Liza Hribar (1913–1996), kiparka

Opis razstave

Ali je lahko mati tudi umetnica? Koliko ji sme pomeniti kiparstvo, če napoči vojna in predvsem povojno obdobje s svojo negotovostjo? Posameznikovo življenje odseva čas in njegove dogodke, kar še posebej velja za kiparko Lizo Hribar, o kateri smo dolgo molčali.

Liza Hribar* (1913–1996) se je rodila v družini izjemnih žensk tistega časa – odločnih, samostojnih in podjetnih. Takšna je postala tudi sama.

Svinčniki in papir so bili njena prva igrača, a najprej je opravila trgovski tečaj, nato se je šolala na ljubljanski umetniški šoli društva Probuda. Leta 1931 se je, podobno kot mnogo let poprej njena mati Elza Kastl Obereigner, odločila za študij na dunajski ženski akademiji. Kot mlado umetnico na pragu samostojne umetniške poti jo je leta 1938 spoznala Ljubljana, opazile so jo slovenske umetnice v okviru t. i. ženske antante, oktobra istega leta, ko je tudi kot žirantka sodelovala na razstavi Otrok v sliki in plastiki v Jakopičevem paviljonu, pa jo je odkrila še širša javnost.

Avgusta 1939 se je poročila z Zoranom Hribarjem, potomcem pomembne slovenske družine industrialcev. Kmalu zatem so tudi naše kraje ujeli vojna vihra in povojni dogodki – ter Nagodetov proces leta 1947. V njeno življenje so posegli silovito, da jih lahko danes razbiramo kot zarezo, ki so umetničino življenje preobrnili v drugo smer.

Čeprav se je Liza Hribar pred drugo svetovno vojno že uveljavila kot kiparka, je morala po koncu vojne prebuditi svojo podjetnost in odločnost, z njima pa je – čeprav se je za tem neupravičeno razblinila vsaka sled – prispevala svoje ideje pri ustanavljanju prodajnega zavoda za umetniške obrtne izdelke; iz tega se je kasneje izoblikovala na Slovenskem dolgo sloveča trgovska mreža Dom. Ker je sama preživljala svoje otroke oziroma družino, je umetniško delo opustila. V naslednjih desetletjih je s svojimi dekorativnimi priponkami, stenskimi in namiznimi svetilkami, svečniki in še posebej zvezdnimi znamenji ter angelci, imenovanimi »amorčki«, osvojila srca mnogih Ljubljančanov; v zadnjih desetletjih življenja ji je bilo naklonjenega vsaj nekaj slovesa, z izvedenimi cerkvenimi naročili – predvsem s posebej priljubljenimi jaslicami.

*V krstnem listu je bilo njeno ime zapisano kot Elisabeth Charlotte von Obereigner, klicali pa so jo Lieselotte. Od poroke dalje se je podpisovala kot Liza Hribar.

Za naklonjenost in pomoč pri pripravi razstave se najlepše zahvaljujemo umetničini hčerki Angeliki Hribar.

Razstava je nastala v sodelovanju z dr. Andrejem Dobleharjem.