Bednarik Sudec Katja

Multimedija

Glavna fotografija

Vir fotografij

Foto: Mankica Kranjec

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Projekti

Nagrade

Rezidence - reference

Dr. Robert Inhof

V opusu Katje Sudec je vseskozi prisoten dualizem med telesnim in duhovnim. Ta dualizem se na simbolicni ravni kaže v razlicnih razmerjih med svetlobo in temo, telesom in njegovo senco ter med preteklostjo in prihodnostjo. Pri tem je zanimivo, da Bednarik Sudceva ne vztraja pri samem razmerju kot nasprotju med dvema poloma, ampak v skrajni stopnji ta nasprotja tudi ukinja. Na takšen nacin ustvari svet, kjer telesno ni vec vzrok in razlog bolezni in smrti, prej postane razlog etericnosti in vecnosti. V tem smislu lahko njeno ustvarjanje imenujemo tudi »pravljicno«. Zlo je še vedno tukaj, vendar ne zares, navzoce je zgolj kot metafora, ki omogoci pomirjujoci razplet ter na takšen nacin teži k trajnosti. Umetnica uporablja tudi tehnike tkanja in izrezovanja, se pravi tehnike, ki tradicionalno veljajo za ženske in rokodelske pristope. Velik pomen v njenem ustvarjanju igra tudi sistem razlicnih vzorcenj, pri cemer pa so ji – za razliko od umetnikov Pattern Paintinga – simboli izjemno pomembni. Vzorcaste strukture ozadij na njenih delih torej ne kažejo zgolj na same sebe, temvec so postavljene v koncept umetnicine širše simbolike, ki bi jo prav tako lahko imenovali kot izrazito žensko simboliko, saj gre za koncept, v katerem prevladujejo motivi nosecnosti, krsta, poroke in družine nasploh. V bistvu sta v ustvarjanju Katje Sudec navzoca dva spomina. Eden je univerzalni, k v njenem primeru sega do izvirnega greha in Izgonu Adama in Eve iz raja, ki ga povzame,prezrcali in multiplicira po Masacciovem Izgonu iz raja iz Barncaccijeve kapele v cerkvi Santa Maria del Carmine in po Michelangelovem prizoru s stropa Sikstinske kapele. Drugi spomin je umetnicin osebni spomin na njeno otroštvo, preživeto v ožjem družinskem krogu, pri cemer ne gre za herbarij spominov, ki bi si ga umetnica ob dolocenih casih ogledovala kot družinski foto-album. Oba spomina B. Sudceva na neki tocki združi. Umetnici se univerzalni negativni spomin na izgon iz raja iznici s krstom, tako da se lahko univerzalni in osebni spomin zlijeta v enega samega brez nekih medsebojnih napetosti. Ta spomin je prav toliko dejanski spomin, kakor je tudi svoja lastna rekonstrukcija. Spomin, ki je potegnjen v sedanjost in prihodnost in na ta nacin iznicuje linearnost casa. B. Sudceva ustvarja svoja dela tudi s pomocjo starih družinskih fotografij, ki pa jih umetnica ne razume zgolj kot dokumente, temvec prej kot pomenske oznacevalce, ki nam izza snovnega kažejo na duhovno, ki pri njej samo po sebi nima nobene dolocene oblike saj se kot nevidni dih razprostira in oživlja razlicne oblike. Adam in Eva sta z Izvirnim grehom prinesla na svet Smrt. Tako v umetnicinem opusu najdemo tudi jabolko skušnjave. Jabolko se je eksegetom zdelo najbolj ustrezen sadež zaradi tega, ker je samostalnik malum enakozvocnica, ki pomeni tako jabolko, kakor tudi zlo. Jabolko je tisti osrednji motiv, zaradi katerega sta bila Adam in Eva izgnana iz Raja in se srecala s Smrtjo, v mitologiji je Paris izbral Heleno kot najlepšo žensko tako, da ji je vrgel jabolko, v pravljici Sneguljcica bratov Grimm pa Sneguljcici – v starko preoblecena maceha – ponudi strupeno jabolko. Tudi Sneguljcica pa je eden izmed likov, ki se pojavi v opusu Katje B. Sudec. B. Sudceva rekonstruira Rajski vrt s svojo panoramo Skriti vrt. Gledalec pri tem vstopi v krožno obliko, ki je od znotraj poslikana s cvetlicnimi motivi, od zunaj pa na njeno notranjost nakazujejo le blede transparence. Pri tem pa ne gre za dejansko rekonstrukcijo rajskega vrta. Sudceva namrec ne upodablja celotne flore in favne rajskega vrta in – kar je še pomembneje – ne upodobi Drevesa spoznanja, ampak se osredotoci zgolj na rože, ki pa so predstavljene kot lebdece in v razmerju do gledalca tudi nenavadno velike. Videti je, kot da bi se obiskovalec ob vstopu v ta skriti vrt spremenil v liliputanca, cvetovi rož pa postali guliverski. Te ogromne rože niso lebdece flower-power halucinacije. Te rože so tudi tokrat modificirani fragmenti spomina na vzorce na nekdanjih ženskih oblacilih, tapetah, zavesah in oblogah sedežnih garnitur, prtov in odej. Tisto, kar zbujajo vsi ti elementi, je duševni mir kot trajanje v casu. Pri tem torej gre za rajsko floro, ki jo ustvarja in po svoje rekonstruira umetnica in je sestavljena iz ornamentov domacijskih predmetov. Gre za konstrukcijo, ki ima, ce jo gledamo s pticje perspektive obliko prstana, ki nakazuje na sklenjeno vecnost. Vse kar se nahaja izven te nežne panoramske meje,se nahaja – simbolicno gledano – vzhodno od raja.

Dr. Robert Inhof
Tekst ob razstavi Razkrivanje identitete, 2017 - 2018

Publikacije in katalogi

Muzeji, galerije, zbiratelji, meceni