Šuštaršič Marko

Opis

Slikar in grafik Marko Šuštaršič je leta 1951 diplomiral na Ljubljanski akademiji za likovno umetnost pri profesorju Gabrijelu Stupici. Kasneje se je izpopolnjeval na področju zidnega slikarstva pri profesorju Slavku Pengovu. Bil je ustanovni član Skupine 53, ki se je sprva predstavila na razstavi "7 mladih" v spodnjih prostorih Moderne galerije. To je bila za tisti čas avantgardna skupina likovnih raziskovalcev, ki so se odločno odmaknili tako od tedanjih socrealističnih tendenc v domovini kakor tudi od tedaj prevladujoče abstrakcije v svetu, z namenom razvijati vsak svojo osebno avtorsko poetiko. Šuštaršič je bil tudi ustanovni član skupine 69.

V svojemu avtorskemu opusu je razvil štiri slogovne faze. Prvo, zgodnjerenesančno fazo (1953 – 1957), zaznamuje magični realizem z nostalgičnim pridihom renesanse, metafizike in erotike, ki navdih išče pri zgodnjerenesančnih mojstrih. Modernizem in patina starinskosti se v tej fazi prepletata. Izstopajo metafizični prostori, proti koncu pa faze prične eksterier skrivnostno vdirati v interier in obratno.

Drugo, pariško fazo (1958 – 1968), zaznamuje intimističen slog, v katerem prevladuje ploskoviti izraz, barva pa postane glavno likovno izrazilo. Prostor v delih je imaginaren, specifično izražen s svojo nedoločljivostjo: arhitektura, figure, pohištvo in razni fragmenti lebdijo v breztežnostnem brezčasju. Značilne za to fazo so dominantne zemeljsko rdeče ali temno zelene barve, kjer pa kot akcenti žarijo tudi poudarki živo rdečih, oker in drugih bolj ali manj nasičenih barv. Avtor v teh kompozicijah poudarja ali utiša barvne ploskve z virtuozno upodobitvijo njihove interakcije in z učinkom simultanega kontrasta. Pariška faza se motivno navdihuje pri oblikah in ornamentih starih slovenskih poslikanih omar, skrinj in drugih predmetov, vendar dekorativna ornamentalnost v slikah ni prisotna. Nasprotno, vsak detajl je samostojni subjekt v intimni zgodbi, ki brni v ozadju nezavednega. V slikah vlada močen erotični naboj. Faze se je prijelo ime "pariška", ker je zanjo leta 1961 prejel nagrado za slikarstvo na 2. bienalu mladih v Parizu. (2. Biennale de Paris. Manifestation biennale et internationale des jeunes artistes 29.09.1961–5.11.1961). Na tej razstavi sta ga kot izstopajočega avtorja med drugimi opazila Andre Malraux tedanji francoski minister za kulturo in Alberto Giacometti. Iz tega naslova je dobil dvomesečno štipendijo strokovnega izpopolnjevanja v Parizu (1962). Istega leta je deloval še pet mesecev v ateljeju J. Friedlanderja.
Vzporedno s pariško fazo je ustvarjal tudi slikarska dela na temo druge svetovne vojne. Pred drugo svetovno vojno je bil njegov oče, učitelj Jože Šuštaršič premeščen na Štajersko, od koder so Nemci med vojno večino učiteljev izgnali za štiri leta v Srbijo. Marko Šuštaršič se je v izgnanstvu kot sedemnajstletni prostovoljec vključil v 1. četo V. slovenskega bataljona 1. Krajiške brigade, ter bil na Sremski fronti težko ranjen in kasneje odlikovan z medaljo za hrabrost. Nastala umetniška dela na vojno tematiko, kot so: Spomin padlemu tovarišu Milčku Majcnu (padel star 14 let), Pohorski bataljon, Hommage Ani Frank, ne ponazarjajo vojnih časov z ustaljeno herojsko motiviko, temveč izpostavljajo ranljivost protagonistov in tragedijo pogrešanja prikazano na simbolni ravni v avtorjevemu osebnemu slogu.

V tretji fazi, Slikanice (1969 – 1973), Šuštaršič razvije avtorski slog z odmevom na popart, ki ga avtor po svetovnih vzorih slepo ne posnema, temveč ga imanentno razvija iz svoje druge, pariške faze. V prehodu iz druge v tretjo fazo se ploskve v prostoru postopoma začenjajo povezovati, kompozicija pa se pričenja členiti na segmente - ploskve z intimnimi dogajanji. Po letu 1969 barve niso več zaznamovane s patino starinskosti ampak zažarijo s polno nasičenostjo. Vizualne informacije, ki nas obdajajo v teh slikah sicer odzvanjajo, a vendar v njih ostajajo intimne zgodbe bolj ali manj znanih osebnosti, ki še vedno delujejo skrivnostno. Ključno v fazi Slikanice je avtorjevo avtentično povezovanje poparta in intimizma.

Četrta, zelena faza (1974 – 1976), v kompozicijah vključuje slovensko hribovito zeleno pokrajino, v objemu katere se najdejo znane in neznane „naključne figure“, kot da so zamrznjene v času in prostoru. Nekatere figure se preselijo in ponovijo iz posameznih segmentov slikanic na dramatično zeleno sceno. Odnosi med njimi so enigmatično povedni in gledalcu ponujajo fantazijske intimne zgodbe, ki si jih lahko razlaga po svoje. Avtorja je vselej fascinirala posebnost zelene slovenske krajine. Upodobitve izhajajo iz esence njenih vidnih značilnosti ter iz arhetipske generalizacije oblik in barv, zato ob slikanju te faze ni kazal želje opredeljevati konkretnih lokacij.

Prve generacije diplomantov novoustanovljene Akademije za likovno umetnost v Ljubljani so bile nosilke razvoja moderne likovne vzgoje, ki je vzpodbujala razvoj kreativnosti slehernika. Šuštaršič se je ves čas po zaključeni diplomi vzporedno ob intenzivnemu slikanju posvečal tudi likovno-pedagoškemu delu na vseh stopnjah šolanja in bil leta 1970 izbran za predsednika Društva likovnih pedagogov Slovenije. Zadnji dve leti pred smrtjo je kot docent poučeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in bil septembra 1975 izvoljen za prodekana.

Predstavil se je na 26 samostojnih razstavah doma in v tujini, od tega na dveh retrospektivnih in štirih preglednih razstavah. V Sloveniji je samostojno razstavljal v Ljubljani, Celju, Mariboru, Brežicah, Kopru, Zagrebu, Beogradu, Somboru, na Reki. V tujini se je predstavil s samostojnimi razstavami v Kunstzaal Plaats, den Haag 1958, v Galerie Lambert, Pariz 1964, v Galerie 16, Gradec 1965, v L’Arco. Studio internazionale d’arte grafica, Macerata 1967 (z V. Naumovskim in F. Miheličem). Predstavil se je tudi na 201 skupinskih razstavah doma in v tujini.

Med pomembnejšimi prejetimi nagradami so: že prej omenjena nagrada na 2. bienalu v Parizu leta 1961, nagrada za slikarstvo na IV. Salonu v Reki 1961, prva nagrada za slikarstvo na razstavi NOB v delih jugoslovanskih umetnikov v Beogradu 1961 (za sliko Pohorski bataljon - pariška faza), nagrada Prešernovega sklada za slikarski opus 1962, Župančičeva nagrada 1976.