Sašo Vrabič - Neobstoječi

Opis razstave

V Galeriji Y se s samostojno razstavo predstavlja eden od hišnih umetnikov; Sašo Vrabič. Četudi je širša javnost v zadnjem času navajena njegovih dinamičnih figuralnih slikarskih del, nam nasploh vsestranski ustvarjalec tokrat na ogled postavlja serijo del na papirju, izdelanih v tehniki pastela in akvarela. Domala obširna, pronicljiva in zapomnljiva serija intenzivnih človeških portretov nosi naslov Neobstoječi. S svojim počelom, stopnjevano intenziteto in miljejskim izrazom naslavlja peščico aktualnih pomislekov vezanih tako na umetnikovo osebno prakso, kot tudi na problematiko sodobne družbe.

Sorazmerno veliki portreti so v resnici domala natančne preslikave obrazov, ki jih je ustvarila umetna inteligenca. Prosto dostopno orodje na spletu uporabniku namreč omogoča generiranje naključnih, neponovljivih človeških obrazov, ki delujejo izredno običajni in presenetljivo naravno realistični. Dejstvo je, da ti ljudje v resnici ne obstajajo; ko pa uporabnik na platformi generira novo osebo, prejšnja izgine za vedno. V oziru do neponovljivosti obraza, njegovi edinstvenosti in hipnosti obstoja se poigravanje z algoritmom približuje tako naravi resničnega življenja, kot tudi nekaterim vzgibom slikarstva. Sašo Vrabič se konceptualno spretno nanaša tako na tematiko minljivosti človeka, njegovi povezavi s tehnologijo in samouničenjem, kot tudi na tradicionalne lastnosti slikarskega portretiranja; karseda realistično in reprezentativno poustvarjanje podobe specifične osebe. Slednja navezava sama po sebi nastopa kot zvit paradoks, saj umetnik portretira neresnične ljudi, katerih realističen obraz in likovna dostopnost gledalca navdajajo z lažno empatijo in nepričakovanimi čustvenimi odzivi. Po drugi strani so obrazi hipni in neponovljivi, kot so nasploh hitro minljiva in neponovljiva sleherna človeška življenja. Četudi se zdi, da neposredna navezava na človeško neobstojnost in njegovo postopno izginjanje primarno naslavlja naraven življenjski ciklus, se izhodišča za nastanek projekta vijejo v nekoliko subtilnejših, a zato nič manj kritičnih sferah. Te nenazadnje zaznamujejo aktualna svetovna dogajanja, v nekaterih lokacijsko specifičnih primerih pa tudi direktna navezava na domače dogodke polpretekle zgodovine.

Netrpežnost, hipnost in približujoče se izginotje se pri seriji odraža tudi v tehniki, h kateri je avtor pristopil z zadostno mero eksperimentiranja in sprejemanja lastnosti uporabljenih materialov. Izjemno občutljiv in taktilen pastel terja sam po sebi prilagajanje in drugačen pristop, končni izdelek pa je manj stabilen in, v kolikor slabo zaščiten, hitro uničljiv. S preprostim razstavljaljskim načinom obešanja neuokvirjenih del na steno, kjer se papir hitro zguba in nenehno plapola, umetnik raziskuje neobremenjene pristope k materialu in nalašč botruje siceršnjemu iskanju likovno tehnične perfekcije. Dodatno z destruktivnim procesom predstavljajo portreti, na katerih je pigment načrtno topljen z alkoholom in vodo. Delno akvarelsko serijo Neobstoječi tako zaznamuje postopno bledenje in izginjanje portretirancev, hkrati pa ponuja vpogled v tehnične specifikacije avtorjevega raziskovanja.

Napram tehničnim novostim in trenutno popularne umetniške navezave na umetno inteligenco, je prevpraševanje odnosa med človekom in tehnologijo avtorjeva nenehna, vsebinsko dodelana stalnica. Razmišljanje o samostojnosti, odvisnosti in naivnosti človeka v odnosu do razvijajočih se tehnologij tokrat vznikne iz samega ustvarjalnega izhodišča; večplastno ilustrira pereče vprašanje razmerja moči, kje se na nasprotujočih se bregovih nahajata vsemogočni stroj in ležerni človek. Na prvi pogled preprosta serija portretov prosperira v spirali protislovij, kjer poigravanje s kompleksno človeško psihologijo in iracionalnostjo rezultira v neuravnovešenem vrednotenju resničnih (še hitreje izginjajočih) življenj. V oziru do kompleksnega vprašanja večplastnega avtorstva in posrednega komentarja o aktualni vojni, izbrisanih in izgnanih človeških življenj, se avtor (ne)performativno izključuje iz podajanja izjav o umetniških delih ali okoliščin povezanih s kulturno javnostjo; ostaja neobstoječ.



Sašo Vrabič (1974) je diplomiral iz slikarstva, leta 2001 pa magistriral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za grafiko. O sodobnem človeku pripoveduje z upodabljanjem figuralnih prizorov in portretov, ki temeljijo na fotorealističnih osnovah. V njegovi ustvarjalni percepciji ima pomembno in nenadomestljivo mesto klasična slika, a avtor ji odpira tudi vedno nove izrazne poti. Z nenehnim prepletanjem skrajno naturalističnih podob, besedil, kolažev, grafitov ter abstraktnih potez ustvarja samosvoj izraz, poln humorja in igrivosti. Komentira naravo sodobne informacijske družbe ter razmerja v medčloveški komunikaciji. Najpogosteje upodablja povsem vsakdanje prizore, s katerimi naslavlja pasti sodobnega časa in visokotehnoloških orodij, človeško vedenje, intimo in potrošniško obnašanje. Vsakdanji ambient je v njegovih delih zajet v spletu razgibanih kompozicij in predrugačen s pomočjo močnih svetlobnih kontrastov, ki prizorom pridajajo surrealno atmosfero.