SKRB: v fole

Opis razstave

Ne morem, dej gmh! Bil bi na plaži in gledal, kako sonce zahaja in tone v morje. Morda se lahko primajem na piknik in se potem skupaj mastimo z grozdjem in srkamo doma pripravljen ledeni čaj, medtem ko namakamo grisine v humus. Brezskrbno z vetrom v laseh, na poti brez cilja. Sedel bi v avtu na nekem parkirišču sredi mesta s prižganim motorjem. Brez misli na to, kako se predraga nafta počasi kuri brez razloga. Stal bi sredi noči pred zaprto trafiko, zamišljen brez rešitve. Željan nečesa, česar ne potrebujem, in brez skrbi.
Preprosto hrepenim, da bi me nehale preganjati misli in bi se me anksioznost končno naveličala zasledovati. Ugasnil bi vse naprave, se odklopil od vseh novic in kar prepovedal časopisje. Zatiskal bi si oči, če bi le lahko. V resnici ne bi nič od tega. Ne vem, ali hrepenim po otroštvu ali morda hrepenim le po nekem navideznem času, ko je bilo geopolitično vzdušje mirnejše. Razumljivo je, da se ob vsipu informacij in slabih novic težko osredotočimo na naše življenje kot srži preproste biti nekoga, ki si le želi normalnosti. Karkoli naj bi pač to sploh pomenilo.

Razstava in koncept zanjo sta bila koncipirana pred zadnjimi groznimi novicami (katerimi? v resnici ni pomembno). Izhaja pa iz preprostega vprašanja: kako naj poskrbimo zase? Seveda je razumljivo, da se posameznik počuti dolžnega prispevati k družbi, prav tako je popolnoma razumljiv in pravilen vzgib znotraj kulturnega sektorja, da postavlja ogledalo družbi in naslavlja širšo javnost z aktivistično vsebino ali družbenokritično vsebino. Kje in kako potem v tem kontekstu v vse skupaj vstopa posameznik? Sleherni posameznik in njegove stiske kot tudi umetnik in njegove osebne okoliščine? Kako gledamo na osebne izkušnje? Kje je potem mesto za raziskovanja vsega ostalega? Ter nazadnje − kako se v ta kontekst vključujejo prakse, ki navidez niso politične?
Druga razstava v sklopu SKRB-i se tokrat obrača navznoter, proti umetnikom in njihovim praksam. Polje raziskovanja in novih pomenov obrača v smer skrbi zase ter umetniških praks, ki postavljajo lastne izkušnje v ospredje. Gre za zavestni odmik od svetovne politike in direktne družbene kritike z namenom vstopanja v apolitično. Oksimoron, saj je taka zavestna pozicija tudi oblika politične pozicije, ki osvetljuje, v kolikšni meri nas pravzaprav vse zadeva. Zato želja po odklonu in oddihu od vsega. Zato tudi želja po premoru in pogledu onkraj vsega, kar nas iz dneva v dan dela živčne, polne stresa in skrbi.

Razstavni prostor prevzemajo navidez brezskrbne fotografije Ive Suhadolnik Gregorin. Gre za serijo, ki je nastala kot odklon obstoječim institucionalnim okvirjem znotraj kulturnega polja in se prelevila v osebno zgodbo. V seriji avtorica poudarja napetosti med delom in nedelom znotraj družbe, ki vidi odklop kot nekaj negativnega. Lenoba je v taki družbi razumljena kot slaba in napačna, avtorica pa jo razume kot dejanje upora ali civilno dolžnost, ki postavlja kontrapunkt kapitalistični obsedenosti z (neprestano) produkcijo. i did an artist residency with my boyfriend of six years, the girl who broke my heart in august and her best friend (2024) je v svoji osnovi točno to, na kar naslov opozarja: lastno organizirana umetniška rezidenca, kjer so se meje med profesionalnim sodelovanjem in osebnim začele brisati. Rezultat je osebna zgodba, zabeležena na subtilnih fotografijah, ki pa skozi performativno dejanje postane nekaj več. Deluje kot opomin na kompetitivnost znotraj polja umetnosti, kot opomin, da si je potrebno stvari privoščiti, ter iz spleta okoliščin kot opomnik, da se življenje vedno zgodi nekje vmes.

