Jarc Evgenija

Jarc Evgenija

Otroci so tisti, ki pravljice ne samo poznajo, ampak vanje verjamejo in jih soustvarjajo, zato jih slikarka na številnih delih uporablja kot znak za vse ljudi svobodne fantazije. Pri tem si včasih pomaga z otroškimi likovnimi formulami, ki jih v slovenski umetnosti srečujemo že pri povojnih intimistih, vendar njena dela niso otroška, pa tudi intimistična niso, saj ne govorijo o umiku v lastni mali svet, ampak o vprašanjih vélikega. Avtorica je imela v dobrih destih letih petnajst samostojnih razstav. Dvakrat je delala v rezidenčnem ateljeju v Parizu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Spremljajte avtorja
1. Biografija
Opis

Otroci so tisti, ki pravljice ne samo poznajo, ampak vanje verjamejo in jih soustvarjajo, zato jih slikarka na številnih delih uporablja kot znak za vse ljudi svobodne fantazije. Pri tem si včasih pomaga z otroškimi likovnimi formulami, ki jih v slovenski umetnosti srečujemo že pri povojnih intimistih, vendar njena dela niso otroška, pa tudi intimistična niso, saj ne govorijo o umiku v lastni mali svet, ampak o vprašanjih vélikega. Avtorica je imela v dobrih destih letih petnajst samostojnih razstav. Dvakrat je delala v rezidenčnem ateljeju v Parizu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Izobrazba
2006 - 2008Podipolmski študi slikarstva, magisterij
Akademija za likovno umetnost, profesor Metka Krašovec, Ljubljana
2000 - 2004Slikarstvo
Akademija za likovno umetnost, profesor Zmago Jeraj, Ljubljana
2. Multimedija
Multimedija
Jarc Evgenija Glavna fotografija
3. Razstave in projekti
Samostojne razstave
2018Slike 2015-18
Galerija Krka, Ljubljana
2018Slike
Galerija URI Soča, Ljubljana
2016Slike 2013-16
Galerija Lek, Ljubljana
2016Spomin vode
Galerija Inštituta Jožef Štefan, Ljubljana
2016Spomin na otroštvo
Knjižnjica Bežigrad, Ljubljana
2016Letni časi
Galerija URI Soča, Ljubljana
2015Slike 2015
Mik galerija, Ljubljana
2015Zlate žene
Jožefova galerija, Logatec
2014Slike 2012-2014
Galerija Staneta Kregarja, Ljubljana
2013Peskovnik
Galerija društva likovnih umetnikov Ljubljana, ZDSLU, Ljubljana
2013Slike Evgenija Jarc
Arhiv republike Slovenije, Ljubljana
2013Zlate žene
Galerija Družina, Ljubljana
2011ARS LOCI, Zlate žene
Cerkev Device Marije v Bovcu, Bovec
2009Slike 2007-09
Knjižnjica Otona Župančiča, Ljubljana
2007Gozd
Galerija KUD France Prešern, Ljubljana
2005Odsev svetlobe
Galerija Peterokotni stolp, Ljubljanski grad, Ljubljana
Skupinske razstave
2017The bridges of the past for the paths to the future
Zgodovinski atrij, Mestna hiša Likovna kolonija Gimnazije Ledina ob 100.obletnici, Ljubljana
2015XIII bienale Gulliana d arte
Palazzo Constanzi, Trst
2015Vetrina Trieste
Galerija Vetrina, Trst
2015Ob koncertu zbora Mysterium
Kongresni center Brdo, Brdo pri Kranju
2014Body that remembers
XV. Zimski salon, Skopje
2014La biennale Guliana d arte
Palazzo del Consiglio, Trst
2014Potovanja II
Korotan, Dunaj, Dunaj
2014Potovanja II
Lokarjeva galerija, Ajdovščina, Ajdovščina
2014Slovenija odprta za umetnost
Slovenija odprta za umetnost, Sinji vrh, Slovenija Sežana, Slovenija Idrija, Slovenija Radovljica, Slovenija, Slovenija
2012XIX biennale ilustracije
Galerija Cankarjev dom, Ljubljana
2011Slike
REART Galerie, Sant Stefan, Avstrija
2011XIX. likovna kolonija Poganovo
Galerija Poganovo, Poganovo, Srbija
2011Exposition
Cite internation des Arts, Pariz, Francija
2010Izbor likovnih kritikov-portret
Galerija Ivan Napotnik, Velenje
2010Slike, Lucija Stramec, vesna Čadež, Evgenija Jarc
Galerija Krka, Ljubljana
201020 let pozneje, razstava nagrajencev likovne kolonije ALU
Galerija Ivan Napotnik, Velenje
2010Cikel mladih slikarjev
Galerija Media Nox, Maribor
2010Keramika
Galerija ZDSLU, Ljubljana
2009Majski salon
Galerija Mestne hiše, Kranj
2008Ways of the soul
Stadtgalerie am Minoritenplatz, Wolfsberg, Avstrija
2008Gozd in vrt
Galerija Staneta Kregarja, Ljubljana
20072.m vzporedne prkase
Razstva študentov drugega letnika magisterskega študija na ALU, Ribnica
Projekti
2015Koncert 10.obletnica zbora in razstava
Kongresni center Brdo, Brdo pri Kranju
2012Pariz po Parizu
Galerija Srečišče, razstava in okrogla miza o umetniških rezidencah, Ljubljana
1997Evropski mesec kulture-Zastave
Tramvaj na Stritarjevi ulici, instalacija, Ljubljana
4. Seznam vseh umetniških del
Seznam vseh umetniških del
2018Travnik
Olje na platnu, 40x30,
Zasebna zbirka
2018Travnik
Olje na platnu, 50x70,
Zasebna zbirka
2017Gozd luči
Olje na platnu, 50x40,
Zasebna zbirka
2017Dečki na ribolovu
Olje na platnu, 35x45,
Zasebna zbirka
2017Dečki na ribolovu
Olje na platnu, 80x120,
Zasebna zbirka
2017Deček pod jabalno
Olje na platnu, 20x20,
Zasebna zbirka
2017Na vrtiljaku II
Olje na platnu, 150x100,
Zasebna zbirka
2017Veliki vrtiljak
Olje na platnu, 100x150,
Zasebna zbirka
2017Na poti
Olje na platnu, 90x90,
Zasebna zbirka
2017Vrtiljak
Olje na platnu, 58x70,
Zasebna zbirka
2017Kopalka
Olje na platnu,100x70,
Zasebna zbirka
2017Vrtiljak
Olje na platnu, 70x100,
Zasebna zbirka
2017Vrtiljak
Olje na platnu, 90x120,
Zasebna zbirka
2017Otroci v grmovju
Olje na platnu, 100x100,
Zasebna zbirka
2017Ljudej in golobi
Olje na platnu, 50x50,
Zasebna zbirka
2016Kopalci
Olje na platnu, 35x45, Ljubljana
Zasebna zbirka
2016Kopalci
Olje na platnu, 40x40, Ljubljana
Zasebna zbirka
2016Vrtiljak
Olje na platnu, 25x25,
Zasebna zbirka
2016Vrtijak I
Olje na platnu, 30x40,
Zasebna zbirka
2016Deček z lubenico
Olje na platnu, 20x25, Ljubljana
Zasebna zbirka
2016Akvarij
Olje na platnu, 100x120, Ljubljana
Zasebna zbirka
2016Na vrtiljaku
Olje na platnu, 12=x100,
Zasebna zbirka
2015Otroci se kopajo I, II, III
Mešana tehnika, 15x23,
Zasebna zbirka
2015Pod brezo
Mešana tehnika, 15x23,
Zasebna zbirka
2015Otroci se kopajo
Olje na platnu, 100x70,
Zasebna zbirka
2015Sneg
Olje na platnu, 120x100,
Zasebna zbirka
2015Pod vodo
Olje na platnu, 122x77,
Zasebna zbirka
2015Sneg
Olje na platnu, 70x100,
Zasebna zbirka
2015V parku
Olje na platnu, 40x40,
Zasebna zbirka
2015Golobi z lubenico
Olje na platnu, 40x30,
Zasebna zbirka
2015Golobi
Olje na platnu, 40x30,
Zasebna zbirka
2015Kopalci
Olje na platnu, 40x30,
Zasebna zbirka
2015Lahkotna nevesta
Olje na platnu, 140x100,
Zasebna zbirka
2015Kopalka
Mešana tehnika, 15x22,
Zasebna zbirka
2015Kopalec
Mešana tehnika,
Zasebna zbirka
2015Otroci pri kopanju
Olje na platnu, 130x100,
Zasebna zbirka
2014Pod brezo
Olje na platnu, 123x76,
Zasebna zbirka
2014Začetek človeške vrste
Olje na platnu, 100x150,
Zasebna zbirka
2014Ti loviš
Olje na platnu, 40x45,
Zasebna zbirka
2014Otroci na jasi
Olje n aplatnu, 40x30,
Zasebna zbirka
2014Na obali
Olje na platnu, 80x60,
Zasebna zbirka
2014Deček s psom
Olje na platnu, 18x24,
Zasebna zbirka
2014Deklica s psom
Olje na platnu, 30x40,
Zasebna zbirka
2014Telovadka
Olje na platnu, 20x20,
Zasebna zbirka
2014Telovadka
Olje na platnu, 45x35,
Zasebna zbirka
2014Slika peskovnik-objekt
Olje na lamelah, 130x120,
Zasebna zbirka
2014Srečanje z Rodinom
Olje na platnu, 100x100,
Zasebna zbirka
2014Travnik
Olje na platnu, 120x76,
Zasebna zbirka
2014Igra
Olje na platnu, 100x70,
Zasebna zbirka
2014Deček z obročem
Olje na platnu, 20x18,
Zasebna zbirka
2014Veliki val
Diptih 40x120,
Zasebna zbirka
2014Pred nevihto
Olje na platnu, 70x100,
Zasebna zbirka
2013Otroci v peskovniku
Olje na platnu, 80x65,
2013Hoja
Olje na platnu, 40x40,
Zasebna zbirka
2013Rdeči travnik
Olje na platnu, 45x60,
Zasebna zbirka
2013Veliki peskovnik
Olje na platnu, 120x78,
Zasebna zbirka
2013Pogled iz črte
Olje na platnu, 50x70,
Zasebna zbirka
2013Otroci s frnikulami
Olje na platnu, 20x20,
Zasebna zbirka
2013Otrok
Olje na platnu, 20x20,
Zasebna zbirka
2013Na travniku
Olje na platnu, 20x20,
Zasebna zbirka
2012Ptiči
Olje n aplatnu, 100x100,
2012V peskovniku
Olje na platnu, 45x35,
Zasebna zbirka
2012Ana
Olje na platnu,150x100,
Zasebna zbirka
2012Rumeno dekle
Olje na platnu, 45x35,
Zasebna zbirka
2011Dialog-štej do tri
Mešana tehnika, 67x122,
2011Ženska s ptičem
Olje na platnu,45x35,
Zasebna zbirka
2011Eva
Mešana tehnika, 100x70,
Zasebna zbirka
2011Marija
Mešana tehnika, 122x67,
Zasebna zbirka
2011Zeleno dekle
Mešana tehnika, 45x35,
Zasebna zbirka
2011Zlata(rina)
Mešana tehnika na juti, 45x35,
Zasebna zbirka
5. Nagrade, priznanja in reference
Nagrade
2015Delovna štipendija, področje ilustracije
Delovna štipendija iz naslova knjižničnega nadomestila za področje ilustracije, Ljubljana
2014Delovna štipendija MK
, Ljubljana
2002Prva nagrada na koloniji
Prva nagrada na koloniji absolventov Likovne akademije, Velenje
2000 - 2002Štipendija Mol
štipendija za nadarjene študetne MOL, Ljubljana
Priznanja
2015Rezidenca Pariz
Cite international des arts Pariz, Pariz, Francija
2011Rezidenca Pariz
Cite international des srts, Pariz, Pariz, Francija
6. Mnenja kritikov
Slike 2015-2018

