Huzjan Zdenko

Opis

Prepoznaven je kot slikar, grafik in tudi kot kipar. Predstavil se je na 122 samostojnih razstavah, od tega na 6 retrospektivnih (Zdenko Huzjan. Slike in risbe 2000–2008, Mestna galerija, Ljubljana 2009; Zdenko Huzjan – slike, Galerija Murska Sobota, 2008; Zdenko Huzjan – retrospektivna razstava risb, Mednarodni grafični center, Ljubljana 2000; Huzjan. Monografska razstava, Galerija Murska Sobota, Murska Sobota 2000; Zdenko Huzjan, slike – retrospektivna razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1995; Zdenko Huzjan, grafike 1983–1994, pregledna razstava, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec 1994) in preko 420 skupinskih razstavah u Sloveniji in tujini. Za svoje ustvarjalno delo je prejel 30 nagrad in priznanj, med njimi najpomembnejše Nagrada prešernovega sklada, Ljubljana 1988; Nagrada Riharda Jakopiča, Ljubljana 2002; Župančičeva nagrada za izjemne dosežke na področju kulture, Ljubljana 2005; Nagrada strokovne žirije Zveze grafičnih umetnikov Madžarske, IV. mednarodni bienale crteža, Plzen 2004; Častna diploma, IV. International Art Triennale, Majdanek 94. Panstwowy Muzeum na Majdanku, Lublin 1994; Odkupna nagrada Albertina, 2. Bienale slovenske grafike, Otočec 1992; Odkupna nagrada Moderne galerije Ljubljana, 10. međunarodna izložba originalnog crteža, Rijeka 1986; Odkupna nagrada mesta Nikšič, 4. septemberski likovni salon mladih, Nikšič 1982; Premija, Panonia 77, Szombathely-Eisenstadt-Murska Sobota 1977. Huzjanova dela se nahajajo v zbirkah muzejev in zbirateljev u Sloveniji in tujini (izbor): Moderna galerija Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana, Umetnostna galerija Maribor, Muzej in galerija Murska Sobota, Muzej Lendava/Lendva, Obalne galerije Piran, Mestna galerija Ingolstadt, Albertina Wien/Dunaj, Kabinet grafike JAZU Zagreb, Likovni salon Cetinje, Gradska galerija Nikšič, Zbirka NLB Ljubljana, Zbirka BTC, Zbirka Merkator, Zbirka Riko, ter privatnih zbirkah. Huzjan je slikar ekspresivne figuralike. V svojih delih sistematično raziskuje izrazne možnosti človekove figure. S pomanjkanjem narativnih in deskriptivnih detajlov in z izolacijo lika doseže, da je pri njem figuralno slikarstvo vprašanje in tema ki se raziskuje istočasno z vlogo subjekta v moderni postindustrijski (še vedno postmoderni) družbi. S tem kaže na kak način aktualni čas obračunava s vprašanjem, ki je bilo aktualno in se je postavljalo v umetnosti vse od 1945 leta. To je odnos med subjektom, procesom dela v mediju in družbeno medijska prezencija. Huzjanove figure, ki so v njegovem opusu postale emblemske, se vključujejo v širšo kulturološko konstelacijo in prikazujejo na povraten način njihov pomen. Liki, takšni kot so, predstavljajo nasprotje idealizaciji antropocentrizma človekovega lika, ki svoj izvor najde v antiki, preporod v renesansi in svojo kulminacijo v klasicizmu. Huzjanove figure so drugačne, enigmatske in emblemske, lahko jih primerjamo z antičnimi in srednjeveškimi monstrumi. Ta svet se deli na dva svetova, ki se medsebojno izključujeta: en je svet rabelaisovega smeha, karnevala, travestije in neuradnega govora trga, drugi pa je svet v katerem travestija obstaja, vendar v njem ni prostora za smeh. Edino kar ostaja v svetu Huzjanovih figur je rasprostranjen molk, ki je edina conditio sine qua non njihovega stanja.

Izobrazba