TELL ME Y

Opis razstave

Razstava TELL ME Y zaobjema predstavitev najnovejše produkcije štirih umetnikov, ki jih zastopa ljubljanska Galerija Y. Tina Dobrajc, Mito Gegič, Arjan Pregl in Sašo Vrabič se predstavljajo s svojimi slikarskimi deli, ki so nastala v zadnjih nekaj letih. Čeprav se vsak od njih ukvarja pretežno s slikarstvom (tudi z ilustracijo, scenografijo, grafiko, plastiko in glasbo), se dela na razstavi razlikujejo po fundamentalnih pristopih k mediju, gradnji slike in tehniki, pa tudi njihovi sporočilnosti in načinom komuniciranja z gledalci. Njihova praksa znotraj aktualne slovenske likovne produkcije je vsebinsko relevantna; združujeta jih kritična in mestoma humorna misel do aktualnega družbenega dogajanja ter redno navezovanje na najrazličnejše umetniške in popularne reference. Vsak po svoje naslavljajo kompleksnost sodobnega časa, ki se v pestrem repertoarju slikarskih del kaže v kritični obravnavi družbene neenakosti, vojnih stanj, človeškega ravnanja z okoljem in rokovanja s tehnologijo. Ikonografsko in vsebinsko nabita dela vseh štirih avtorjev se povezujejo v razstavo, ki nastopa kot mestoma subtilen, a skrajno odločen družbeni komentar.

Tina Dobrajc upodablja absurde in protislovja, ki se v oziru do nacionalne folklore, ikonografije, kulturnih posebnosti in okolja kažejo kot nenehno prevpraševanje okolijskih in geopolitičnih vprašanj ter položaja ženske v sodobni družbi. Njene slike izhajajo iz upodobitve domišljijskih gozdnih krajin, ki s svojo skrivnostnostjo in atmosferičnimi lastnostmi prikličejo podobe predalpskih gora in območja okoli Škofje Loke. Z upodabljanjem dekliških protagonistk, obdanih z divjimi gozdnimi živalmi in manjšimi figurami, katerih atributi ostajajo folklorne pustne maske, balaclave in inštrumenti narodnozabavne glasbe, ustvarja atmosfero subtilnega upora in ambivalentne angažiranosti. Prizori nastopajo kot simbolne vinjete, kjer se elementi lokalne ikonografije in simboli nacionalne ter folklorne identitete prepletajo z aktualnimi temami preživete mitologije, kulturne politike in spola. Z najnovejšimi deli se divja gošča počasi, a prepričljivo sprevrača v polurbana območja, kot so zapuščena dvorišča, otroška igrišča, pohodniške poti in parkirišča. Presečišče dveh okolij predstavlja vmesen prostor, kjer se v organsko glavnino vrivajo s človeško roko narejeni tujki, kot so trampolini, tobogani, električne napeljave in arhitektura. Prepletanje različnih anorganskih oblik in barv z naravo se v odnosu do napetega umetnega prostora ponuja kot ustreznejša kulisa za človeško psihologijo, ki v oziru do sodobnosti obravnava izolacijo, odtujenost in skrhano cono udobja.

Mito Gegič skozi motiviko lova ilustrira ambivalentno, pogosto zastrašujočo in brezizhodno situacijo razmerij moči, najsibo to med družbenimi razredi, rasami in spoli ali med posledično sprijenimi razmerji moči med človekom in naravo, živaljo ter okoljem. Podobe nasilja, uplenjene srnjadi, lovskih prež, očetov, sinov, policajev in diktatorjev v umetnikovem opusu nastopajo kot domača alegorija različnih oblasti in njihove zlorabe. V najnovejši produkciji slik se te prelevijo v dejanske podobe bega pred vojno, usodnih brodolomov in ponesrečenih poskusov prečkanja Sredozemlja. Poigrava se z idejo ultimativnega nadzora, neomajne avtoritete in nadvlade; poudarja protislovje in eksponira kontrast, ki vzpostavlja satirično vzdušje in notranjo napetost. Pri svojem delu uporablja maskirne trakove, ki jih poslika in nato večkrat prelepi in rekonstruira. Trakovi so ponekod bolj očitni, spet drugje so skriti med plasti živahne barve. Svoja izhodišča za kompozicijo in glavne podobe najde na spletu, uporablja že obstoječe fotografije, meme in reference iz popularne kulture.

Sašo Vrabič se v svojem delu nanaša na sodobnega človeka, njegovo tehnologijo in vpletenost v kompleksno digitalno okolje. S svojim prepletanjem naturalističnih podob, besedil, kolažev, grafitov ter abstraktnih potez ustvarja samosvoj izraz, poln humorja in igrivosti. Upodablja figuralne prizore, portrete in mestne krajine, ki temeljijo na fotorealističnih osnovah. Najpogosteje upodablja povsem vsakdanje prizore, s katerimi komentira pasti sodobnega časa in visokotehnoloških orodij, človeško vedenje, intimo in potrošniško obnašanje. Vidimo ljudi, ki eden zraven drugega nepremično zrejo v prenosne telefone, svet okoli njih pa hiti dalje; prikazi banalnih trenutkov in zgodb iz našega okolja ter prevzetih popularnih podob iz splošnih medijev. Nekatera dela so izjemno ambientalna, spet druga zelo specifična, fokusirana na eno figuro, detajl ali v kompoziciji razgiban in filmsko estetiziran prizor. Potrošniško družbo, usmerjeno k individualizmu, materialističnim idealom in perfekciji ilustrira s pomočjo svetlobnih kontrastov in izborom kolorita; sproščen sprehod po obali lahko z izborom naslova in kadriranjem namiguje na človeško ignoranco in slutnjo pred uničenjem.

Arjan Pregl ustvarja oljnate slike, kjer prepleta sodobnost in aktualne družbenopolitične dogodke s prepoznavnimi navezavami na umetnostno zgodovino in teorijo likovne umetnosti. Njegova praksa pritiče odzivanju na družbene dogodke, pri čemer pogosto prepleta ironijo, satiro in oster humor. Slike, ki nastanejo na podlagi hipnih in neobremenjenih risb, so izdelane z izjemno natančnostjo; olje spretno in počasi nanaša okoli vnaprej začrtanih kontur. Te povezujejo prepoznavne, a med seboj večkrat namenoma kontradiktorne navezave na umetnine znanih mojstrov, različno ikonografijo in razumevanje slikarskih tropov. Ponekod se navezuje na abstraktni ekspresionizem, romantiko in baročne slike, spet drugič na Big Brotherja, filme Alfreda Hitchcocka, internetne meme in grško filozofijo. Slike so barvite, haptične, figure stilizirane, drzne, angažirane, brezsramne, včasih prismojene, a tudi agresivne in eksplicitno seksualne. Njegova neposredna in konceptualno večplastna dela obravnavajo družbena protislovja in sodobna vprašanja ter fenomene, kot so protesti, erotični škandali, vojna, globalno segrevanje, patriotizem, nihilizem, nadzor in fašizem, vse prežeto s subtilno kritično mešanico dvoumnosti in ironije. Najnovejša dela velikih formatov se počasi izvijajo iz strogo začrtanega potega gradnje slike, kjer avtor postaja bolj igriv, neobremenjen, eksperimentalen in drzen v načinu nanašanja barv.