Na prvi pogled se zdi, da bi slike Evgenije Jarc lahko najbolj preprosto razdelili glede na ozadje: na nekaterih je realistično (še bolj natančna označba bi bila „lahko prepoznavno“) in na drugih abstraktno, načeloma oblikovano po metodah abstraktnega ekspresionizma. Ključna beseda v drugem primeru pa je „načeloma“. „Abstraktna“ (dejansko je tudi ta označba vprašljiva) ozadja umetničinih slik so ekspresivna, niso pa ekspresionistična: na njih predvsem ni videti tiste divje spontanosti vélike poteze, ki zaznamuje dela njenih daljnih ameriških predhodnikov. Poleg tega prostor ozadja ni omejen na dvodimenzionalno danost platna: razmerja med toplimi in hladnimi barvami ustvarjajo prostorsko diferenciacijo, morda najbolj očitno na sliki Gozd luči (2017) z malim svetom, ki lebdi pred skrivnostno neskončnostjo. Osnovna modrina ozadja je opazna tudi na delih, kot je Akvarij iz leta 2016, vendar je na njih precej manj poudarjena in skoraj izginja za toplimi barvnimi površinami, ki tokrat ne učinkujejo kot miniaturni planeti, ampak kot oblaki zvezd, ki se končno združujejo v žarenje galaksij. - „Realistična“ ozadja so lahko prepoznavna, ker so oblikovana po pravilih klasičnega modernističnega krajinarstva: Otroci v grmovju (2017) je npr. predvsem gauguinovska slika, Na vrtiljaku II (2017) pa črpa iz precej bolj milih formul, ki jih pred in po drugi svetovni vojni srečujemo tudi v slovenskem krajinarstvu. Na vrtiljaku II sodi v najnovejši umetničin cikel. Osnovni model - vrtiljak v pariškem Bois de Boulogne (Jardin d'Acclimatation) – je prepoznaven na vseh slikah, ki pa se drugače precej razlikujejo, najprej (če za trenutek še vedno ostanemo pri prvem problemu) po ozadjih, ki so pretežno „realistična“, pri čemer pa običajno modrino lahko zamenja toplina večerne svetlobe (Veliki vrtiljak, 2017), ki se končno – predvsem na Vrtiljaku iz istega leta – prelevi v značilno kozmično vizijo. Seveda pa ni nič manj pomembno vprašanje, kaj se na takšnih slikah dogaja s figurami. Na večini Vrtiljakov je glavna figura, glavni junak kompozicij vrtiljak sam; človeške figure so tako drobne, da učinkujejo skoraj kot mušice, ki poplesujejo okoli velikana. Ta perspektiva je Na vrtiljaku II obrnjena na glavo: vrtiljaka sploh ne vidimo, glavno vlogo pa prevzemajo (sorazmerno) velike človeške figure, zaradi katerih slika zveni skoraj žanrsko. Niti prva niti druga rešitev pa za slikarko nista tipični: na večini njenih del so figure majhne, ne pa drobne. Najbolj očitni razlog za njhovo majhnost je, da gre predvsem za otroke; s temi se npr. srečujemo na slikah iz nekoliko starejšega cikla Kopalci (2015-17). Interpretacija vode na takšnih delih je sorodna interpretaciji neba na drugih: prevladujejo najrazličnejši odtenki modrine, med katere pa se – poleg nevtralne bele – pogosto vpletajo male in velike površine rdeče in njenih odtenkov; kadar so te prisotne, k njim težijo tudi otroci - na eni od variant (Otroci pri kopanju, 2015) so na takšni površini, ki sicer obsega le majhen del celote, zbrani skoraj vsi. Rdeča voda – vsaj v normalnih okoliščinah – ne obstaja: na takšnih delih se resničnost preliva v pravljično fantazijo, to pa je tudi najpomembnejši razlog, zaradi katerega so njihovi glavni junaki otroci. Otroci so tisti, ki pravljice ne samo poznajo, ampak vanje verjamejo in jih soustvarjajo, zato jih slikarka na številnih delih uporablja kot znak za vse ljudi svobodne fantazije. Pri tem si včasih pomaga z otroškimi likovnimi formulami, ki jih v slovenski umetnosti srečujemo že pri povojnih intimistih, vendar njena dela niso „otroška“, pa tudi intimistična niso, saj ne govorijo o umiku v lastni mali svet, ampak o vprašanjih vélikega. Slike, kot je Akvarij, nadgrajuje čutna in čustvena mnogoplastnost, ki pred gledalca postavlja najrazličnejša vprašanja – eno bolj preprostih je, kje se prizor dogaja, v vodi, na kopnem ali na nebu? In tako naprej: vsak odgovor je mogoče sprejeti in vsakega je mogoče zavrniti, ob tem pa se kot zgrešena pokaže tudi tista navidez očitna delitev, o kateri sem govoril na začetku: dela Evgenije Jarc kažejo, da je binarnost vedno varljiva.

