Ana Čigon svoje umetniške zamisli uresničuje v različnih medijih. Večinoma jih lahko opredelimo v okviru zvrsti: slikarstva, videa, filma in performans. V slikarstvu se najpogosteje posveča figuralnim motivom, ki včasih prikrito včasih pa direktneje razgrinjajo čustveno stanje posameznikov, se dotikajo erotičnih vsebin ali/in namigujejo na določene intimne medčloveške kočljive situacije. V abstraktnih slikah se njene barven ploskve vedejo kot različne osebnosti, saj navadno na njih sooča dva večja sklopa različnih barvni površini. Ta sta si običajno komplementarna in medseboj nasprotna ne le po barvi, ampak tudi po strukturi ali gostoti barvnih nanosov. Kot videastka Ana Čigon ustvarja že od leta 2007. Njena dela so bila v umetniškem svetu zelo hitro dobro sprejeta, saj je že leta 2009 za svoj video prejela eno najpomembnejših nagrad za delo na področju sodobne umetnosti pri nas – nagrado skupine OHO. Pozneje je svoja dela predstavila tudi na umetniški rezidenci v New Yorku. V svojih videih, filmih in performansih se Ana Čigon posveča družbenimi in feminističnimi temami, kot so podreprezentiranost umetnic v umetnostni zgodovini, omejitve razsežnosti kolektivnega spomina, nevidne družbene skupine, razmerje subjekt – družba, iskanje sreče ipd. V dela pogosto vpleta elemente humorja in ironije. S področjem filma se je Ana Čigon začela intenzivneje ukvarjati leta 2014, ko je bila na umetniški rezidenci v Prištini na Kosovu, kjer je posnela svoj prvi dokumentarni film. Leto pozneje pa je v želji po združitvi njenega znanja iz videa in slikarstva posnela še svojo prvo kratko animacijo. Tako z dokumentarni filmom kot z animacijo se ukvarja še danes. Avtorica občasno producira videe tudi za gledališče, performanse pa ustvarja samostojno ali v kolektivnih projektih s soavtoricami (kolektiv Fem TV, sodelovanje s koreografinjo Sibjo Ožbolt idr.). Svoja dela razstavlja na samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini in na filmskih festivalih po celem svetu.
V galeriji Insula predstavljajo ciklus Let me fly slikarke Ane Čigon
Erotičnost in seksualnost sta polji, ki se jima Ana Čigon, mlada slikarka iz Štanjela, posveča v ciklu novih del Let me fly. Razstavo najnovejših slik lanskoletne dobitnice nagrade OHO za mlade umetnike do 35. leta starosti so v galerij Insula odprli v petek.
IZOLA * V vizualnih likovnih umetnostih je tematika vezana na seksualnost, precej prisotna. A 28-letna Ana Čigon, ki trenutno nadaljuje magistrski študij novih medijev v Linzu, se je loteva na nekoliko drugačen način. Že ves
čas je njeno slikarstvo zavezano člove ški figuri, kot pravi, pa se eden od razlogov, da se je polotila raziskovanja dojemanja človeške seksualnosti, skriva v njenem ljubiteljskemu posvečanju sodobnemu plesu - “početju, pri katerem se moraš soočati tako s svojim telesom kot tudi z vprašanjem telesnosti v umetnosti.”
Že nekaj let jo v ustvarjalnem smislu zanima tudi položaj ženske v sodobni družbi, v aktualnem ciklu Let me fly pa je vprašanja o družbeno uveljavljenih vzorcih dojemanja ženske nadgradila s preizpraševanjem družbeno primernega seksualnega vedenja. “Zanimali so me vzorci obnašanja
v seksualnosti, kako in kateri so družbeno sprejeti in pričakovani, kateri pa že lahko povzročajo negodovanje ali začudenje. Pri tem še nisem šla v ekstreme ali v neposredne prikaze spolnih aktov, ampak sem s pomočjo različnih figuralnih postavitev na slikah le odpirala možnosti za razvoj zgodb v smer mogočih seksualnih izidov.” Z izbranimi motivi, drznimi pozami žensk in
moških, in z raziskovanjem seksualnega sveta želi slikarka doseči osvoboditev od vzorcev obnašanja, ki pripeljejo do zatiranja lastnih seksualnih želja ali celo
nagonov.
