BERKO se je rodil 8. 3. 1946 v Ljubljani, kjer je diplomiral na Šoli za oblikovanje in Pedagoški akademiji. Slikarsko se je formiral v času poparta in fotorealizma. Berko je eden redkih umetnikov v Sloveniji, ki se je v sedemdesetih letih s fotorealističnim upodabljanjem vsakdanjih motivov zavestno odvrnil od dominantne ekspresionistične prakse in abstraktne slike. Njegov opus od znamenite črno bele slike, na kateri se je upodobil z ženo Zdenko do popularne serije digitalnih grafik in slik velikega formata z naslovom Nikoli niste daleč od Berkove zvezde, obsega še podobe vzete iz družinskega albuma, iz popularnega medijskega sveta, floristične in ekološke motive ter izjemno zanimivo serijo kompleksnih hkratnih pogledov v interier in eksterier, ki se zrcalita v velikih steklenih površinah sodobne arhitekture. Tovrstna trenutna realnost je, ne glede na to, kako je varljiva in dematerializirana, nov vidik v slovenskem slikarstvu kot celoti. Berko slika svoja doživetja in je kronist našega časa, je slikar sodobnosti. Imel je 77 samostojnih razstav in razstavljal na mnogih reprezentančnih razstavah jugoslovanske in slovenske umetnosti ter na mednarodnih bienalih grafike. Bil je večkrat nagrajen, doma in v tujini. Nagrada za slikarstvo na Bienalu mladih Jugoslavije, Jakopičeva nagrada v Sloveniji, Prešernova nagrada gorenjskih občin. Za grafiko je prejel Grand Prix v Kanadi, premije pa v Španiji in Argentini. Zelo je bil izpostavljen na razstavi fotorealizma East of Eden v Muzeju Ludwig v Budimpešti, kjer so pokazali najboljše ameriške, zahodnoevropske in vzhodnoevropske slikarje. Razstavo so otvorili pred njegovo sliko Spomin na Rim. Njegova dela hranijo muzeji sodobne umetnosti v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, njegov portret Roberta Redforda je ena redkih slovenskih slik v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu na izpostavljenem mestu.
Charles Esche
Podoba podobe, na TV Slovenija 21.6.2010
ob U3,
trienalu sodobne slovenske umetnosti, » Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji« v Moderni galeriji v Ljubljani 2010
Charles Esche
Zanimalo me je , kaj se dogaja s to tradicijo ( realizma) pri mlajši generaciji in katere so korenine iz obdobja takoj po drugi svetovni vojni. Pred uradnim razkolom s Stalinom je država kratek čas podpirala slog socialističnega realizma. Toda realizem po tistem ne izgine, ne postane samo abstrakcija. Preseli se v fotografijo in druge forme. Veliko je fotografij iz 50. in 60. let. Nekaj je celo slik iz 70. let, kot so Berkove, ki se nekako navezujejo na pop art, hkrati pa tudi izražajo tradicije realizma, celo iz 19. stoletja, in jih znova odkrivajo za čas potrošništva in medijev.
Berko je bil eden redkih umetnikov v Sloveniji, ki se je v sedemdesetih letih s
fotorealističnim upodabljanjem vsakdanjih motivov zavestno odvrnil od
dominantne ekspresionistične prakse in abstraktne slike. Njegov opus med
drugim obsega izjemno zanimivo serijo kompleksnih hkratnih pogledov v
interier in eksterier, ki se zrcalita v velikih steklenih površinah izložbenih oken
in vrat. Z izseki in detajli iz urbanega okolja ter njihovo pretirano
reprezentacijo Berko iz podob lucidno paradoksno izganja iluzijo realnosti,
obenem pa z blago družbeno angažirano kritiko izpostavlja današnji svet
potrošništva, izpraznjen »glamurja« in poln brezglavega hitenja.