Na otvoritvi se bo zgodil performans Parse Kamehkhosh, ki bo postopoma puščal sledi v galeriji, hkrati pa se bodo pridružili še posnetki in izseki v video obliki. Avtor že leta vztrajno gradi svojo umetniško prakso skozi performativne geste, pogosto repetitivne. Svoje intervencije metodološko pripravlja, zamišlja, premišlja in načrtuje, te pa se šele v prostoru in danem času resnično aktualizirajo. Dano okolje, prisotni gledalci in vključeni predmeti postanejo del celote, ki oblikuje specifično deljeno izkušnjo, preko katere se prostor preplavi z duhom oziroma energijo, ki se oblikuje med tenzijami in sprostitvami. Performans v tem oziru ni spektakel, ampak orodje, ki nas na neki subtilni, morda podzavestni ravni pripne v dotični trenutek. Gre za idejo radikalne prisotnosti, obstoja v partikularnem momentu, kjer se duša in misel združita, vsaj v nezavednem. Tokratni performans bo skušal energijo, ki nastaja med izvajanjem, trajnostno prenesti v prostor. Premišljeno postavljeni predmeti bodo kot dolgotrajni odmev nagovarjali posameznike, da postojijo in doživijo sedanjost izven okvirov vsakdana.

Skupno deli naslavljata našo prisotnost, čas za odklop in introspekcijo. Stojijo nekje med večernim sedenjem na plaži in jutranjo nedeljsko kavo na balkonu, ko si lahko dovolimo pozabiti na delo in druge skrbi, ko misli zaplavajo v kontemplacijo o ničemer. Ne gre za to, da bi razstava rada obiskovalce prepričala, da je potrebno živeti brezskrbno in da je politična akcija nesmiselna, ampak osvetljuje tisto nekaj, kar se morda zdi že izgubljeno. Normalnost kot običajno stanje, normalnost kot pravica posameznika do spodobnega življenja. Včasih si je potrebno stvari izboriti, se odločiti za dopust, obstati v trenutku in ga do zadnje podrobnosti doživeti. Opomniti se moramo, zakaj smo pravzaprav tako jezni in zakaj zagovarjamo svoja stališča, zakaj smo družbenokritični in zakaj podpiramo aktivizem. Ni nam vseeno, smo pa že na robu izgorelosti.
(Jernej Čuček Gerbec)

*v fole – v leru



Parsa Kamehkhosh je performativni umetnik in oblikovalec, ki trenutno živi v Helsinkih na Finskem. V svoji umetniški praksi raziskuje vprašanje »biti v svetu« v razmerju med vsakdanjim življenjem in pojmom življenja na eksistencialni ravni. Pogosto uporablja predmete in materiale kot izraz sodobne človeške vsakdanje estetike ter jih povezuje z različnimi pripovedmi, ki opredeljujejo položaj človeka v vesolju in onkraj njega. Njegova dela se gibljejo na mejah med notranjim in zunanjim svetom, naravnim in nadnaravnim, vidnim in nevidnim.
Njegova umetniška praksa obsega različne medije, v ospredju pa je performativna umetnost. Svoja dela je predstavljal predvsem v Evropi, Zahodni Aziji in Združenih državah Amerike. Zanimanje za materiale, predmete in estetiko vsakdanjega ga je vodilo v študij industrijskega oblikovanja na Univerzi za likovno umetnost v Teheranu, ki sta mu sledila nadaljnje raziskovanje estetike na visoki šoli Konstfack v Stockholmu ter vizualne kulture, kuratorstva in sodobne umetnosti na Univerzi Aalto.

Iva Suhadolnik Gregorin je konceptualna in vizualna umetnica, ki živi in deluje v Ljubljani. V svoji umetniški praksi raziskuje vprašanja dela, spola, identitete in struktur moči. S performansom, participativnim performansom, njegovo dokumentacijo in fotografijo si te teme prizadeva povezati z njihovim kontekstom. Svojo emocionalno in osebno krajino prepleta s politično ter zagovarja stališče, da sta neločljivo prepleteni. Njena praksa odpira možnosti za ustvarjanje začasnih prostorov, ki se vzpostavljajo kot vabila k emancipaciji in/ali kot katalizatorji za razgradnjo delovne etike.
Diplomirala je na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) v Ljubljani. Leta 2020 se je začela ukvarjati z analogno fotografijo, kmalu zatem pa je v svojo prakso vključila performans. Temelj njene prakse sta občutljivost in iskrenost kot tudi optika, skozi katero zaznava svet in vstopa vanj. Velik pomen pripisuje razkrivanju notranjih mehanizmov performansa in fotografije kot umetniških medijev.