Osnovni motiv najnovejšega slikarskega cikla Čigonove so ženska in moška telesa, prek katerih išče odgovore tako na vprašanja človekovega dojemanja telesnosti, čutnosti, kot tudi užitka. Pri tem se naslanja tudi na dela velikanov likovne umetnosti, a jih vselej preinterpretira s svojima večnima zaveznikoma
- ironijo in humorjem. Njen Olimpus v gledalčev spomin tako prikliče slovito Manetovo Olimpijo, a Čigonova na platno namesto čutne in aktivno koketne
ženske postavi golo moško figuro, ki odsotno strmi mimo televizijskega zaslona, vsa njegova akcija pa je osrediščena v nekaj centimetrov erekcije. Besede hudiča (Parau na te Varua ino), platno Paula Gauguina, s spoštovanjem vzame v precep, in v Diptihu za Gauguina raziskuje razmerje med moškim in žensko. Nedvomno je ena najbolj markantnih slik izolske
postavitve Veliki avtoportret, iz katerega je mogoče najjasneje začutiti in “prebrati ” avtoričino sporočilo. Gola ženska, ležerno zleknjena v naslanjač ob morju z vsem, kar je, gledalcu šepne - Eros smo mi sami. Oziroma z avtoričinimi besedami: “Let me fly govori o osvobojenem Erosu, ki skuša
preizpra ševati svoje poglede na seksualnost in jih osvoboditi. Ozira
se na svoje želje in jih ne skuša zatirati ampak raziskovati in izraziti.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
Primorske novice, 27. 7. 2010, 2010
Ob razstavi Ane Čigon, ki je diplomirala na ljubljanski akademiji s pomenljivim naslovom Slikarski problemi in problem slikarke, sicer pa je na podiplomskem študiju videa, njena interesa pa sta še intermedijska umetnost in ples, si velja zastaviti kar nekaj vprašanj: ob dejstvu, da Čigonovo prepoznavamo v zanimivi in izbrani seriji slik, nad katerih svežino smo prijetno presenečeni, se vračamo na njen polivalentni ustvarjalni interes, ki ji seveda razširja izrazne možnosti mimo samo slikovnega polja, oziroma ji ga pomaga širiti v toliki meri, da … bo lahko ali mlada slovenska likovna scena izgubila izredno talentirano slikarko, ki pristaja na slikarsko »konvencijo« v najboljšem pomenu te besede, ali, da se bo na mladi slovenski vizualni sceni pojavilo novo zanimivo ime?! Prepričani smo lahko, da bo Ana Čigon ime, ki ga bomo nahajali na tej in na drugi sceni. Kritiške besede o njenih slikah iz zadnjega triletnega obdobja pa so že danes lahko dejansko panegirične: slikarska poteza, ki se dobesedno sprehaja po slikovnem polju in se z neverjetno lahkotnostjo zarisuje v barvito polnih planih, sredi katerih se pojavlja ženska figura v obrisu oziroma zarisu – v kontemplaciji izbranega trenutka, v lagodnosti in zastalosti izbrane meditativne pozicije. Zapišimo: gre za več kot spontan razmislek, pravzaprav za pretehtano domislico - la vie en rose, ki pušča nekje zadaj mrakobnost in tegobe. Kot da nas je Ana Čigon znova posadila v znameniti Matissov naslonjač, da se predamo barvnemu uživaštvu pred seboj, pri tem že slutimo, da je za vsebino slike tudi nekaj več …
Aleksander Bassin
Ljubljana, 2008 http://galerijahest.si/si/dogodki/80/galerijahest35_razstava.html, 2008
Kolektiv Fem TV, Tomaž Grom (Zavod Sploh), Bojan Jablanovec (Via Negativa), Vasja Progar, Sinja Ožbolt, Irena Pivka, Brane Zorman (Radio Cona), Ida Hiršenfelder, Saša Spacal, Nataša Tovirac, Bager Akbay, Vesela Mihaylova ...
Pogovorite se z našimi strokovnimi sodelavci in vprašajte za mnenje in nasvet
Imate več vprašanj? Kontaktirajte nas ali si oglejte odgovore na strani za pomoč uporabnikov ali preko chata!