Sašo Vrabič - V oblaku

Opis razstave

Akademski slikar in magister umetnosti Sašo Vrabič na samosvoj in polnomočen način zaznamuje široko kreativno področje, je odličen slikar, pa tudi fotograf, videast, grafik, risar, oblikovalec, glasbenik, oblikovalec zvoka in še marsikaj. Je senzibilna, razmišljujoča in odzivna umetniška osebnost, ki svoje doživljanje, pogled in odnos do aktualnosti časa pretvarja v podobe. Podoba, ki nastaja na slikarskem platnu, ima pri njem poseben status. V svojem opusu ohranja in potrjuje njen nezamenljiv zgodovinski značaj, hkrati pa t. i. tableau, ustvarjen v oljni ali akrilni tehniki, odpira nove izrazne možnosti. Njegova slika še vedno temelji na slikarskih prvinah, a je medijska čistost nadgrajena z rešitvami, ki posegajo na druga področja in vnašajo sodoben tehnološki pridih. Izvedbena unikatnost ter odprtost za svojstvene načine, pristope in metode nedvomno izvirata iz bogastva avtorjevih multidisciplinarnih izkušenj in zanimanja.

Vrabič je občutljiv spremljevalec človeka in njegove vpetosti v civilizacijske in tehnološke spremembe, ki se odražajo v današnjem načinu življenja. Sledenje vsemu temu vpliva na spreminjajoče se vizualne načine, a raznovrstna tematska izhodišča in njihova umetniška reinterpretiranja ostajajo trdno zasidrana v figuraliki. Motive jemlje iz življenja. Črpa jih predvsem iz zaziranja vase, analiziranja družinskega utripa ter spremljanja širšega družbenega dogajanja in njegovih popularnih akterjev. Človeški lik je osrednji subjekt dogajanja, njegov sogovornik in zaupnik. Avtor ga vpenja v prostor in čas, v subtilno percepcijo humanističnih vrednot in informacijskotehnološkega napredka ter ga tako zaznamuje z angažiranostjo in sporočilno kompleksnostjo. Odlično obvladanje metjeja mu omogoča, da figuralne prizore in portretne upodobitve predstavlja na likovno dovršen, fotorealističen način, hkrati pa na sliki manifestira slikarsko živost, ponekod celo sproščenost. Z izrazno močjo nadgrajuje človekovo pojavnost in spremljajoče okolje ter tako vedno presega nazornost predstave.

Dela iz razstave V oblaku prikazujejo dialog med človekom, človeško naravo in naravo. V njih pa je prisotna še drugačna »narava«. V slikarsko podobo namreč vstopa tudi tista virtualna, ki se razkriva s podnapisi. Ti so vzeti iz različnih serij in filmov, opisujejo pa zvok oziroma glasbo in so namenjeni predvsem gluhim in naglušnim. So sporočilo in dodatna dimenzija slike, paralela še enemu mediju, reaktualizacija klasične slike. Vanjo vstopajo izkušnje in resničnost drugih medijev ter ji dajejo dodatno reinterpretacijsko vrednost. Pri tem nastaja dialog med podobo in besedo, ki ima sporočilno vrednost, hkrati pa je vsaka črka tudi tipografski znak s svojo vizualno pojavnostjo in obliko.

V delih Saša Vrabiča se prepletata slikarska preudarnost in aktualnost ter tako vplivata na živost podobe – postajata slika neke dobe.

Razstava je delno tudi retrospektivna, saj je slika Oder nastala že leta 2006. Izbrana je z namenom, saj predstavlja povod za novo serijo del. Ustvarjena je v tehniki akrila in letraseta na platno. Avtor pravi, da se z njo navezuje na svojo glasbeno prakso, takrat ko je bil oder pogostejši prostor ustvarjanja kot galerija. Pri tej sliki je uporabil letraset črke, ki se nanašajo s pritiskom svinčnika na folijo, da črka odstopi in se prilepi na želeni nosilec. To je metoda, ki je zaradi tehnološkega napredka noben grafični oblikovalec, arhitekt ali tehnik ne uporablja več. Z dodatnim črtnim lakiranjem s svetlečim lakom ustvari občutek zaslona, podnapis pa implicira sicer izmišljen prizor iz filma.