Lev Menaše
Zloženka ob razstavi slike 2015-2018, galerija Krka, 2018

Kar živim prenesem v svoje slike

Evgenija Jarc: Kar živim, prenesem v svoje slike Razstava v Galeriji Lek 21. oktober 2016 ob 20:00 Ljubljana - MMC RTV SLO Umetnost zaradi življenja in ne obratno življenje zaradi umetnosti, je misel, ki jo je za temeljno vodilo svojega slikarstva izbrala umetnica Evgenija Jarc. Njena dela so trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Lek. Že uvodna misel nakaže, da akademska slikarka pri ustvarjanju črpa iz svojega izrazito optimistično naravnanega odnosa do sveta. Zanima jo življenje v vsej svoji lepoti, tisti praznični vidik, ki mu je Tone Pavček na uho šepetal: "Rad te imam!" Njene slike so zato polne motivov otroške igre kot metafore najčistejše radosti in iskrenosti, tistega trenutka v življenju, ki nas izpolnjuje z učenjem, obenem pa občutkom brezskrbnosti. Tu so še podobe kopalk in kopalcev, tudi ptic, še ene prispodobe svobodnega in brezskrbnega krmarjenja skozi življenje. "Težkih tem se ne morem lotiti; ne da jih ni, ampak jih enostavno ne morem, ne znam obravnavati v sliki. In zame je pomembno, da to, kar živim, upodobim, da s tem izrazim svoj pozitiven odnos do življenja. Hkrati pa me pripovednost gotovo vodi v intimizem, ki je pobeg k samemu sebi. Slikanje je zame ena taka pozitivna hrana," o svoji ustvarjalnosti pove slikarka. Radostne razsežnosti življenja opeva z barvno eksplozijo, ki prehaja med abstraktnimi ploskvami in nevsiljivimi prostorskimi nakazili, pa tudi z drobnimi figurami, ki so v teh kalejdoskopskih globinah. Tudi naključnost kot pomembna prvina njenega slikarstva ustreza osrednji sporočilnosti platen. Zato pri nanosu barvnih površin ne sledi vnaprej zastavljenemu konceptu, temveč jih razporeja spontano. Drugače je s figurami, ki jih v skicirko riše v parkih ali drugod v naravi, nato pa jih dodela v ateljeju. Evgenija Jarc slika izključno z oljnimi barvami, saj ji te omogočajo dolgotrajnejši slikarski postopek, ki je na neki način likovna metafora njenega odnosa do življenja; tako kot se barva počasi vpija v platno, se tudi umetnica postopoma prepušča radosti, ki jo s svojo umetnostjo opeva. Povedano z besedami, s katerimi svoj zapis v razstavni zloženki sklene likovni kritik Iztok Premrov: "… išče vse tisto, kar ji v življenju daje svetlobo in zadovoljstvo ter ji s tem odpira prosto pot k novim likovnim radostim." Razstava bo odprta do 25. novembra. M. K.