Charles_Esche, Vodnik po razstavi U3, Ljubljana 2010
Charles Esche
Vodnik po razstavi U3, Moderna galerija, Ljubljana, 2010
Mnoge fotorealistične podobe, tihožitja, detajli in drugi mirujoči motivi bi načeloma lahko nastali tudi brez fotografske predloge, Berkovi odsevi pa sodijo med tiste, kjer je raba fotoaparata za zajetje podob nujna. Odsevi na nihajnih vratih trgovin ali drugih lokalov se namreč pojavijo le za hip. Fotografski posnetek edini lahko jamči, da je ta realnost v nekem trenutku zares obstajala. Tovrstna trenutna realnost je, ne glede na to, kako je varljiva in dematerializirana, nov vidik v Berkovem slikarstvu in v slovenskem slikarstvu kot celoti.
Dr. Primož Lampič
Loški razgledi št. 57, 2010
This is a problem also thematised by the works of Berko. They based on photographs of Times Square in New York, shoving lively street scenes and unobtrusively and quite naturally integrating the name and portrait of the artist into the advertising landscape of the square. Although apparently unobtrusive, he thus becomes a dominant fictitious person in the picture, the effect for which the term »synthespian« was coined.
The motif of the city street is a favourite in digital photography. Berko combines this with a self-portraits a subjective expression of experience and desire. Jurgen Weichardt, 2010
Jürgen Weichardt
Grafik ohne grenzen, 2010
L'artiste se réfère dans sa production au terme anglais ''Christmas Star'', terme désignant le poinsettia, plante ornementale offerte souvent offerte à Noël, dont la traduction littérale serait effectivement l'étoile de Noël.
Le titre original des gravures de ce cycle est ''You are never far from BERKO's star'', le jeu de mots avec ''star'' (étoile) renvoie, comme il a été dit plus haut à la plante, le poinsettia, mais également pointe, non sans humour du côté du ''star system'' artistique. JeanJacques Lachapelle, 2007
JeanJacques Lachapelle
Katalog ZDSLU in Salle Augustin Chenier Ville-Marie, Kanada, 2007
Fotorealizem, humor in (avto)ironija
Berko, že več kot trideset let vitalen in odločen pripadnik hiperrealistčnega slikarstva, se v razstavnih prostorih Galerije Rika Debenjaka predstavlja s pregledno razstavo slik in grafik. Od znamenite črno-bele slike, na kateri se je (kot spomin na obisk Rima) naslikal z ženo Zdenko, do že znamenitega cikla digitalnih podob "Nikoli niste daleč od Berkove zvezde". Za hiperrealistično umetnost slikarja Berka, ki je lani praznoval šestdesetletnico rojstva, je bilo leto 1973 prelomno. Takrat je prejel nagrado za celostno podobo"1000 let Škofje Loke", ki mu je omogočila dvomesečno potovanje, da si je v živo ogledal muzeje in umetnostne spomenike zahodne Evrope. Na razstavah sodobne umetnosti so ga tako navdušile skulpture in slike, narejene v novem stilu, ki so ga takrat imenovali novi, radikalni ali super realizem, da je pustil službo in se posvetil slikanju. Že naslednje leto je naslikal danes že znamenito veliko platno "Spomin na Rim" s hiperrealističnim (avto)portretom z ženo. Do leta 1980 je naslikal kakšnih trideset slik, prejel nagrado za slikarstvo na Bienalu mladih Jugoslavije na Reki, imel samostojno razstavo v Galeriji suvremene umetnosti v Zagrebu, njegove slike so bile izbrane za reprezentančne razstave jugoslovanske umetnosti doma in po svetu. V času zimske olimpiade v Sarajevu je sodeloval na razstavi v Skenderiji - Jugoslovanska umetnost 1978-1983.
Berkove slike, ki so nastale pred tridesetimi leti, so danes tako vsebinsko kot formalno prav tako ali morda celo bolj aktualne, vsekakor pa je pomembna slikarjeva vrnitev k prikazovanje realistične podobe naše vsakdanjosti, k fotografskemu realizmu.
