Tehnični opis: Jajčna tempera na les, signirana in datirana na sprednji stranici desno spodaj: Tisnikar / 94, signirana na obeh stranskih stranicah desno spodaj: TJ
Tematski opis: Dela iz najustvarjalnejšega obdobja Jožeta Tisnikarja niso več le mračne in tesnobne, do kraja brezupne slike hladnih barv ter okorelih likov na obronkih življenja z začetka njegove umetniške poti. Barve so postale bolj občutljive in mehke, čeprav je do konca ohranjal isto paleto zelenomodrih in sepija barv z drobnimi poudarki, ki so njegovim slikam dajale samosvoj ritem in pomen. Njegove kompozicije so se po desetletjih ustvarjanja zmehčale − kot tudi njegov pogled na svet in bivanje v njem, kar sporočata tudi drug proti drugemu obrnjena krokarja, ki ne glede na slikovni nosilec podobe izražata zaupljivost. Ali prav zato.
Tehnični opis: Mešana tehnika, signirano in datirano spodaj desno. Odlično delo enega najboljših slovenskih risarjev vseh časov, ki s humornim poudarkom in številnimi duhovitimi detajli prikazuje motiv čarovnic, ki letijo na goro Klek (na jugu Gorskega kotarja nad Ogulinom na Hrvaškem), kjer bodo imele shod. Verjetje, da se v nevihtnih nočeh na vrhu Kleka opolnoči zbirajo čarovnice (ki tja priletijo na metlah), vile in vilenjaki, je zabeležil že polihistor Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju, v slovenski poeziji pa ga poznamo iz humorno poantirane epske pesmi, ki jo je v 18. stoletju napisal Valentin Vodnik. dr. Miklavž Komelj
Tehnični opis: Mešana tehnika na platno (brez podokvirja), zavedeno v katalogu: Štefan Planinc (Art Gallery Interarte s.r.l. Milano), Oktober 1983, št. 8.
Tehnični opis: Tuš na papir. Ilustracija za časopis "Svetovna vojska", 1915. Objavljena v monografiji Hinko Smrekar, Narodna galerija, stran 80, Ljubljana 2021.
Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano desno spodaj.
Slikar Jože Tisnikar je z gostimi, temnimi plastmi jajčne tempere na sliki Netopirji ustvaril težko, zadušljivo ozračje, v katerem se prostor zdi brezmejen in klavstrofobičen. Luna ne prinaša romantične svetlobe, temveč mrko seva na celotno prizorišče, s čimer simbolizira cikličnost narave in neizogibnost usode, bdeče nad minljivim svetom. Apokaliptična pokrajina na sliki je razgaljena, sterilna, brez življenja. Absolutna samota zemlje je prikazana kot kraj, kjer ni več prostora za človeški vrvež, temveč le še za goli obstoj. Podobno kot krokarji v slikarjevem zgodnejšem obdobju so netopirji bitja prehoda med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo. Njihove groteskne, a hkrati ranljive silhuete, ki se gibljejo skozi prostor, poosebljajo človekove podzavestne strahove, nemir in tesnobo pred neznanim.