M.K.
MMC, spletni portal, 2016

Spomin vode

Galerija Instituta "Jožef Stefan", Ljubljana, 22. 2. - 17. 3. 2016 Vse reke tečejo v ocean, a ta ni nikdar poln Grški filozof Tales iz Mileta (624–546 pr. n. š.) je vodo poimenoval kot prapočelo (arché) vseh stvari, kot tisto prvino, iz katere vse izvira. Tudi Leonardo da Vinci je menil, da je voda gonilna sila vse narave. Fascinirala ga je njena spremenljivost in moč. Menil je, da je ta tekočina enako pomembna za svet, kot je kri za telo. Potrebujejo jo vsa živa bitja, ljudje, živali in rastline. Voda, ki svojo naravo lahko spreminja iz tekočega v trdno in plinasto stanje, je prispodoba gibanja in življenja pa tudi skrivnostnosti in veličastnosti narave. Zato ima arhetipski pomen v filozofiji in religiji, zaradi svoje večplastne metaforike pa je motiv vode, izvirov, rek, oceanov, jezer, tolmunov ali dežnih kapelj priljubljen tudi v umetnosti – v poeziji, glasbi in slikarstvu. V simbolno govorico umetnosti voda vstopa kot element prvinskosti, čistosti, jasnega duha, vedrine, optimizma in vitalne energije. Vodni motivi v slikarske kompozicije vnašajo dinamiko ter svetlobne in barvne učinke. S slikanjem prosojnosti, valovanja in odbleskov na vodni gladini slikarji radi dokazujejo svoje mojstrstvo in veščino. Evgenija Jarc in Andrej Mivšek z razstavo Spomin vode razmišljata o vodi kot izviru bivanja, kot o ključnem elementu, ki gradi svet. Voda je s človekom neločljivo povezana, je del njega. Umetnika se slikarsko zazirata v neokrnjeno, prvinsko naravo ali prikličeta nostalgične spomine na otroštvo, brezskrbno igro, poletje in počitnice na obali. Simboliko vode tako prepletata z osebnimi spomini, opazovanji in doživljanji. Ocean je pojem, ki ponazarja enovitost, moč in modrost. Razburkano morje enačimo z domišljijo in čustvi. Morje je prispodoba življenja, človeške usode. To tradicijo so z razpoloženjskimi morskimi krajinami v slikarstvo vpeljali romantični slikarji. V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju pa so postale priljubljene žanrske upodobitve kopalcev. Evgenija Jarc se nasloni na to slikarsko zgodovino. Nepremagljivo moč morja ukroti v varnih peščenih zalivih. Mogočni Okean se skloni k človeku, k najmanjšemu izmed ljudi, k otroku. Otrok se v svoji sproščeni in nedolžni zaupljivosti ne boji ničesar, zato se radostno igra z njegovimi valovi, se potaplja, plava in raziskuje. Naslikani vodometi in gejzirji poudarjajo dinamiko valovanja, škropljenja in razlivanja vode. To fluidno gibanje Evgenija Jarc pospremi s slikarskimi prijemi – z vehementnimi potezami, z gostimi nanosi, s škropljenjem in kapljanjem barve. Pisane obleke in vzorčaste otroške kopalke se kot barvite točke razporejajo po modri podlagi. Spominjajo na nekakšne poskočne note, ki dajejo ritem živahnim kompozicijam. Otroška igra je prikazana prepričljivo in pristno, da gledalec skorajda zasliši veseli vrišč in smeh. SPonekod velika modrina zapolni platna v celoti. Ni več slutnje plaže, obale ali betonske ploščadi z vodnimi atrakcijami. Ni več ne horizonta ne zemlje. Prosojna modrina morja se izenači s sinjo modrino neba, bele morske pene postanejo podobne oblakom. Lebdenje otroških figur na vodni gladini in pod njo lahko primerjamo z letenjem nad oblaki. Otroški kopalci tako spominjajo na igrive angelčke in pute, ki so jih baročni slikarji slikali na oboke, da bi ustvarili iluzijo nebes. So nostalgični spomini na otroštvo nekakšen privid izgubljenega raja? Pozimi, ko se voda spremeni v sneg in idilično pobeli pokrajino, se svet nekoliko umiri. Drobna otroška figura nas vabi, da po njenih stopinjah zagazimo v svoje otroštvo. Morda nas na bližnjem griču že čakajo zimske radosti. Morje ali reka, horizontala ali vertikala, slano ali sladko? Evgenija Jarc ljubi otroški vrvež in vroče poletje ob morju, Andreju Mivšku pa je bližje hlad gorskih potokov, potopljenih med skale in samotne gozdove. Reka ima moč. Izkleše skale, premeče kamenje, izvotli hribovja, zaje se v doline, premaga prepade in razdalje. Neustavljiva je v svojem jasnem namenu, da doseže morje – cilj, počitek, združitev, zlitje v eno. Izvir je prispodoba prvinskosti, čistosti in neomadeževanosti. Tihi in skrivnostni tolmuni so oaze miru na njeni poti. Za Andreja Mivška je idealizirana narava zatočišče miru, čistosti, neomadeževanosti, nepokvarjenosti in prvobitne estetike. V njej ni grobosti, ni krivice. Odmaknjena od banalnosti, rutine in sprevrženosti vsakdana je kraj za meditacijo, za molitev, za srečanje s samim s seboj. Njegove upodobitve narave so poduhovljene in kličejo k meditaciji, k zaziranju vase. Lahko pa prikličejo spomin na upodobitve mitoloških in pravljičnih pokrajin, prvinskih krajev, kjer živijo vile in škrati, kjer imajo studenci čudežno moč, kjer voda ne le hladno odžeja v poletni vročini, temveč tudi zdravi in krepi telo in duha. Mivškove slike so sugestivne, ker jih ne obremeni s pripovednimi detajli, temveč daje prednost likovni govorici, predvsem barvam. Prevladujočim modrim in zelenim odtenkom se pridružujejo rumeni, vijolični in rdeči odbleski. Slikarske poteze sledijo naravi vode; barvne nianse se tekoče prelivajo in mehko modelirajo forme. Če mehka poteza s čopičem posnema fluidnost vode, pa izrazita risba poudarja njeno moč. Dinamiko gorskega toka slikar ponazori z diagonalno kompozicijo. Tako slika razpoloženjske pokrajine, v katere z linijami začrta sledove človeške misli, nakaže zgodbo. Mivškove likovne harmonije sugerirajo tudi posebno zvočno kuliso, saj prikličejo zvoke žuborenja, pretakanja, curljanja, kapljanja, klokotanja in šumenja pa tudi tiste prav posebne tišine gozda. Oba predstavljena slikarja, Evgenija Jarc in Andrej Mivšek, vsak na svoj način raziskujeta lastnosti vode: slikata prosojnost in gibanje, preučujeta odseve, svetlobo, prelivanje barvnih odtenkov in fluidnost oblik ter raziskujeta simbolne pomene – čistost, iskrenost, iskrivost, prvinskost in lepoto narave. Spomin, zapisan v vodi, oživljata na nostalgičen, a ne patetičen način. Njuno slikarstvo je iskreno in osebno. Njuna raznolika opusa, postavljena drug ob drugega, pripovedujeta zgodbo o začetku, o izvoru, o idealizirani, čisti, idealni preteklosti posameznika in človeštva. Hkrati pa njuna dela izražajo optimistično sporočilo, da je čisto, neomadeževano, prijazno, iskreno in dobro mogoče tudi v resničnem, sedanjem življenju – če ne drugje, vsaj v svetu umetnosti.

Monika Ivančič Fajfar
Zloženka ob razstavi v Galeriji Instituta "Jožef Stefan", Ljubljana, 22. 2. - 17. 3. 2016, 2016

