike Crawford, London, 2014 Foto za obvešcanje: Foto: Mike Crawford, London, 2014

Novice in dogodki

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Seznam vseh umetniških del

Nagrade

Priznanja

Rezidence - reference

Sašo Vrabič

"Na svoj način je začel likovno komentirati medijsko poplavo informacij, s katerimi prihaja nešteto pasti za »prejemnike« in uporabnike. Opazoval in komentiral je, kako se v javnem prostoru razblinja naša zasebnost, kako je intimni svet sodobnih prebivalcev našega planeta vse bolj razkrit in razpoznaven, kako se ga da nadzorovati in zlorabljati v sistemih medmrežja, prek socialnih omrežij in pametnih telefonov. To poseganje v zasebnost, predvsem pa zasvojenost sodobnega človeka s sodobnimi sredstvi komuniciranja je Vrabič na svojih slikah vse bolj angažirano razkril in umetniško pokomentiral. Razkril je, da se splošna kultura človeka razbija in da do nas prihaja množica informacij, ki niso vselej verodostojne, ampak so lahko tudi zavajajoče, in to mu je v slikarstvu odprlo vrsto aktualnih tem. ... Čeprav so prizori na njegovih slikah povsem vsakdanji, z njimi razkriva pasti sodobnega časa in tistih visokotehnoloških orodij, ki še stopnjujejo našo zasvojenost ter odvisnost in hkrati s tem še bolj razgaljajo našo intimo, način vedenja oziroma potrošniško obnašanje. Slikarja izziva tudi nenehna tekmovalnost kot eden izmed izstopajočih pojavov sodobnega življenja in bivanja. Ljudje težijo k perfektnosti, k popolnosti in umetnik to jemlje kot grozljiv diktat sedanjosti. Zato ta vsesplošna prizadevanja po perfekciji Vrabič izpostavi tako, da v svojem likovnem svetu dosledno uveljavlja izčiščenost podob in svojevrstno slikarsko virtuoznost. In čeprav se ukvarja z majhnimi, na videz nepomembnimi dogodki ter z ljudmi iz množice, njihove zgodbe absolutno odsevajo omenjeno strašljivo podobo današnjega sveta. Na slikah se sprašuje, kje se brišejo meje med javnim in zasebnim. .."

Iztok Premrov
Zloženka, Galerija Lek, Ljubljana, 2017

Sašo Vrabič

"... Umetnik s svojo produkcijo velja za enega pomembnejših sodobnih slovenskih umetnikov, ki z obvladovanjem različnih medijev ter umetniških zvrsti ustvarja prepoznavna dela, ki odsevajo čas, v katerem živimo. Njegove slikarske manire ne moremo opisati le z eno besedo ali je uvrstiti v le en slogovni tok. Umetnik namreč s prepletanjem skrajno naturalističnih podob, besedil, kolažev, grafitov ter abstraktnih potez ustvarja samosvoj izraz, poln humorja in igrivosti. V svojih delih z nežno naracijo prevprašuje sodobne družbene odnose, medsebojno komunikacijo, ki je prežeta s tehnologijo in odvisna od nje, posredovanje javnih sporočil, njihove moči in njihovega vpliva na ohranjanje osebne intime v urbanem svetu. ..."

Tina Fortič Jakopič
Zloženka, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2017

Ne-bo

"... Umetnika po večini zanimajo majhne in navidezno nepomembne zgodbe, drobni intimni utrinki vsakdanjika in fragmenti življenja, ki na način pars pro toto pripovedujejo univerzalno zgodbo o sodobnem stanju duha. Na eni strani ga pritegne generičnost sodobne komunikacije in nenehna podvrženost novim vsebinam, ki jih posameznik samovoljno spremlja in se pusti biti spremljan. Današnje življenje je v veliki meri postalo virtualno, (komunikacijski) mediji pa so prav zares podaljšek človeka. Zato umetnik že vrsto let upodablja skupine ljudi, ki so popolnoma okupirani z brskanjem po svojih mobilnih napravah. ..."