Nadarjenost ustvarjalca je bila včasih tisto, kar je ločevalo obrtništvo od umetnosti. Mit o romantičnem geniju umetnika se je že stoletje nazaj porušil. Industrializacija, socialni prevrat, znanstveni napredek in ideološke spremembe so obrnile na glavo tradicionalne predstave o svetu in ustvarile pogoje tudi za drugačen pogled na umetnost. Dani so bili pogoji za rojstvo avantgarde. Umetnost se je obrnila od posnemanja narave oziroma modela in se usmerilo vase, v ekspresvno izpoved. Akademska pravila so se pričela opuščati, nadomestil jih je notranji, subjektivni pristop. Kot kritična posledica abstraktnega in ekspresivnega slikarstva se je fotorealizem v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavil tudi pri nas. Takrat se je v Sloveniji bil boj med abstraktno umetnostjo in figuraliko, hiperrealizem in popart pa sta bila v našem prostoru nezaželena, vendar so klub temu od poznih šestdesetih let dalje nekateri umetniki ustvarjali slikarska dela, vezana na razširjeni osnovi vizualnega. Tako je, recimo, slikarstvo Bogoslava Kalaša, Berka in Franca Mesariča v slovenski zgodovini umetnosti zaznamovano kot krajši odmik od slikarske linije (neo)modernizmov, ki se je vzpostavila v Slovenskem likovnem prostoru in jo je spodbujala tudi institucija umetnosti.
Na ponovno vrednotenje Berkovega dela je leta 2003 opozorila tudi tematska razstava Intermedijsko, ki jo je zasnoval slikar in likovni teoretik Tadej Pogačar, in je analizirala zanimiv fenomen sodobne vizualne umetnosti in kulture. Tematska razstava del (nastalih med leti 1962 in 2002) izbranih avtorjev in skupin, je načela tudi nekatera ključna konceptualna vprašanja sodobne umetnosti, ki se s pojavom novih medijev ponovno aktualizirajo. Preplet slikarskih generacij ustvarja živahen dialog, ki se kaže kot prepričanje v moč slikarskega izraza, v eksistencialen in konceptualen pomen tako v barvnih kompozicijah, intimnosti risbe kot v slikarskih instalacijah. Danes, ko je enako pomembna stroga selektivnost kot odprtost do umetniških raziskav in ustvarjalnih teženj, ter so tudi predmeti uporabne vrednosti potrošniške družbe postali nepogrešljiv objekt slikarske obdelave nekaterih mlajših ustvarjalcev, je Berkova umetnost dobila nov polet.
Berkova dela nastajajo na podlagi podob množičnih medijev in zasebnih fotografij iz družinskega albuma in so vedno povezana z aktualnim dogajanjem sveta, v katerem živi. Hiperrealizem je že takoj na začetku postal osnova za vse njegovo kasnejše ustvarjanje. Fotorelaizem še vedno vzbuja zanimanje in vznemirjenost tako pri umetnikih kot pri gledalcih. Fotorealistična podoba naj bi prikazovala motiv brez kakršne koli umetnikove želje po abstrahiranju ali vnašanju abstraktne ekspresije v sliko. Toda, če je podoba naslikana preveč dosledno po fotografiji in za takšnim realizmom ni nobene vsebine, ničesar, kar bi umetniško preseglo realistično preslikavo, potem tako slikarstvo ne pomeni kaj dosti, zdi se neresno in naivno ter da umetnik, ki tako slika, pač ne zna drugače. Pri fotografskem realizmu – v poznih šestdesetih letih se je najprej pojavil v Ameriki – gre resda za prevajanje fotografskih posnetkov v sliko, tako da je s slikarskimi sredstvi ustvarjen učinek resnične fotografije, vendar v Berkovih slikah ne gre le za praznovanja združitve umetnosti s fotografije, temveč tudi za družbeno kritično sporočilo. Pri slikah reklam za ličila, modne dodatke ali pijače, naslovnih strani časopisov, plakatov ali obvestil slikar opozarja na človekovo težnjo po brezglavem trošenju in nenehnem hitenju. Na velikih slikah iz sedemdesetih let, pri katerih imajo pomembno vlogo jasna kompozicija, žive barve in dramatični poudarki premišljeno izbranih motivov, je upodobljen en sam predmet, iztrgan iz množice podob sodobnega potrošniškega sveta, ali pa na njih nastopajo skupine predmetov in dogajanj, ustvarjenih kot popartistični kolaž.