Slike 2012-2014

Intimizem ima v slovenski umetnosti dolgo tradicijo. V okviru moderne ga najprej srečamo v delih impresionistov, zlasti v zgodnjih Jakopičevih; potem v času druge svetovne vojne, npr. v opusu Maksima Sedeja st.; še pozneje v delih ustvarjalcev, ki so umetniško dorasli v petdesetih letih; in končno v sodobni umetnosti, ob delih generacije, v katero sodi tudi Evgenija Jarc. Intimizem zaznamuje umik v zasebni svet. Razlogi so različni, vedno pa gre tudi za krizo širšega družbenega okolja: vojna in njene posledice, pritisk ideologije, ekonomska kriza, ali največkrat kombinacijo raznih, tudi osebnih razlogov. Vse to kaže, da so skupne točke intimističnih tokov predvsem vsebinske in ne likovne. To potrjuje tudi dejstvo, da se likovne formulacije iz ene generacije intimistov v drugo ne prenašajo – umetniki prve polovice štiridesetih let niso imeli nobene likovne povezave z Jakopičem in današnji nimajo nobene z onimi iz petdesetih let: vsaka generacija mora najti svoja izrazna sredstva, ki jo končno tudi zaznamujemo kot „generacijo“. Tako je bila kontura najbolj opazni likovni element intimizma petdesetih let, najbolj poudarjeni likovni element sodobnega intimizma pa je barva, kot skupek relativno majhnih lis, ki ne nasprotujejo samo „risarskemu“ učinku predhodnega intimizma, ampak tudi učinku barvnega polja, ki je bilo ena od pomembnih tėm drugih slovenskih tokov šestdesetih in zlasti sedemdesetih let. Takšni poudarki so značilni tudi za slike Evgenije Jarc, vendar je na tem splošnem nivoju primerjave treba zaključiti, saj je intimizem po definiciji oseben, tako v vsebinskem kakor v likovnem smislu. V prvem se umetničine slike od drugih razlikujejo, ker se je v njih osredotočila predvsem na motiviko otrok in njihovih iger, torej na motiviko, ki jo srečujemo v raznih strujah intimizma, tudi slovenskega, nikakor pa ni omejena samo nanje – končno izhaja najslavnejša upodobitev, tista, ki jo je pred približno štirimi stoletji in pol naslikal Pieter Brueghel st., iz docela drugačnih pobud, iz severnjaškega krščanskega humanizma, predvsem iz tradicije Erazma Rotterdamskega. V likovnem smislu povezuje dela Evgenije Jarc z Breughlovo sliko predvsem problematika visokega očišča, ki pa v slikarkinem primeru nikoli ni „božje“, ampak kvečjemu oddaljeno, a tudi to ne toliko, da na njenih likih ne bi bilo pogosto mogoče razbrati vsaj osnovnih obraznih potez. Po drugi strani so njene figure velikokrat postavljene v brezprostorje; v pogovoru je omenila očitke, da prostora sploh ne zna upodabljati – to se je zgodilo že na akademiji, kar kaže, da se je v brezprostorju najbolje počutila že takrat. (Mimogrede: po Izidorju Cankarju je brezprostorje eden od ključnih elementov idealistične umetnosti – opredelitev, ki se dobro sklada tudi z značajem umetničinih slik.) Tudi v njenem primeru pa označba zaznamuje samo odsotnost (v „zahodni“ umetnosti) tradicionalnega tridimenzionalnega fizičnega, ne pa tudi duhovnega prostora: njene figure so, kakor rečeno, postavljene v barvno bogato okolje, ki lahko zaznamuje letne čase, predvsem pa različno razpoloženje; slikarka še zlasti rada uporablja kontraste hladnih in toplih barv in tudi tako gledalca vodi po raznolikosti svojih svetov.

Lev Menaše
Katalog slike 2012-2014, Evgenija Jarc, 2014

Peskovnik

V ciklusu Peskovnik Evgenija Jarc raziskuje prvinske in univerzalne motive otroške igre. Tekanje, ples, hoja po črti, plezanje na drevesa, brcanje žoge, igra s kamenčki, dričanje po snegu, oblikovanje iz peska in snega ali preprosta zagledanost v drobne zanimivosti, so dejavnosti, ki zaznamujejo otroštvo vsakega časa in prostora. Otroške igre ne usmerjajo konkretni cilji ali pričakovanja in rezultati niso pomembni. Čar otroške igre je v dejanju samem. Evgenija Jarc otroški odnos do časa in prostora, ki ga lahko opišemo kot tukaj in zdaj, ponazori z izbranimi likovnimi elementi. Štiri različne igralne površine – morje, peščena plaža, snežna poljana in travnik – določajo štiri osnovne barve ozadij. Modro, oranžno, zeleno in belo dopolnjujejo različni odtenki barvnih madežev, ki nastajajo med spontanim nanašanjem, prelivanjem in kapljanjem. Takšen način nanašanja barv razkriva sproščeno slikarsko igro in užitek. Evgenija Jarc tako hkrati s prostorsko podlago ustvari tudi primeren ambient in vzdušje. Prostor je abstrahiran in poenoten, kar slikarki omogoča svobodno umestitev pripovednih detajlov. Pogled od zgoraj, velikost figur in njihova točkovna postavitev kaže na to, da avtorica dogajanje opisuje s pozicije nevtralnega opazovalca. Drobne otroške postave se izgubljajo v prostranem prizorišču in delujejo kot lutke ali igračke. Odsotnost vsakršnih prostorskih označevalcev ta videz nerealnega, imaginarnega, celo nadrealističnega, še dopolnjuje. Občutek breztežnostnega prostora pa ostaja tudi takrat, ko slikarka v prostor izriše perspektivične kroge. Zlati odtenki, ki prežarjajo barvna prizorišča, dodajajo občutek nadzemeljskega, sanjskega in posvečenega. Na način Evgenija Jarc konkretne prizore iz parkov in otroških igrišč poetično obarva ter dogajanje prestavi na simbolno raven. Slike Evgenije Jarc se torej razlikujejo od žanrskih upodobitev otroške zabave, kakršna je denimo slika Otroške igre Pietra Bruegla starejšega (1550). Slikarski elementi nas nagovarjajo k posebnemu branju vsebine. Otroška igra postane arhetipski simbol za prvinskost, čistost in iskrenost otroške dobe in jo lahko interpretiramo tudi kot prispodobo izgubljenjega raja.

Monika Ivančič Fajfar
Zloženka ob razstavi Peskovnik, Zdslu, 2013, 2013

Linda Jarosch odprla razstavo Zlate žene slikarke Evgenije Jarc

Zlate žene, galerija Družina Linda Jarosch odprla razstavo Zlate žene slikarke Evgenije Jarc 16. 5. 2013 | Ksenja Hočevar »Slike so kraljevske!« je vidno ganjena zavzdihnila Linda Jarosch, ko smo jo po prvem predavanju v Sloveniji presenetili s povabilom, da v galeriji Družina odpre razstavo Zlate žene slikarke Evgenije Jarc.Slikarka Evgenija Jarc je namreč cikel slik Zlate žene pred leti ustvarila prav ob prebiranju knjige Kraljica in divja ženska, ki jo je v soavtorstvu s svojim rodnim bratom, benediktinskim manihom Anselmom Grunom napisala prav Jaroscheva. »Razstava je izjemno lepa! Kraljevska in divja!« je dejala Jaroscheva in razložila, da divje pomeni »naravno in svobodno – to, kar zaznam na teh slikah«.Slike Evgenije Jarc so nastale kot portreti, »pa vendar to niso portreti, temveč povsem avtorsko intimne predstave posameznih likov svetopisemskih žena«, je dejala likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Svetopismske žene, ki so junakinje omenjene knjige, so za Jarčevo postale navdih in ustvarjalni izziv. »Z njimi se je povezala prek meditacije, prevrednotila jih je, obogatila z avtorefleksijo, jih osebno osmislila, jim dodala svoj intimni pogled in jih aplicirala v razmišljanje o smislu lastnega življenja in osebnega poslanstva,« je dejala Stibilj Šajnova. Ustvarila je Marijo, Ano, Elizabeto, Estero, Judito in druge, »niz posebnih žensk, ki ne ostajajo le del krščanske ikonografije, ampak podobe nekakšnih svetnic, še več, vsake izmed nas«.Mlada slikarkaEvgenija Jarc, rojena 1977 v Ljubljani, je iz slikarstva diplomirala pri prof. Zmagu jeraju in jožefu Muhoviču ter magistrirala pri prof. metki Krašovec na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Je članica Združenja slovenskih likovnih umetnikov. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Ksenja Hočevar
Časopis Družina, 2013