Miha Colner
Katalog, Ne-bo, Galerija Vodnikove domačije, Ljubljana, 2017

Iz arhiva: 1997–2017

"... O sliki Saše Vrabiča je bilo med mediji, v katerih ustvarja, napisanega največ, a o njegovem ustvarjanju je potrebno, kot počne sam, razmišljati celostno in upoštevati celo ne le tisto, kar je na koncu vidno gledalcu, ampak razumeti, da je temu skladen tudi način Vrabičevega razmišljanja in način ustvarjanja, da prepletanje zasebnega in javnega, prežetost življenja s tehnologijo ter refleksija čustvenega preživetja v sodobni, k storilnosti naravnani družbi, prežemajo celoto življenja in ustvarjanja dela tega umetnika. Vrabič slika, riše, sklada pesmi, programira, montira, snema, oblikuje, tiska tisto, kar v trenutku ustvarjanja živi, čuti in misli v vsakdanjem življenju. Gre za ustvarjalnost, ki je kljub navidezni vezanosti na množične medije in tehnologijo globoko osebnoizpovedna. Neverjetno, a tak razmislek nas vodi skorajda do načinov avtomatičnega slikanja (snemanja, komponiranja, pisanja …) kakega surrealizma. Vrabičev vizualni način vzorčenja, čeprav podoben sestavljanju glasbe, oblikovanja, videa v sodobnosti, je zelo oseben in hkrati skorajda avtomatiziran ter tako ne do konca prevedljiv v jezik besede. ... Sašo Vrabič je eden tistih umetnikov, katerih slikarstvo je bilo sprejeto v okvire t. i. sodobne umetnosti že s prvo, inavguracijsko razstavo Trienalom sodobne slovenske umetnosti, ki jo je leta 1997 kuriral Peter Weibel. Vrabič se je nenadoma in zelo vidno pojavil na slovenski slikarski sceni, obkrožen s skupino kolegov (sprva Žiga Kariž in Miha Štrukelj, nato še Viktor Bernik, Gorazd Krnc, Arjan Pregl …), prav tako slikarjev, ki so reagirali na spremenjeno podobo realnosti svojega časa ... Pravzaprav vse podobe, zvoki in besede v ustvarjanju Saša Vrabiča tvorijo eno pripoved. Zanjo je značilna močna želja po povezovanju v procesu ustvarjanja. Vrabičeva umetniška praksa je ena redkih, ki nima prav nič opraviti z egotripom umetnika Avtorja. Z bližnjimi in neznanci deli svojo intimo, jih vabi v umetniške procese in svoje slike brez kanca sramu in skrivanja za okopi Visoke umetnosti označuje bolj za IKEA kot za Swarovski kristal. Zato mu lahko kdo očita, da namerno znižuje statusno in tržno vrednost vizualne umetnosti, predvsem slikarstva. Toda prelet njegovih projektov pokaže, da ni tako. Prispevek, ki ga je Sašo Vrabič podaril svetu sodobne umetnosti na Slovenskem od konca 90. let prejšnjega stoletja do danes, je velik. Sprva je s slikarskimi kolegi ob koncu 90. let prejšnjega stoletja slikarstvu našel mesto v spremenjenih tehnoloških, družbenopolitičnih in kulturnopolitičnih okoliščinah. V svoje ustvarjanje je uspešno vpletel številne medije, tudi zvok in glasbo. V začetku novega tisočletja je deloval v kolaboracijskih projektih skupine umetnikov zbrane okrog Galerije Ganes Pratt (Viktor Bernik, Jasmina Cibic, Ištvan Išt Huzjan, Jaša, Meta Grgurevič, Dejan Kaludjerović, Žiga Kariž, Arjan Pregl, Simone Settimo, Urša Vidic). Po tej izkušnji je samostojno dosegel možnost ustvarjanja ambientov, ki še vedno temeljijo na sliki in risbi, a ju širijo in prepletajo z besedo, zvokom, fotografijo in gibljivo podobo ter vsakdanjimi ali predelanimi predmeti, ki na gledalca učinkujejo čutno in čustveno. Njegova praksa je sodobna s tematikami družine, zasebnega življenja, sodobnega čustvovanja, vpliva novih tehnologij na vsakdanje življenje in prekarnega dela. Male zgodbe v njegovem ustvarjanju zaživijo in spregovorijo v ritmu vseh nas, ki se opotekamo v življenju nemogočih izbir, ki so nam ga predale generacije pred nami, in skušamo v pospešenem vsakdanu zgraditi jutri za tiste, ki prihajajo za nami."