V osemdesetih letih je Berko pozornost posvetil risbam, ki prav tako predstavljajo določen izsek iz okolja, pa tudi figuram in objektom v steklu. Problem odsevanja ga je zanimal od vsega začetka, od prvih podob skozi steklo in avtoportretov v ogledalu, preko sitotiskov v zgodnjih devetdesetih letih, do zrcalnih podob na bleščeče svetleči kovinski ploskvi, ki vase lovijo gledalčev intimni pogled. Med letom 1985 in 1990 je gradil atelje doma pod Kamnitnikom in ustvarjal risbe s hiperrealistično motiviko, po letu 1990 je nastalo nekaj ciklov grafik z motivi, ki jih je našel na domačem vrtu (vinike, flamingovci, tulipani, gladiole, božične zvezde) in so se mu v mlajših letih zdele manj vredne obdelave. Navdih iz rastlinskega sveta je na stiliziran način upodobil z živimi, zanj značilno čistimi barvami. Devetdeseta leta je posvetil grafikam, predvsem najbolj izstopajočemu ciklu "Zvezde za Zdenko" z rdeče žarečim motivom božične zvezde. Božična zvezda je bila motiv, ki ga je zaposloval več let, ustvaril je veliko različic in velikosti v tehniki sitotiska. Te grafike so bile razstavljene na mnogih mednarodnih grafičnih razstavah, dobil je vabila iz Krakova, Tokia, Busana iz Koreje, Fortaleze iz Brazilije, Lvova in prejel nagrade v Rosariu v Argentini, v Cadaquesu v Španiji in Ville-Marie v Kanadi. Nekatere od teh razstav je Berko obiskal, imel s seboj digitalni fotoaparat, in začel je nastajati nov ciklus grafik in slik z naslovom "Nikoli niste daleč od Berkove zvezde". Digitalizirane podobe, vkomponirane v fotografije krajev, se pojavijo na jumbo plakatu, na zidu hiše v Cadaquesu, na pročelju beneške palače ali na kamionu sredi prometne gneče.
Kot hudomušno navdihnjen igralec svojega lastnega prostora življenja se Berko pojavlja tako na svojih podobah, recimo na sliki "Veliki trenutek lastne sence", kot na novih slikah uličnega vrveža in parkirišč. Izhodišče za slikanje je še vedno fotografija, motivu dodani, torej neresnični, so samo napisi "Berko", ki jih vključuje v različne prostore slik, kamor naseljuje zgodbe sedanjega trenutka. Ime v primerni tipografiji izpisuje na registrske tablice parkiranih avtomobilov, na table vrh visokih zgradb ali, recimo, nad vhod lastne namišljene galerije Berko v središču Ljubljane. Celo slovensko galerijo sredi Benetk "A + A" preimenuje v "A+B" (Arte Berko), v njeno notranjost pa obesi svojo najbolj znamenito sliko "Ličilo".