Zlate žene

Zlate žene? Le kdo so to? Kje živijo? So to morda tiste, ki bivajo na nebu? Ki živijo v pravljicah? Verjetno bi jih težko našli v resnejši, »življenjski« literaturi, kaj šele v knjigah z meditativno, kontemplativno, torej duhovno vsebino? Na zemlji vsekakor ne. In kakšne so? Posebne? Lepe in dobre, najboljše, najbolj popolne, žene, ki jih personificira zlato samo. Nedvomno morajo biti nekaj posebnega, sicer bi ne bile povezane s to žlahtno kovino. Jih je vendarle mogoče kje videti, pa čeprav predstavljajo pojem irealnega, imaginarnega? Ta in še mnoga druga vprašanja se nam postavljajo v razmišljanje ob pričujočem naslovu. Še preden najdemo odgovore nanje, že zremo v njihova obličja in se na razstavi akademske slikarke in magistre umetnosti Evgenije Jarc z njimi osebno srečamo. Avtorica je cikel ženskih portretov z naslovom »Zlate žene« ustvarila kot refleksijo ob prebiranju knjige »Kraljica in divja ženska«, ki jo je napisal pater Anselm Grün v soavtorstvu s svojo sestro Lindo Jarosch. V branju knjige je našla le preblisk, ni pa svetopisemskih žena, ki so junakinje omenjene knjige, »dobesedno« prevajala v likovni jezik. Z njimi se je povezala preko meditacije, prevrednotila jih je, obogatila z avtorefleksijo, jih osebno osmislila, jim dodala svoj intimni pogled in subjektivno doživljajsko specifiko ter jih aplicirala v razmišljanje o smislu lastnega življenja in osebnega poslanstva. Ustvarila je Marijo, Ano, Elizabeto, Estero, Judito in druge, niz posebnih žensk, ki ne ostajajo le del krščanske ikonografije, ampak podobe nekakšnih novodobnih svetnic, še več, vsake izmed nas. Začutila je, da so to bitja, ki so v svoji svetosti zelo človeška, ki živijo na nebu in hkrati na Zemlji. V prebranem jo je prav to najbolj nagovorilo in ustvarjalno vznemirilo, nato pa diktiralo portretno upodabljanje samo, v katerem je skušala ustvariti oz. ohraniti spoj človeške in božje narave. Človeški segment je prisoten v običajnosti njihovih obrazov, ustvarjenih s sodobnim umetniškim pristopom, v katerem sicer odmevajo prvine klasičnega portretnega slikarstva. Ti ostajajo daleč od renesančnih ali novodobnih lepotnih idealov. Avtorica se celo odloča za posamezna avtorska modificiranja, za nesimetrične in neskladne rešitve obraznih detajlov. Razmaki med očmi niso povsem enaki, nosovi so (pre)veliki, brade včasih močno poudarjene, z urejanjem njihovih pričesk pa se sploh ne ukvarja. Njihov videz je naraven, brez kozmetičnih olepšav. Pred gledalca jih postavlja frontalno, »en-face«, da bi s takšno umestitvijo na slikovno polje, njene svete žene takoj našle stik z gledalcem, kot je bilo to značilno za ikonske upodobitve. V vizualno nazorno in likovno prepričljivo življenje jih prikliče z risbo, z elementarnim, primarnim in neposrednim likovnim izrazilom, ki brez zadržkov, brez cenzure skuša v črtno sled sintetizirati tisto bistvo portretne izbranke, ki je v slikarki sami ostalo kot slika notranje podobe – nekakšen duhovni portret. Jasna, tekoča, odločna in hkrati preprosta risba ni le oblikotvorna, temveč tudi povsem dominantna, saj je njena kontura najpogosteje iz zlatih lističev. Sedaj nastopi druga narava upodobljenega. Zlata, kot barva, je neločljivo povezana z vsem, kar je nadzemsko, božje, božansko in sveto. Barva, ki je sestavni del ikon, svetih podob, ki so tudi del ustvarjalnih raziskovanj Evgenije Jarc. A v ciklu »Zlate žene«, zlata ni barva ozadja, kot je značilno za bizantinske ikone in srednjeveške svetniške upodobitve, niti ni barva svetniških sijev oz. avreol ali posebne avre. To je barva (oz. to so zlati lističi), ki svoje mesto najde v figuri sami, na njenem obrazu, v njenih očeh, barva, ki zariše nos, ki obriše glavo, linija, ki snuje osnovne značilnosti njene pričeske. Je objektivizacija božjega v njej, njene svetosti, celo modrosti, prav tako pa predstavlja izžarevanje dobrega. Zlata barva je namreč zaradi svoje odlične odsevnosti še posebej primerna za upodabljanje oz. vzpostavljanje svetlobe in razsvetljenosti, skratka svetniškega segmenta, ki ga ob povsem človeški naravi posedujejo »Svete žene«. Z uporabo zlate barve je slikarka vzpostavila tudi »hierarhijo« med svetopisemskimi ženami, saj jo je prav v upodobitvi Marije uporabila v največji količini, s čimer je poudarila njen primat med svetopisemskimi ženami. Preden Evgenija Jarc postane stvariteljica »Svetih žena«, na slikovni površini ustvari barvno vzdušje. Njene žene zaživijo na podlagi, ki ne predstavlja definiranega ambienta, ampak prostor z lateralno obravnavo, v katerem že »a priori« veje poseben duh, ne pa materialnost ali ilustrativnost. Duhovni prostor vzpostavljajo »tache«, barvni madeži, mehki, večplastni, v katerih barvne nanosi prehajajo drug v drugega, se pretakajo in presevajo. Tako imajo njene slikarske podlage pridih tašističnih rešitev, vključujejo pa tudi t.i. slikarski dripping, ki s sproščenimi barvnimi intervencijami predstavlja živo, pulzirajočo podlago. Ta s toplim koloritom, v katerem so prisotne predvsem rumene, oranžne, rdeče in rožnate oljne barvne vrednosti, odpira pot do srca, do duše, tako portretne izbranke, kot avtorice same. Že Vasilij Kandinsky je namreč ugotavljal, da ima barva, tako kot zvok v glasbi, najbolj neposreden dostop do duše. Poudarjanje duhovnega bistva je zaupano pomenljivo izbrani barvni atmosferi ter zlati risbi. Svoj vsebinski in formalni doprinos pa izvira tudi iz samega slikovnega nosilca, saj ta ni v celoti prekrit z barvno snovnostjo ali pa so nanosi tako lazurni, da skoznje diha s svojo prvinsko teksturo. Slike Evgenije Jarc so nastale kot portreti, pa vendar to niso portreti, temveč povsem avtorsko intimne predstave posameznih likov svetopisemskih žena. Z odločnim, samosvojim in inventivnim preoblikovanjem so njene izbranke predstavljene v karakternem bistvu, s tistim, kar je za posameznika značilno, kar mu daje nezamenljivo in nespremenljivo identiteto in kar pred vzpostavitvijo ekvivalentnega fizičnega stanja postavlja razkrivanje duhovnega. Z ekspresivno vzdramljeno risbo avtorica zariše tisto, kar se je ob dojemanju napisanega izluščilo in v obliki ponotranjene podobe ostalo kot dominantno vodilo za novo likovno rojstvo. Interpretacije so izrazito intimne, hkrati pa močne, sporočilne in simbolno pomenljive. Vsaka likovna rešitev ima namreč svoj pomen, svoje poslanstvo. Del cikla pa ni v neposredni povezavi z literarno predlogo, ampak predstavlja slikarkina nadaljnja razmišljanja. Med tovrstne upodobitve spadajo slike z naslovi »Dialog«, kjer se ženskemu liku pridružuje še moška figura, kot tudi »Ranja« ter »Zlata(rina)«. Slednjo si je avtorica izbrala iz niza novodobnih ikon. Tudi v likovno-formalnem smislu se tukaj pojavljajo novosti, avtorica namreč ustvarja podobe v podobi, saj v risarski okvir kolažira štiri portretne variacije, ustvarjene v tehniki sitotiska. S tem v stvaritev vnaša svežino vsebinskih in formalnih zanimanj. Evgenija Jarc je v svoj opus s krajinsko in figuralno motiviko dodala zanimiv in med figuralnimi vsebinami še posebej zahteven sklop portretov. V njem je omogočila besedam, da prehajajo v podobe, a ne v dobesednem prevodu, temveč v osebno občutenem doživljanju svetopisemskih žena, v njihovem umeščanju v kotičke svojega srca, pa tudi v naš čas in naš prostor. Njihovo življenje in njihovo sporočilo, ki se zrcali na obličjih upodobljenk, je namreč tisto, ki se nas dotakne, še več, ki lahko z vso aktualnostjo in živostjo vstopa v naše življenje ali ga celo v marsičem odseva. Namesto besed nastopa povsem drug medij izražanja, ki pa je (p)ostal enakovreden in polnomočen v svoji sporočilnosti in je ohranil tisti poseben namen, ki ga premore knjiga, saj je tudi gledalcu razstavljenih slik omogočeno, da vstopi v atmosfero meditativnega in na pot samospraševanja, k odkrivanju nezavednega in v človeku bistvenega, kar pa je nedvomno popotnica na poti k osebnostnemu zorenju.