Petja Grafenauer, dr.
Katalog, Ne-bo, Galerija Vodnikove domačije, Ljubljana, 2017

Najlepše darilo je slika

"... Po tem, ko sem videla Vrabičevo sliko Muza iz britanskega muzeja (2014), portret naključne obiskovalke, sedeče na klopi z zaprtimi očmi, ujete pri počitku, morda kontemplaciji, v tihi in mirujoči drži a vendar polni vrveža misli in besed, sem zaslutila, da je to tista forma portreta, ki jo iščem. Risbe, sestavljene iz besed, imenovane tudi »napisane risbe« Sašo Vrabič razvija že dlje časa. Sprva so se kot asociacije na grafite pojavljale na stenah galerij (kasneje kot risbe z ogljem ali tušem na papirju in akrilnimi barvami na platnu. Portret Erika je prva tovrstna slika narejena v tehniki olje na platnu). Na ta način je umetnik v prostore visoke kulture prenesel subkulturno formo – skupaj z njeno začasnostjo, minljivostjo, mimobežnostjo, a hkrati z močno, nemalokrat aktualno sporočilnostjo ter emocionalnim nabojem. Napisane risbe govorijo z močjo podobe in z močjo besede. Z ritmičnim ponavljanjem največkrat skopo odmerjenega besedila, Sašo Vrabič, ki deluje tudi na glasbeni sceni, v slikarstvo vnaša muzikalične elemente. ..."

Monika Ivančič Fajfar
Http://www.artis.si/SasoVrabicPortretErika/SasoVrabicPortretErika.html, 2017

Razsežnost prostora

"... Svet sodobne tehnologije vstopa tudi na platno slikarja Saša Vrabiča: njegovo delo z intrigantnim naslovom Ljubljanska drevesa, deček z jabolkom, odloži v oblak, ASAP! (2016) upodablja množico ljudi na dobro prepoznavni veduti ljubljanskega Prešernovega trga. Pod zavetjem grajskega griča se pred Tromostovjem sprehaja nepopisna množica ljudi, katerih skupna točka je v tem, da vsi do zadnjega uporabljajo svoje mobilne telefone - bodisi klepetajo, brskajo po zaslonih telefonov ali pa se fotografirajo. Prostor na Vrabičevi sliki ostaja povsem konvencionalen, v maniri klasične akademske tradicije, vendar pa je avtor površino slikovnega polja razbil z agresivno intervencijo: slika je opremljena z napisom, izvedenim z zelenim sprejem, na katerem lahko preberemo znani in domala že ponarodeli marketinški slogan aktualnega ljubljanskega župana. Naslikana podoba se tako dobesedno levi v oglasni prostor; slikar s svojo brez dvoma ironično gesto tako ponazori isti proces, ki se odvija v realnem fizičnem prostoru. Središče Ljubljane je namreč v zadnjih letih postalo izredno skomercializirano, vedno bolj nasičeno z marketinškimi vsebinami, pri čemer se ob procesih gentrifikacije javni prostor vse bolj krči nenazadnje, ce navedem le enega zadnjih primerov, je mestna uprava pred kratkim dovolila postavitev številnih oglasnih panojev v stari Ljubljani. Vrabičeva slika, iznakažena z marketinškim sloganom, tako nakazuje še kako aktualno in pereče stanje konkretnega fizičnega prostora, po katerem blodi nepreštevna množica odtujenih, vase oziroma v svoje telefone zaverovanih posameznikov, ki so v svoji atomizirani individualnosti zvedeni na odjemalce, na anonimne in uniformirane potrošnike. ..."