Nove Berkove podobe vsakdanjosti sodobnega urbanega sveta so lahko nastale samo v določenem trenutku sedanjosti, kar kažejo detajli na slikah: mobilni telefoni, ulični vrvež, množica avtomobilov… Tako kot je Berko pred desetletji slikal situacije mestne vsakdanjosti z značilnimi odsevi posameznih figur ali objektov v steklu, kjer so svetloba, senca in odsevi ustvarjali podobe in like na različnih ravninah, tako tudi danes na sliki zamrzne določen trenutek, zaustavi gibanje, hitenje. Vendar ne gre več le za nagovor proti povzdigovanju potrošniških dobrin nad ostale vrednote v sodobni družbi, temveč za družbeno zrcalo tega trenutka (na parkirišču, sredi ulice, na balkonu…) in za intimen pogled skozi listje platan v prvem planu slikovne površine, ki s pomirjujočo svetlobno harmonijo celo preglasi osnovni motiv banalne vsakdanjosti. Ne glede na humor ali (samo)ironijo pa je pomembno, da je njegovo slikarstvo povezano z zdaj, saj živo upodablja svet, v katerem živi.
Renesančni lepotni ideal je imel dve zahtevi – matematizacijo prostora (številska razmerja, proporci) in zvestobo posnetku kot najvišji kvaliteti slike. Fotorealizem, današnja zvestoba posnetku kot najvišji kvaliteti slike, pa je lahko tudi umetniški odgovor na današnji svet, ki posameznika neprestano bombardira z informacijami.
Tatjana Pregl Kobe
Tatjana Preg Kobe
Zloženka Galerije Rika Debenjaka, 2007
Igor Zabel
Slovenska umetnost 1975-85; Moderna galerija Ljubljana
Koncepti in konteksti
Odlomek, ki se nanaša na hiperrealizem
Kritiki, ki so bili naklonjeni (ameriški) modernistični tradiciji in njeni reformulaciji v abstrakciji 70.let, so figuraliko tega desetletja zavračali kot estetsko retrogradno in idejno konformistično ali celo reakcionarno. Prej smo opozorili, da je kontekst primarnega slikarstva in »nove« abstrakcije reaktualiziral Greenbergove teze, da je iluzionistični učinek, ki se gledalčevi želji ne upira, učinkovito sredstvo politične in ideološke manipulacije. Abstraktna slika je bila zato lahko razumljena kot bolj moralna in kot politično napredna, saj ničesar ne skriva in omogoča kritično analizo estetskih učinkov. V kritiških besedilih o abstraktnih umetnikih pogosto najdemo moralne kvalifikacije, kot je »poštenost«. Narobe je kritika hiperrealizmu očitala celo »fašistično ideologijo«; pomembna referenca pri tem je bil esej »Umetniško in estetsko« Giulia Carla Argana; prevod tega spisa je takrat izšel v Sintezi. Tu je Argan ostro zavračal pop art in še bolj hiperrealizem; v tem je videl izraz desničarskega liberalizma in imperializma in mu očital, da je le pasiven v reprodukciji sveta, gola eksplikacija tehnike, da je nereflektiran, nekritičen in neustvarjalen itn.
Eksplicitne in implicitne očitke hiperralizmu bi nemara lahko povzeli takole: hiperrealizem si prizadeva za všečnost, se podreja konservativnemu okusu, kar meša z navidezno, površno sodobnostjo, mehanično in nekreativno izrablja obrtne tehnike, v razmerju do (družbene) stvarnosti je pasiven, lastnega položaja in vloge ne reflektira, zato ga je mogoče zlahka vključiti v mehanizme ideološke manipulacije. Nemara je prav zavračanje hiperrealizma kot estetsko in politično rakcionarnega nakazovalo nekatere pomembne diskusije v kontekstu razprav o postmoderni in nakazalo pomembne razlike v strategijah modernistične in postmodernistične umetnosti. Medtem ko modernizem (tudi v primarnem slikarstvu kot svoji kritični reformulaciji) razvija aktivne in kritične strategije, so prijemi umetnosti, ki se neposredno ali posredno navezuje na pop art, močno drugačni. Temeljijo na ironiji ali celo cinizmu, na ideji uprizarjanja ali odsevanja sodobnega sveta in njegovih razmerij. Zavračanje pop arta in hiperrealizma se je v 80.letih ponovilo npr. kot zavračanje pervertivnih strategij Neue slowenische Kunst, širše kulturno pa tudi kot nerazumevanje ideje »imidža«, kar je igralo pomembno vlogo tudi v razpravah okoli t.i. naci punk afere.