Anamarija Stibilj Šajn
Zloženka za razstavo Zlate žene, galerija Družina, 2013, 2013

V sorodu z igro

V sorodu z igro, Lev Menaše Likovna razstava, Evgenija Jarc: Peskovnik Ljubljana, Galerija ZDSLU 21.2-15.3.2013 Izhodiščno temo slik, ki jih Evgenija Jarc razstavlja v Galeriji ZDSLU, je mogoče razumeti na dva načina, najprej dobesedno. V galeriji lahko vidimo tudi umetničino skicirko (kar je običajno na retrospektivah, a izjemno na razstavah novih del); ta kaže, da je otroke dejansko preučevala ob igri v peskovniku-ali vsaj na otroškem igrišču-v peskovniku in okoli njega se slike tudi dogajajo, tema pa je avtorica dodala še druga prizorišča. Tako so najbolj opazen motiv del otroške igre; to jih uvršča v dolgo tradicijo tovrstnih upodobitev, med katerimi si je posebno mesto prislužil Pieter Bruegel st. Njegova slika sodi v skupino del, ki jih je ustvaril okoli leta 1560, likovno pa jih najbolj opazno povezuje visoko slikarjevo7gledalčevo očišče, v bistvu očišče boga, ki iz višav opazuje norenje grešnega človeštva. Na otroških igrah je takšen moralizem sicer manj poudarjen kakor na drugih slikah, še vedno pa je nedvomen: končno je slika nastala v obdobju, ki je otroke pojmovalo kot »majhne odrasle« in ne kot »otroke« v današnjem smislu. Moralistični poudarki so s takšnih del kasneje izginili, očišče pa je prisotno še danes, med drugim tudi v sodobni slovenski likovni umetnosti. A ne samo v tej: Sandbox games so že dolgo uveljavljen žanr računalniških iger, ta »peskovniški« tip iger pa se pogosto prepleta z »božjim«, z God games, v katerih je »božje« očišče nepogrešljivo. Pojmi v igrah seveda nimajo istega pomena kakor na starih ali novih slikah in tudi tega, ali so umetnice, kakršna je Evgenija Jarc, dobile navdih ob igrah, ne vem. Odgovor je najbolj verjetno negativen, kljub temu pa sorodnosti ne gre prezreti, ne nazadnje zato, ker bodo takšne slike zvenele domače in razumljivo tudi gledalcem, ki ne poznajo niti sodobne likovne umetnosti niti njene tradicije. Nova dela Evgenije Jarc seveda temeljijo tudi na njenih starejših likovnih izkušnjah. S problemov brezprostornih ozadij, ki sumarično zaznamujejo takšna ali drugačna okolja in predvsem razpoloženja, se je ukvarjala že dolgo, a jih je dokončno izostrila šele na najnovejših slikah, v trenutku ko so postala sestavina docela premišljenega koncepta. Ob tem je razvila več tipov ozadja, vsa so likovno bogata, še zlasti »morsko«, na katerem umetnica kombinira celoten spekter slikarskih možnosti, od širokih in bogatih barvnih nanosov do »akcijskega« kapljanja. Figure so tako sintetiziranemu ozadju skrbno prirejene: hitro a psihološko natančno označevanje obrazov z nekaj potezami je slikarka razvila ob svojih velikih portretih, barvitost figur in včasih položaji, v katere so postavljene, pa kažejo, da v bistvu izhajajo iz upodobitev ptic; teh je umetnica naredila kar nekaj, vendar jih, kolikor vem, nikoli ni razstavila. Končni rezultat so simpatično vedra dela, ki ustvarjajo prevladujoč optimističen ton razstave. Prav tako ni mogoče prezreti dveh slik, na katerih je »peskovnik« poimenovan vse prej kot dobesedno. Sliki povezuje motiv »črte« dejansko v prostor perspektivično položenega kroga ali njegovega segmenta: figurice zrejo iz njega ali pa »krožijo« po njem. V takšnih primerih so simbolični poudarki nedvomni, predvsem zaradi konflikta med brezprostornim ozadjem in prostorsko predstavljenim krogom pa je bistveno večja tudi napetost del. Slike tudi niso več žanrske, ampak odpirajo stara, a hkrati vedno nova, skratka, večna vprašanja človeške eksistence. Večne so seveda tudi otroške igre, a s »črto« je umetnica zakopala globlje in zanimivo bo opazovati, kaj vse bo pri tem še odkrila.