Matjaž Brulc
VPOGLED, revija za književnost in kulturo, Letnik XIII, št. 19, september 2017, ZKŠT Žalec, 2017

Skupaj sami - hrabri novi svet pametnih telefonov

"... Odnos med umetnostjo in potrošništvom je zato vselej zapleten, ne le v smislu paradoksa, ki ga predpostavlja vrednote¬nje tako imenovane popularne kulture, temveč tudi v okvirih tiste »višje«, kritiško podprte ume¬tnosti, zato smo se posebej pozorni do ustvarja¬nja umetnikov, kakršen je Sašo Vrabič, saj ne le prostodušno sprejema to dvoumnost družbene¬ga konteksta in sveta, v kakršnem živimo, temveč jo z angažiranim in predanim delovanjem na mnogih področjih ustvarjanja osmišlja kot noben drugi slovenski umetnik. Sašo Vrabič je fotograf, videast, grafik, risar, oblikovalec, glas¬benik, oblikovalec zvoka in še marsikaj, a v prvi vrsti slikar, ki v klasičnem mediju likovne ume¬tnosti s tradicionalističnim realističnim izrazom odslikava estetiko podob, značilnih za naš čas, v katerem realni svet in naše predstave o njem naenkrat ne sovpadajo več popolnoma, saj so se med njiju vrinili izmuzljivi in nedoločljivi virtualni svetovi. Sašo Vrabič kot multimedijski ustvarjalec uživa v okolju, kjer digitalne podobe in generirani zvoki z veliko hitrostjo interaktiv¬no spodbujajo vse čute in presegajo zmožnost človekove običajne percepcije in refleksov, a jih kot slikar zaustavi in reflektirano ponudi razmi¬slek o njihovi naravi in smislu. Pri tem tenkoču¬tno raziskuje odnose med privatnim in javnim, duhovito pervertira ikonični značaj izpostavlje¬nih medijskih osebnosti in podob ter tako v oblikovnem kot v vsebinskem smislu pronicljivo briše meje med notranjim (alegoričnim) in zuna¬njim (vsakdanjim) statusom podobe. ..."

Marko Košan
Revija Odsevanja, št. 100, str. 73, 74, KD Odsevanja, ZKD Slovenj Gradec, 2016

Mnenje

"V imenu vseh tvojih fanov, samo naprej, prosim, ker če kdo zna slikati in resnično bogatiti ta prostor s svojimi mojstrovinami, si to ti."

Irena, Ljubljana
Družabno omrežje, 2016

Sašo Vrabič

"Ni veliko slovenskih umetnikov, ki delujejo s toliko energije na različnih umetniških poljih in pri tem skoraj v vsakem ciklu inovativno odpirajo nove izrazne poti, a z gotovostjo lahko trdimo, da mednje sodi Sašo Vrabič. Če pobliže pogledamo njegovo likovno produkcijo, ki je praviloma družbeno angažirana (takšna so tudi dela, ki se naslanjajo na družinski utrip in na prvi pogled delujejo zelo intimno), bi jo v duhu sodobnih svetovnih razvojnih tendenc lahko označili za izjemno senzibilno zaznavanje družbenih problemov, na katere brez izjeme opozarjajo teoretiki, ki se ukvarjajo s trajnostnim razvojem. Usmeritev, ki jo vse agende izpostavljajo kot edino pot 21. stoletja. To umetniško senzibilnost, ki jo prepoznavarno v Vrabičevih likovnih potezah, smo skozi teorijo umetnostne zgodovine lahko revezibilno prebrali na mnogih delih, in tudi to je razlog, da nam Vrabičeva dela ne zgolj stilno, temveč tudi motivno, dajejo občutek korespondiranja z njimi. Razlog je predvsem v tem, da Vrabič ni avtor, ki bi načrtno gradil subjektivno karizmo in svojo likovno poetiko razvijal naslanjajoč se izključno na svoj ego, temveč je avtor, ki svoj senzorični svet gradi skozi indiciranje vsakdanjih družbenih sprememb, ki vplivajo na konstantno prevrednotenje humanističnih vrednot. Deluje predvsem kot kronist, kot občutljiv umetnik, ki seveda opozarja predvsem na tiste momente, ki ne govorijo v prid humanističnim vrednotam družbenega napredka. Tudi zato se njegova likovna poetika vseskozi giblje predvsem v polju figuralike. ... Dotaknimo se najprej cikla del, ki se pronicljivo dotikajo paralelnega prostora, ki si ga danes množično konstruiramo z rahlim dotikom hladne površine elektronskih naprav, med katerirni prevladujejo naprave, poimenovane pametni telefoni (eden redkih primerov, kjer bi bila uporaba pri nas politično prostituirane skovanke »tako imenovani« upravičena). Če pobrskamo po umetnostnozgodovinskem asociativnem arhipelagu, se večini ob dotiku pred očmi prikaže znamenita Michelangelova upodobitev stvaritve Adama na stropu Sikstinske kapele, skrivnostni dotik prstov tuzemskega in božjega, ki simbolizira pretok življenjske energije. V Vrabičevem ciklu je simbolika reverzibilna, saj ne gre za pritok, temveč za odtok življenjske energije. V seriji ponavljajočih se vsakdanjih podob Vrabič na platnu preigrava vsem znane prizore posameznika v službi, na poti domov, pri druženju s prijatelji ali pa družine za skupno mizo. Vsi so povezani prek nevidne opne elektronske naprave, pri čemer so seveda najbolj bizarni in žal zelo pogosti pogledi na prijateljici, ki sedeč na isti klopi komunicirata vsaka po svojem telefonu, ali pa na družino, ki je svojo deviantno nemo zbranost okrog tv-ekrana zamenjala s še bolj individualiziranimi elektronskimi igračami. Komunikacija med ljudmi ni več verbalno sosledje bolj ali manj kompleksno strukturiranih miselnih vzorcev, temveč postane minimalizirana, razosebljena in elektronsko posredovana razpršenost vsakdanjega utripa, ki se na ta način banalizira, saj se komunikacija navidezno usmerja v globalno, pri čemer pristnost medčloveških odnosov, kj je temelj družbene konstitutivnosti, pada povsem v drugi plan. ..."