Vse to seveda ne pomeni, da je hiperrealizem sam po sebi nekonformističen ali kritičen (kakor tudi abstraktna tradicija zlahka zdrsne v konformizem in akademizem). Nekateri slovenski umetniki so npr. res izrabljali fotorealistične postopke, včasih povezane z aluzijami na umetnostno tradicijo ali z elementi nadrealistične, fantastične ali psihedelične umetnosti, da so tako rekoč ohranili tradicionalno (malo)meščansko sliko v novih okoliščinah. Toda vsaj nekateri slovenski avtorji, katerih delo lahko uvrstimo v hiperrealizem ali njegovo bližino, so ustvarjali dela, ki so gledalca soočali s sodobnim svetom množičnih medijev, hiperprodukcije spektakularnih in zapeljivih podob, tehnične produkcije in reprodukcije slik, s svetom površin, odsevov in videzov. Če so ta dela kritična, so to posredno, tako da eksplicirajo in uprizorijo tehnike in razmerja sodobnega sveta in s tem pravzaprav govorijo tudi o družbenih razmerjih moči. Med umetniki, ki bi jih morali omeniti v tem kontekstu, so Bogoslav Kalaš, Berko in Franc Mesarič. Kalaš pravzaprav ni hiperrealist v pravem smislu, saj ne slika sveta, kot ga ujame fotografska podoba, temveč uporablja fotografijo in slikarski stroj za to, da bi oblikoval takšen pogled na realnost sveta, ki ustreza sodobnosti. Postopek slikanja je docela mehaniziral, pri čemer se tako z rabo tehničnih pripomočkov kot z motivi in kompozicijo svojih del sklicuje na slikarsko tradicijo vse od renesanse. Berko je najbolj neposredno vzel za svoj motiv množične podobe in njihov kontekst; na enem njegovih najbolj zanimivih del je npr. vso površino platna zasedla naslovnica popularne revije. Mesarič pa se je naslanjal na »hladno« hiperrealistično slikarstvo, npr. na svet stekel in zglajenih, odsevnih površin pri Richardu Estesu, vendar je te postopke prenesel iz velemestnega v provincialni kontekst in s tem ustvaril zanimivo medsebojno zrcaljenje hiperrealističnih konvencij in vsakdanje (malo)mestne realnosti.
Igor Zabel
Katalog razstave Slovenska umetnost 1975 - 85, 2003
„ Berko iz Škofje Loke, ki zna narediti pravo fotorealistično sliko, je brezprizivno dvodimenzionalen, čeprav je realist“. dr. Tomaž Brejc, 1992
Dr. Tomaž Brejc
Knjiga Temni modernizem, 1992
„ Berko, prvi hiperrealist v slovenskem slikarstvu.“ Aleksander Bassin, 1983
„ Berko, slikar iz Škofje Loke, … edini fotorealist v slovenskem prostoru, ki torej vztraja v tako določenem pristopu še dandanes”. Aleksander Bassin, 1999
Aleksander Bassin
Naši razgledi 1983, Slovenska grafika 1999, 1983 - 1999
„Berko je eden redkih slovenskih slikarjev, ki je dojel izhodišča v sedemdesetih letih tako modnega hiperrealizma in jih tudi dosledno uresničeval v svojih hladnih, razosebljenih podobah urbanega ambienta“. Teleks, 1980
Teleksov likovni kritik
Teleks, 1980
Pogovorite se z našimi strokovnimi sodelavci in vprašajte za mnenje in nasvet
Imate več vprašanj? Kontaktirajte nas ali si oglejte odgovore na strani za pomoč uporabnikov ali preko chata!