Lev Menšae
Časopis Delo, 2013

ARS LOCI, Zlate žene

Slikarska razstava Evgenije Jarc nadaljuje leta 2010 zasnovan ciklus, posvečen sodobni sakralni umetnosti, Ars Loci. Umetnost v prostoru svetega. Cerkvica Device Marije v polju s svojo likovno zasnovo in zgodovinsko avro že sama po sebi ponuja estetsko in religiozno doživetje. Z vsakoletno razstavo Ars Loci pa želimo prostor nadgraditi in oplemenititi v duhu začasne celostne umetnine. Evgenija Jarc je ciklus slik z naslovom Zlate žene zasnovala po besedilu, ki je hkrati priročnik za meditacijo, duhovno rast in samopomoč. Knjigo z naslovom Kraljica in divja ženska je skupaj s svojo sestro Lindo Jarosch napisal benediktinski menih Anselm Grün. Knjiga se opira na jungovsko psihologijo in spoznanje, da imamo ljudje skupno nezavedno. Zato imajo določeni arhetipski liki zmožnost, da s svojo močno simbolno sporočilnostjo, ki deluje na ravni nezavednega, človeku razodenejo kdo in kaj je ter kako naj živi. Tako avtorja predstavita 14 svetopisemskih ženskih likov, ki simbolizirajo lastnosti, ki jih ima vsaka ženska. Bralke nagovarjata, naj te lastnosti prepoznajo, dopustijo, cenijo in uresničujejo. Knjiga aktualizira svetopisemsko vsebino za današnje branje, saj avtorja opažata, da so v sodobnem času poudarjeni negativni liki žensk. Ceni se “trapa”, ki se dobro znajde. Svetopisemske žene, kakršne so Debora, Estera, Eva, Judita, Ana, Marija in druge, pa simbolizirajo številne ženske lastnosti in vloge, kot so razsodnost, kraljevskost, materinstvo, modrost, borbenost, ljubezen ipd. Te ženske so bile aktivne in so sprejemale odločitve. S svojim ravnanjem so simbolizirale moč, odgovornost in angažiranost. Vloga ženske, ki se aktivno vključuje v družbeno življenje na tak ali drugačen način, je vseskozi aktualna. In v današnjem času se zdi posebej krhka in občutljiva. Evgenija Jarc jemlje simbolne pripovedi o življenju svetopisemskih žena kot navdih in vsebinsko predlogo. Aktivnost slikarskega ustvarjanja poveže z meditacijo, notranjim čustvenim doživljanjem in razmišljanjem o vprašanju smisla lastnega življenja. Slike Jarčeve so poimenovane z imeni žena iz Svetega pisma, a so v resnici naslikani duhovni avtoportreti. Njene interpretacije svetopisemskih žena se namreč močno razlikujejo od običajnih upodobitev svetopisemskih osebnosti. Slikarka se odreče svetniškim atributom. Prav tako so svetnice, če pogledamo v zgodovino umetnosti, navadno prikazane kot zelo lepe. To izvira še iz antičnega prepričanja, da se duh posameznika kaže navzven – torej lepi obrazi svetnic zrcalijo njihove visoke moralne vrednote. Upodobitve Evgenije Jarc kažejo sodoben umetniški pristop. Na slikah niso lepi obrazi. So nesimetrični in neskladni, nosovi in brade so preveliki, prav tako razmaki med očesi in tudi pričeske so neurejene. Slikarska manira je preprosta, neizumetničena in likovno čista. To so shematizirani portreti, ki jih avtorica podaja z naivno, skoraj otroško risbo. Ob tem pride posebej do izraza barva. Prevladujejo tople oranžne, rdeče, rumene in rožnate barvne ploskve, ki jih tu in tam poživljajo sveži zeleni odtenki. Žareče barve na gledalca naredijo močan vtis in ga prežemajo z optimističnimi mislimi, predstavami ognja, sonca in topline ter občutji, ki so tudi religiozna. To likovno in vsebinsko naravnanost avtorica nadgradi z uporabo zlate barve. Zlata je barva Boga. Zlata barva je, ker tako odlično odseva, najprimernejša za upodabljanje svetlobe in razsvetljenosti. Zaradi lastnosti, ki jih ima zlato, ta barva simbolizira tudi svetost, modrost, večnost in nespremenljivost. Zato so nimbi Jezusa, Marije in svetnikov zlati, saj ponazarjajo izžarevanje Dobrega. Pomen zlate je lahko v krščanstvu tudi negativen, kadar pomeni malikovanje (zlato tele) in posvetno bogastvo. V slikarstvu je zlata v tem smislu povezana z upodabljanjem razkošja in telesne čutnosti. Tovrstne erotične poudarke lahko vidimo na interpretaciji svetopisemske Judite Gustava Klimta. Pridevnik “zlat” ima pomembno vlogo tudi v jeziku in običajno pomeni nekaj dobrega, vzornega, idealnega, superiornega; zlato srce, zlate roke, zlati časi, zlata sredina, zlato pravilo ... V tem smislu Evgenija Jarc interpretira tudi svoje zlate žene. Za razliko od bizantinskih ikon in srednjeveških svetniških upodobitev, kjer so svete osebe naslikane na zlatem ozadju, Evgenija Jarc pozlato preseli na portretna obličja. Obrazi žena tako izžarevajo notranjo moč in lepoto. Frontalna upodobitev, ki je blizu simetriji in zaradi tega deluje hierarhično, poudarja vladarski prizvok, ki ga ima zlata barva – zlate žene so tudi kraljice. Frontalni pogled prav tako posnema podobo v zrcalu, kar namiguje na slikarkine ustvarjalne vzgibe. Slike so prezrcaljena obličja njenih meditacij in občutij ter poskus poistovetenja s svojim notranjim ženskim bistvom, kakor se ji razkriva skozi arhetipe svetopisemskih žena.

Monika Ivančič Fajfar
Zloženka ob razstavi Ars Loci, v cerkvi Device Marije v Bovcu, 2011

7. Publikacije in katalogi
Publikacije in katalogi
2018Slike 2015-2018
Galerija Krka, Ljubljana
Zloženka
2016Slike 2012-2014
Delovna štipendija MK, Ljubljana
Katalog
2016Slike 2013-16
Galerija Lek, Ljubljana
Zloženka
2016Spomin vode
Galerija Instituta Jožef Štefan, Ljubljana
Zloženka
2015La biennale di Trieste XII
Rassegna internazionale d arte contemporanea, Trst, Italija
Katalog
2013La biennale di Trieste XIII
La biennale dell amicizia e della pace, Trst, Italija
Katalog
2013Arte al femminile
Cento artiste alla biennale di Trieste, Trst, Italija
Katalog
201310. slovenski bienale ilustracije
Galerija Cankrajev dom, Ljubljana
Katalog
2013Peskovnik
Galerija Zdslu, Ljubljana
Zloženka
2012Majski salon 2012
Gospodarsko razstavišče, Ljubljana
Katalog
2012Pariz po Parizu
Galerija Srečišče, hostel celica, Ljubljana
Zloženka
2011Majski salon 2011
Delavski dom Trbovlje, Ljubljana
Katalog
20101.international watercolor Biennale
Galerija akvarela Beograd, Beograd, Srbija
Katalog
201020let pozneje
Galerija Ivan Napotnik,nagrajenci 20 let likovnih kolonij absolventov Alu, Ljubljana
Katalog
2008Tretji dan
Oprema revije, Ljubljana
Revija
2002XIII kolonija Diplomantov ALU
Galerija Ivan Napotnik, Velenje
Katalog
8. Muzeji, galerije, zbiratelji, meceni
Muzeji, galerije, zbiratelji, meceni
2002Zbirka Otta von Habsburga
- tri slike so v zbirki g. dr Otta von Habsburga, Wolfsberg, Avstrija

Mnenja zbirateljev o avtorju

Prijavite se kot član kluba zbirateljev in si oglejte mnenja ostalih članov o avtorju ali oddajte svoje mnenje.
Imate vprašanje, dvome ali ste negotovi glede avtorja

Pogovorite se z našimi strokovnimi sodelavci in vprašajte za mnenje in nasvet

Imate več vprašanj? Kontaktirajte nas ali si oglejte odgovore na strani za pomoč uporabnikov ali preko chata!
Jarc Evgenija
Spremljajte avtorja Jarc Evgenija

Spremljajte avtorja in bodite obveščeni o novih umetniških delih in razstavah in si zagotovite takojšnji dostop do informacij.

Spremljajte avtorja