Goran Milovanovič
Zloženka, Galerija Krka, Novo mesto, 2015

Plastenja: intuitivnost in neposrednost

"... Vrabič je slikar, ki se enakovredno giblje na polju t. i. socializacije umetnosti, prestopa iz medija v medij in izraža ideje v okviru možnosti posameznega medija ter prehaja v odprta polja različnih umetnostnih zvrsti, kamor prenaša svojo raznorodno poetiko. ..."

Milena Zlatar
Zloženka, IJS, Ljubljana, 2013

Nazaj v sproščenost in igrivost

" ... Vrabičevo slikarstvo bi lahko opredelili kot figuraliko, realizem, tudi fotorealizem, z občasnim nadrealizmom. ..."

Eva Senčar
Delo, 24. november 2013, 2013

East + Europe

"... Vaše kreacije, ki ste jih naredili z otroki so vsekakor vrhunec razstave."

Ching
Vtis ob razstavi v Hong Kongu, 2013

Kritiki izbirajo

"... Platni Velika slika in Čudna noč kažeta Vrabičev poskus, da bi razbil konceptualno slikarsko zasnovo in poiskal prvinsko likovni izraz. ... Razstavljene risbe imajo bolj formalno zasnovo. Sledijo pravilu enakomernega nizanja grafičnih znakov – pisave. Nešteto ponovitev iste besede oz. stavka spominja na stare prakse discipliniranja telesa in duha. Mantrično ponavljanje postane brezosebno, razčlovečeno in brezčustveno, skoraj avtistično. ..."

Monika Ivančič Fajfar
Tiskovina, Slovensko društvo likovnih kritikov in Cankarjev dom, 2012

Feedback

"I cannot find the words to match the quality of your many talents. I hope some day to be able to see your work in person. The effect your art in many mediums for me matched the effect I experienced in the Rijksmuseum upon entering the first room. It was breathtaking. I felt compelled to write to you and express my appreciation for your talents."

Denise, Norfolk VA, ZDA
Družabno omrežje, 2011

Migetacije

"... Njegovo ustvarjanje posega bodisi v intimni svet bodisi se oklepa komentiranja družbene in politične stvarnosti, ki nezadržno curlja v svet zasebnega. ..."

Maša Ogrizek
Katalog, Škofja Loka, 2011

Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje

"... Stenske slike Saša Vrabiča sestavljajo besede, ki v izrisani podobi združujejo poezijo, portret in strip. ..."

