Heiliger Wilhelm

Multimedija

Glavna fotografija

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Slikanje s fotoaparatom

Slikanje s fotoaparatom Pavla Jarc Pregledna razstava Wilhelma Heiligerja z naslovom Meditacija in fotografija, postavljena v šestih slovenskih razstaviščih: v Sinagogi Lendava, Šivčevi hiši v Radovljici, Galeriji v Prešernovi hiši v Kranju, Mestni galeriji Nova Gorica, Pilonovi galeriji Ajdovščina in Kosovelovem domu Sežana, prinaša izbor 90 barvnih fotografij, ki značilno zaznamujejo razvojne usmeritve avtorjeve fotografske misli ter njegova najnovejša umetniška iskanja in raziskovanja. Avtor nam z njimi razkriva tudi bolj osebno, intimno izpovedno ikonografijo in umik v meditativni svet vzhodnjaške filozofije. V svet filozofije zena, ki jo je vzel za svojo in mu omogoča spoznavanje metafizične resničnosti zunaj vseh iluzij realnega sveta. Ta miselni koncept projicira v fotografijo in v svoja dela vpisuje osebni izraz tako podobe same kot medija, v katerem jo uresničuje. Njegova umetniška izraznost pa je v zadnjem času zavezana predvsem mediteranskemu okolju in kraški pokrajini, kamor se v zadnjih letih vedno znova rad vrača. S Krasom je čustveno povezan, predstavlja mu neusahljiv vir navdiha za recentna umetniška snovanja. Pri koncipiranju fotografskih kompozicij, ki so izrazito slikarske (zato tudi avtor govori o slikanju s fotoaparatom), povečini uporablja arhitekturne elemente. Njegovo pozornost pritegnejo zlasti detajli, kot so barvne geometrijske strukture na pročeljih stavb in domiselni izrezi sten kakor tudi kamnite površine z nenavadnimi teksturami in patino časa, na katerih so vidni različni sledovi naravnih sprememb. S svojim načinom fotografiranja in obdelovanja motivov Heiliger likovno transformira intenzivno dojet motiv iz narave ali urbanega okolja. S tem se približuje slikarskemu konceptu izčiščenega likovnega dela, značilnemu za t. i. konkretno umetnost, ki se je razvila v drugem desetletju prejšnjega stoletja in se ukvarja izključno z avtonomnimi sredstvi umetniškega izražanja, kot so barva, svetloba, linija, oblika … Gre za, kot pravi nemški teoretik Siegfried J. Schmidt, nemimetično, generativno umetnost, ki ukinja čutno zaznavo vidne resničnosti in se osredotoča na tematizacijo svojih umetniških sredstev. Ob tem pa se nam zlasti pri ciklu geometrijskih abstrakcij vsiljujejo še asociacije na določena umetniška razmišljanja in izhodišča moderne umetnosti, med katerimi velja izpostaviti nekatere protagoniste ameriškega abstraktnega ekspresionizma, med njimi Marka Rothka, Ada Reinhardta in Barnetta Newmana. V svojem ustvarjalnem procesu se avtor po večini sicer res drži načel konkretne umetnosti ter raziskuje odnos med barvo in formo v prostoru, gradi svoje umetniške zgodbe na skladnosti kompozicije, sofisticiranih barvnih razmerjih in prefinjenih svetlobnih prelomih, a ga pri tem zanima tudi »notranji vidik« podobe, njena čutna, kontemplativna dimenzija. Zanima ga izražanje in prebujanje intenzivnih, neposrednih čustev ter vzpostavljanje harmoničnih ravnovesij, s katerimi ustvarja posebno mentalno vzdušje. Njegova dela nastajajo iz notranje nuje, da bi lahko neposredno izrazil svoje miselne predstave in se zatekel v oddaljena prostranstva onkraj vidne realnosti. So odraz premišljene, zrele umetnostne analize in hkrati delujejo kot meditacije o lastnem življenju, filozofiji in duhovnosti. Fotografije so urejene v tri tematske sklope: geometrijsko-konkretna dela, kamnite skulpturalne elemente in abstrahirane podobe motivov iz narave. V njih prepoznamo umetnika kot neumornega zagovornika barve kot čistega likovnega izraza in iskalca absolutne forme, ki mu je fotografiranje posvečen ritual, nekakšna iniciacija v še neodkrite čutno-mentalne prostore. Gledalca pa soočanje z njegovimi stvaritvami lahko zapelje v svet čiste umetniške izpovedi, v posebna emotivna in duhovna stanja, kjer je vsaka racionalna refleksija povsem efemerna. Na prvi pogled torej enostavna fotografija, toda ob vživljanju vanjo spoznamo, da, kot pravi Robert Morris, »enostavnost oblike še ne pomeni enostavnosti izkušnje«. Ravno obratno, tudi ta umetnost je »… zahtevna, 'težka' umetnost, saj zahteva našo pozornost do minimalnih premikov v videzu podobe, zahteva toleranco in odprtost, da jih sploh opazimo, zahteva, da opravimo nekaj miselnega, predstavnega in doživljajskega dela«, če si izposodimo besede Tomaža Brejca iz teksta o fenomenu nove slovenske abstraktne umetnosti, ki je izšel v reviji Sinteza leta 1978. V te fotografije se moramo zato poglobiti, začutiti njihov utrip in jih dojemati predvsem kot »čutno izžarevanje duha«, kot do skrajnosti abstrahirane podobe, ki omogočajo metafizično izkušnjo, nudijo številna spoznanja ter obenem podarjajo užitek in občutek estetskega ugodja. V današnjem času razmaha najrazličnejših sodobnih umetniških praks Wilhelma Heiligerja sicer lahko umestimo med »tradicionalne« ustvarjalce, vendar je zaradi avtentične umetniške izpovedi njegov prispevek v likovno zakladnico še kako aktualen in dragocen, saj nam ponuja razmislek o bistvu umetnosti, ki ostaja nespremenjeno ne glede na hitro spreminjajoče se umetnostne pojave in smeri.

Pavla Jarc
Meditacija in fotografija, katalog, 2019