Janez Boljka - Iz ateljeja

Opis razstave

Janez Boljka (1931) je eden vidnejših predstavnikov slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Diplomiral je leta 1956 na ljubljanski likovni akademiji, tri leta kasneje tam končal specialko pri profesorju Karlu Putrihu in leta 1961 še grafično specialko pri profesorju Riku Debenjaku.
Gre za pomembnega predstavnika slovenskega nadrealističnega kiparstva, kar je izkazoval že v svojih zgodnjih delih, izvedenih v železu, na začetku varjenih predvsem iz kosov odpadnega železa ali starega orožja in kmečkega orodja. Asemblažnega načina gradnje skulpture ni opustil niti pri izvedbah skulptur v bronu in aluminiju, kjer predhodno moduliranim oblikam, ki ohranjajo formo sestavljenih členov in pogostih perforacij. Dodatno je vgrajeval funkcijsko že izvedene izdelke, ki so z vključitvijo v nov sistem izgubljali svojo primarno materialno vrednost. Opusa Janeza Boljke pa ne moremo presojati zgolj po njegovem kiparskem delu, čeprav je pri občinstvu poznan ravno zaradi številnih javnih spomenikov. Pomembna so tudi grafična dela ter zbirka risb in slikarskih del v tehniki akrila.
Celoten umetniški opus zaznamuje zanj značilna ekspresivna izraznost, ki pogosto prehaja v abstrahirano formo, a zadrži ekspresivno, v večini primerov antropomorfno, figuralno podobo. Izrazna poetika njegovih del se močno navezuje na eksistencializem, s katerim je bila v šestdesetih prežeta Evropa in ki se je odzival na prevrednotenje humanističnih vrednot. Na prvi pogled dela prevevata tesnobnost in odtujenost sodobnega človeka, a vendar je Boljki v njih uspelo preseči za naše kraje tako značilno jadikovanje in mrakobno brezizhodnost trenutka. V njegovih figurah lahko nasprotno začutimo ironizirano vizionarsko distanco, ki repetitivno vedno znova odstira družbeno kronologijo, da je ta venomer aktualna (Cankar, Jakopič, Stupica), na drugi strani pa v globalnem merilu vseeno izrazi nekaj apokaliptičnih pomislekov skozi cikla Živali in Atomska Venera ter zanj značilne variacije na temo Pieta. Eden njegovih glavnih ponavljajočih se motivov je poleg Ivana Cankarja tudi kompozicijsko izrazito vertikalno grajena podoba Ribničana. V etnografski podobi samozavestnega pokončnega hodca, samotarja, ki se poda v svet in zvesto sledi svoji poti, lahko prav gotovo simbolno prepoznamo prispodobo samega avtorja.

Poleg javnih skulptur sta bili predstavljeni tudi dve stalni postavitvi njegovih del. Manjša se nahaja v paviljonu Arboretuma Volčji Potok in je orientirana na živalski svet, druga, ki je preglednega značaja, pa se nahaja v Galeriji Božidar Jakac. Leta 2012 je Galerija Božidar Jakac skupaj z Galerijo Prešernovih nagrajencev v Kranju pripravila pregledno razstavo avtorjevega opusa s poudarkom na kiparstvu. To je bila tudi zadnja večja predstavitev Janeza Boljke za časa njegovega življenja.
Razstava, ki jo prirejamo ob 10. obletnici umetnikove smrti, nam ponuja nekoliko drugačen pogled v njegovo ustvarjanje, saj so razstavljena dela iz zapuščine avtorjevega ateljeja, za katerega zgledno skrbi njegov sin Miha Boljka. Temelj zanjo smo v Galeriji Božidar Jakac postavili pred leti, ko smo v skrbi za celostno zaščito umetnikovega opusa na javni razpis Ministrstva za kulturo Podporno okolje za delovanje na področju kulture 2019 uspešno prijavili projekt Umetnina – od ateljeja do muzeja. Celostna obravnava likovnega fonda umetnika Janeza Boljke in razvoj kompetenc na področju dokumentacije ter interpretacije kulturne dediščine. Projekt je izjemno uspešno vodila in realizirala dr. Sandra Bratuša, specialistka za področje kiparstva, pri fotografskem dokumentiranju pa ji je pomagala Maruša Lapuh. Njun sistematičen in strokovni pristop k projektu ni samo utrdil vedenja stroke o opusu Janeza Boljke, temveč tlakoval smer, kako bi bilo potrebno dolgoročno usmeriti strokovno znanje v delo z muzejskimi zbirkami. Le tako bi avtorjevo življenjsko delo združili v tako potreben Catalogue Raisonné, ki bi posledično uredil tudi razmere na trgu in močno zožil prostor morebitnim ponaredkom. Raziskovalka bi ob izjemno velikem opusu za dokončanje svojega dela potrebovala nekoliko več časa, kot ga je imela na voljo, a smo na žalost morali raziskovanje zaključiti. Sandri Bratuša je kljub vsemu uspelo strokovno urediti nekaj tisoč enot zapuščine Janeza Boljke in drobec tega vam lahko predstavimo na pričujoči razstavi.