Tatjana Pregl Kobe
Slovenske novice, 14.10. 2010, 2010

Kolažiranje sodobnosti, dekonstruiranje avantgarde

"... Sodelovanje njegovih otrok pri nastanku slik kaže na to, da se je razmerje med javnim in zasebnim časom spremenilo in prepletlo do te mere, da razlik skorajda ni več. ... Vrabič v razmeroma dostopnih slikah analizira globoke spremembe v izkušnji prostora in časa, telesnosti in identitete, ki so posledica razmaha novih tehnologij. ... Razstava na izjemno drzen in igriv način povzema koncept avantgardnih postopkov montaže in kolaža z začetka dvajsetega stoletja ... Le zakaj se tega niso spomnili dadaisti?"

Vid Lenard
Dnevnik, Pop/Kultura, ponedeljek, 20.12.2010, 2010

Brez povodcev, nagobčnikov, kravat in slinčkov

"... Sašo Vrabič sodi med slikarje, ki so v preteklosti spodbudo za delo našli v različnih sodobnih medijih, predvsem na raznovrstnih ekranih, katerih podobe so preslikavali na svoja platna. ... Slike se zdijo izjemno polne, dinamične, živahne, zmagovito vitalne, odpirajo prostor, se posmehujejo omejitvam, jih sprevračajo v nove možnosti … Osvežujoče."

Vladimir P. Štefanec
Delo, 2010

Razmeroma dostopne slike

"... Kot predstavnik tako imenovanega 'slikarstva okoli leta 2000', torej slikarstva od konca 90-tih, je njegova najočitnejša značilnost vsekakor slikovna pluralnost, torej (enakovredno) združevanje podob najrazličnejših "porekel". ..."

Kaja Kraner
Večer, Kultura, 10.12.2010, 2010

Izjava

"Od mladih slovenskih upov najbolj cenim slikarja Saša Vrabiča."

Aleksandra Brdar Turk
Finance, 27. 1. 2010, 2010

Risba

"... Mnoga njegova dela spominjajo na digitalno izpeljane podobe, kjer je prisoten natančen sistem razporejanja podob, pri čemer avtor vključuje v dela čisto osebne predmete in jih povezuje v različne zgodbe. Ohranja spontanost zaznave in sproščenost otroške obravnavane risbe, ki sta sestavna dela Vrabičeve umetnosti nasploh. ..."

Sarival Sosič, dr.
Risba na slovenskem II., 1940-2009, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestna galerija, 2009

Kopičenje podob

"... Sicer pa je eno važnejših vprašanj, ki zaposlujejo Sašo Vrabiča, prevajanje digitalnega v analogno. ... Kopičenje podob v osebnem in virtualnem spominu je vsakdanje početje, ki pa jim občutljiv ustvarjalec lahko dodeli značaj umetniškega. ..."

Marjeta Ciglenečki, dr.
Zloženka, Korotan, Dunaj, 2006

Post-realizem in upodabljane naše vsakdanjosti

"... Njegovo angažiranost zato najdemo predvsem v kontekstu poudarjanja lastne likovne govorice, ne dovoli si vzeti status individualista, ki sicer ne spreminja družbenega reda, vendar pa vanj vnaša tisto vsebino, brez katere bi ta bil le prazna lupina. ..."

Boris Gorupič, dr.
Revija Art.si, 2005

Arterija 56

"... Vrabič je brez dvoma eden najbolj opaznih ustvarjalcev najmlajše generacije slikarjev in vizualnih umetnikov. ... To slikarstvo bi lahko opredelili tudi skozi postmodernistično idejo semplanja, oz. ustvarjanja pastišev iz velikih zgodb. ... Sašo Vrabič ima za tako mladega avtorja zavidljivo biografijo, kar je še posebej danes, ko umetniki zelo redko dobijo možnosti razstavljanja, prava izjema. ..."

Ksenija Berk
Radio Študent, 2005

Postmedijsko slikarstvo

"... V Slovenskem prostoru deluje močna slikarska generacija, ki se je v zadnjih letih prebila v ospredje ne le pri nas, ampak tudi v tujini. ... ... Sašo Vrabič je razstavljal na prelomnem, drugem Trienalu slovenske sodobne umetnosti leta 1997, ki ga je kuriral Peter Weibel. Skupaj z razstavo so se njegova dela umestila v slovensko umetnostno zgodovino in sicer v razdelek »postmedijskega slikarstva« in sodobne umetnosti, kot jo je leta 2005 zapisal Igor Zabel. ... ... Grešna uporaba predlog iz sveta medijev se v delu Saše Vrabiča prepleta s podobami in zvoki iz privatnega sveta. Računalnik, ki mu danes ni več moč ubežati, je dodobra zaznamoval način življenja, dela in razmišljanja Vrabičeve generacije. ..."