Slika Oder je v ležečem formatu, medtem ko so vse nove slike v pokončnem. Ta je izbran z namenom, saj je avtor želel svet likovne umetnosti približati gledalcu, ki je vsak dan zasut z neštetimi vizualnimi informacijami. Nenehno zatopljen v zaslon na mobilnem telefonu postaja iskalec hipnih podob in zvočnih vtisov. Da bi slikar prekinil to rutino in bi pritegnil gledalčevo pozornost ter ga iz kaotičnega vizualno-zvočnega okolja povabil v svoj umetniški svet, se je odločil za slikovni zaslon, ki je blizu tistemu na mobilnem telefonu in s tem človekovi percepciji sprejemanja podob. Z izbranim formatom preusmerja gledalčev pogled in pridobiva njegovo pozornost, vzpostavlja komunikacijski most ter odpira drugačna, avtorsko intimna, umetniška obzorja.

Z ustvarjalnim trenutkom preizkuša novo in drugačno, a je klasičen slikarski medij, povezan z umetniško tradicijo realističnega izraza, neločljiv del njegovega ustvarjanja. Z izjemnim likovnim občutkom se podaja v izbran motivni svet, v njem odkriva dovršenost, skladnost in lepoto, vse to prenaša na slikarsko platno ter ob tem pušča avtorsko svojstven, intimističen interpretativni vtis.

Prav figura, potopljena v morske globine, je tista, s katero še ni povedal vsega. Zato jo je ponovno upodobil v prosojni vodi, v kateri se odsevajo žlahtne nianse izbranih barv in odpirajo uglašeni toni, s katerimi analitično skrbno prikazuje zanimanje za svetlobo. Ta potuje po telesu figure ter iluminira posamezne dele. Ob nazornosti v podvodni atmosferi lebdečega telesa se z nizom uprizoritvenih pogledov razkriva slikarjevo odlično obvladovanje kanona klasičnega figuralnega podobotvorja. Z natančnimi in premišljenimi potezami sledi oblikam, ki gradijo njihovo predstavno jasnost. Prizore uteleša s tekočo obrisno linijo, ki z občuteno barvno modelacijo poudari barvno pestrost in intenziteto, bogastvo tonskega stopnjevanja ter mehkobo in subtilnost barvnih prehodov in odtenkov. Slikarjev kolorit odseva naravo posnemajoče kromatske vrednosti, prikazane s prefinjenim osebnim občutkom in sposobnostjo sledenja nenehno spreminjajoči se igri svetlobe. Avtorjevo zanimanje za svetlobo – efekti osvetlitve, delovanje svetlobe in sence, je zelo učinkovit način prikaza telesnosti in atmosferičnosti.

V vodi je telo še vedno barvno in oblikovno dovršeno. S plavajočim telesom je prikazano zanimanje za svetlobo in vodno maso, ki se pojavlja razpeta med barvno konkretnostjo ter transparentnostjo prefinjenih lazurnih nanosov. Voda ponekod kot tančica prekriva telo in s tem povečuje njegovo privlačnost. Predvsem pa telo v vodi deluje sproščeno. Poudarek je na različnih položajih ter na lahkotnosti in gibkosti, s tem pa na svobodi. Občutek za zunanjo lepoto in popolnost je presežen s poglobljenim razmišljanjem in močno sporočilno intimno izpovedjo.

Vrabičeva figura biva tudi v drugem in drugačnem okolju – je izklesano moško telo pred gozdno kuliso, v temeljni pojavnosti prikazano telo nad pokrajino, ki govori o uničujoči moči človeka nad naravo, je ptica na nebu ali popularen, ikonični lik. Izvedbena spretnost, ki potrjuje discipliniranost poteze, priča tudi o njeni odločnosti, ponekod o ekspresivno poudarjeni izživetosti in o potegih, ki celo objektivizirajo gibanje. Skratka, barvna in oblikovna dovršenost sta izraženi s slikarsko živostjo in sta pomenljivi.

Sašo Vrabič je tankočuten opazovalec civilizacijskih sprememb. Zaveda se njihovih pasti, a iz njih tudi jemlje navdih, da lahko deluje v duhu časa in umetniška dela približa ljudem. Opozarja na premike in preobrate, hkrati pa ohranja pravo mero odprtosti za novosti. Na svojih slikovnih odrih vzpostavlja intermedijski postmoderni svet, v katerega vstopa z izjemno subtilnostjo in hkrati z intimnim ter nazornim ustvarjanjem, v katerem imajo poseben pomen simbolne rešitve. Zdi se, da nam avtor z razstavo V oblaku vrti film življenja in zaustavlja posamezne sekvence. V skrbno izbranih kadrih je namreč odsev naše resničnosti. In umetnik nam jo prek slikarskih zaslonov ne le predstavlja, ampak nas tudi ozavešča in prizemlji.