Skladno s prostorsko možnostjo galerije v Kranju smo se tokrat osredotočili na nekaj posameznih ciklov znotraj vseh avtorjevih izraznih medijev. Izbrali smo takšne, ki zadnja leta niso bili pogosto razstavljeni. Pri slikarstvu smo se osredotočili na »železne« motive bolj temačnega kolorita, kot so upodobitve živali in Ivan Cankar. Slikarstvo je bila umetnikova prva strast, ki jo je razvijal že pod mentorstvom strica Mihe Maleša, a je zaradi zdravstvenih tegob na akademiji vpisal kiparstvo. Presek avtorjevega kiparskega opusa smo ponazorili z nekaj večjimi skulpturami, pri katerih gre prav gotovo izpostaviti zgodnejše delo upodobitve opičje družine.
Mag. Gojko Zupan je v Boljkovi monografiji zapisal, da se je avtor z živalsko plastiko začel ukvarjati že med semestralnimi počitnicami na akademiji. Kiparsko stojalo, ki si ga je sposodil na akademiji, je za mesec dni postavil v ljubljanski živalski vrt in po opazovanju modeliral opice in tudi druge živali. Živali so prav gotovo še danes njegov najbolj prepoznaven cikel. Na nek način je simbolna podoba ljubljanskega živalskega vrta tesno prepletena z Boljkinim kiparstvom, saj se že ob vhodu srečamo z monumentalnim bikom, ves čas obhoda pa poleg živih živali srečujemo še Boljkine.

Na razstavi moramo prav gotovo izpostaviti tudi upodobitev na zadnji nogi dvignjenega lipicanca, saj bo eden od odlitkov ravno te dni tudi med deli, ki bodo predstavljala slovensko umetnost v prostorih splošnega sodišča Evropske unije v Luksemburgu. Seveda sta na razstavi v Kranju tudi znameniti Ribničan in Ivan Cankar. V postavitev smo tokrat umestili kar dva, ki si stojita nasproti in zreta drug v drugega, namenoma s citatom na znamenit performans Marine Abramović in Ulaya Imponderabilia (1977).

Pri grafičnem opusu smo se tokrat osredotočili predvsem na dva cikla. Prvi je izjemen in nekoliko manj znan cikel zgodnjih jedkanic in akvatint iz prve polovice šestdesetih let, nastalih takoj po specialki, s katerimi se lahko izjemno dobro ponazori Boljkin umetniški credo. V slikovni strukturi teh informelovsko navdahnjenih grafik, ki prehajajo v plastičnost, vznikajo številne metamorfoze figuralnih podob, iz katerih v kiparstvu prepoznamo motiv Ribničana. Na to napeljujejo že naslovi, kot so Slovenski totem, Motiv iz Ribnice, Znamenja in njihova vertikalna postavitev. V duhu časa je v dela vpeljal precej temno barvno paleto, ki ga nato pogosto spremlja tudi v slikarskih delih. Povsem drugačen je cikel barvnih sitotiskov iz sedemdesetih. To je bil čas intenzivnega vznika industrije, ki je dajala velik poudarek estetski komponenti. Kvalitetni produkti industrijskega oblikovanja, ki so bili množični, so dvigovali splošni odnos do lepote predmeta, po drugi strani pa se je na dediščini poparta prav tako vedno bolj brisala meja z visoko umetnostjo. Množičnost postane pomemben artefakt tudi v umetnosti. Ravno serigrafija in multiple v kiparstvu so najbolj brisale meje med unikatnim in množičnim. Boljka je bil mojster obojega. V teh barvno intenzivnih futurističnih krajinah začne umetnik odpirati ekološko izrazito obremenjen prostor, ki je v svojem času morda deloval še kot paradoks, danes pa je kruta realnost. Delo Exodus (1975) že nosi v sebi vse pritikline globalnega segrevanja.

Zanimivo pri tem ostaja opažanje, da je umetnost Janeza Boljke še kako aktualna tudi v današnjem času. Zanj bi res lahko rekli, da je vizionar in dvomljivec, ki prek kiparske forme komentira družbeno situacijo. Njegove motive v upodobitvah lahko beremo na dveh ravni: kot celoto ali kot sklop posameznih sestavin, ki so po navadi že uporabljeni predmeti. Zdi se, kot da kipar formo členi, razstavlja do skeleta in s točno določenimi formami želi sporočati vsebino. Ko so skulpture nastajale, je umetnik dejal, da so figure razjedene, ker je čas razčlovečen in ni vedno lep. Smo v teh 40 ali 50 letih od njihovega nastanka naredili korak naprej k humanizaciji družbe ali bolj dva nazaj? So deklarativno pridobljene posamezne človekove pravice zadnjega obdobja predvsem paravan vse večje človeške odtujenosti in dehumanizacije družbe ter ekološke katastrofe?

Goran Milovanović