Petja Grafenauer, dr.
Ljubljana, 2004 - 2017

Časovne kapsule

"... Vrabičeva dela so neposredna in neobremenjena, spodbujajo h kontemplaciji o naših lastnih izkušnjah ter povezavi nekaterih dejavnikov v sodobni družbi. ... Vrabič upodablja povsem vsakdanje prizore na nezahteven način. Gledalca na teh podobah posebej pritegne nenavadno kadriranje, ki evocira kadriranje značilno za holywoodski film. ... Na te slike gledamo kot na umetniška dela, hkrati pa se zavedamo, da so to na hitro narejene fotografije, instant podobe s televizije ali sekvence nekega filma, ki bi brez Vrabičeve intervencije pri večini od nas utonil v pozabo. ... Vrabič v najnovejših delih prikazuje privatno, družinsko življenje. To so zelo osebne izpovedi in iz njih sklepamo širše, kako ljudje živimo, kaj počnemo, kako to, da počnemo ravno to, kar počnemo ... Slika stanovanja, v kateri je živel kot otrok, slika podobe, ki ga spremljajo vse življenje s televizije in računalnika."

Jernej Kožar, mag.
Katalog, Benetke, 2004

Ekrani in skrinje

"... Slike – ekrani Saša Vrabiča vstajajo iz neoprimljivega vakuuma breztelesnega fizičnega prostora, ki se vzpostavlja na izteku katodne cevi televizijskega monitorja. ..."

Marko Košan
Umetnik in urbano okolje, Koroška galerija likovnih umetnosti, str. 65-66, 1997

Mediji, stroji, slike

"Stroji in mediji so docela spremenili naše dojemanje sveta. Mediji so predvsem telemediji. Stroji za gledanje, od televizije do teleskopa, poudarjajo predvsem občutek oddaljenosti. Slikovni stroji, od fotografskega aparata do računalnika, so ustvarili nove vrste slik. Tabelna, oljna slika ni več edini tip slike. Fotografija, film, video, računalnik so novi, tehnični nosilni mediji slike; slika je torej prešla od svojega historičnega nosilca do ekrana. Prišlo je do eksplozije vizualnega. Danes imajo slikovni umetniki na voljo na stotine oblik in na stotine tehnik. Ta eksplozija vizualnega, ta poplava podob, bi lahko pripeljala do razvrednotenja slike. Proces proizvodnje slik postaja pomembnejši od samega proizvoda, slike. Tehnične preobrazbe in širitve so spremenile tudi tradicionalno slikarstvo. To zdaj uporablja tudi stroje in tehnične medije, kot sta fotografija in televizija. To mediatizirano slikarstvo z novimi produkcijskimi in kompozicijskimi postopki poudarja strojno pogojene spremembe našega gledanja. ... Žiga Kariž in Sašo Vrabič oba izhajata iz intenzivnega, spremenljivega in fragmentarnega podobja, s katerim nas preplavljajo množični mediji. In če smo v svetu medijev navajeni na razmerje knjiga - film (ali narobe), omenjena avtorja širita to razmerje še s sliko: film-knjiga-slika. Vrabičeve slike (razstavljena so dela Izbrani ekrani, 1997, Sanje diamanta, 1997, in Nočna vožnja, 1997) izhajajo iz fragmentov, posnetih s televizijskega zaslona, in zavestno evocirajo tradicijo rabe heterogenega polja in podobja množičnih medijev v slikarstvu (Rosenquist, Salle, Rauschenberg). ..."

Peter Weibel, Igor Zabel
U3, 2. Trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 1997

Publikacije in katalogi

Muzeji, galerije, zbiratelji, meceni

Sodelovanje z ostalimi avtorji

Žiga Kariž, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Gorazd Krnc, Manja Vadla, S.K.E

V ateljeju

Dodatna fotografija 3

Dodatna fotografija 8

Dodatna fotografija 10