Kastelic Simon

Multimedija

neznani mojster iz Sežane

Dodatna fotografija 1

Samostojne razstave

Nagrade

Kritika ob razstavi v Galeriji Lek, Ljubljana 2019 / Iztok Premrov

Kot mnogi slikarji mlajše generacije si tudi Simon Kastelic samostojno slikarsko pot utira z združevanjem klasičnega slikarskega postopka z izkušnjami digitalne umetnosti. Vezni členi teh njegovih v mnogih pogledih eksperimentalnih postopkov so vsebinskega značaja. V njegovem novejšem slikarstvu prevladuje figuralika, a hkrati se ob njej pojavlja tudi pokrajina. In še eno dejstvo je mogoče razpoznati na njegovih podobah – odnos do slikarske tradicije, spoštovanje tistih slovenskih slikarjev, ki so ustvarili neizbrisne like oziroma, danes bi rekli, kultne podobe: slovenski impresionisti, Ivana Kobilca, Jurij Šubic. Sam to komentira takole: »Zdi se mi, da se v svetu, če gledamo zgodovinsko, zgodbe ponavljajo ciklično. Vse se čez določen čas znova zavrti.« S temi »predpodobami« mladi slikar na svoj način posodablja njihovo izročilo in ga postavlja v kontekst sedanjosti, seveda s svojim avtorskim dopolnilom – tudi z novimi vsebinskimi konteksti. Ta naslon na nekatere zgodovinske like in junake se je pri njem izoblikoval tudi skozi pripravo spomeniških zasnov, npr. spomenika pesniku Kosovelu v Sežani. Tudi z njim se na sodoben način »poigra« z znano pesnikovo podobo in jo postavi v kontekst nenavadnega pomnika. Če je digitalni svet umetniku dobro znan z različnih področij – fotografije, oblikovanja vizualnih komunikacij, grafične, risarske in slikarske prakse – se to vse skupaj zrcali v njegovih domiselnih likovnih rešitvah. Tudi banalne prizorčke s sebkov in posnetkov z družabnih dogodkov zna spretno pretvoriti v zanimive figuralne kompozicije, ki jih zaznamujeta dinamika pogledov in razpoloženjska razgibanost. Zase pravi, da je rojen v generaciji, ki je zrastla ob računalniku, ob tem pa želi obdržati avtonomno dejstvo, da raje vse ustvari s svojimi rokami, kot pa da bi to prepustil »stroju«. Slikarske podobe gradi na pripovedih o ljudeh, ki jih opazuje v svojem svetu, v današnjem času. »Kot slikar mislim, da je moj cilj najti lasten izraz, čim bolj originalen, in da s svojim slikarstvom nagovarjam družbo upajoč, da bi se kaj spremenilo.« To seveda od avtorja terja neko notranje poštenje oziroma željo po razkrivanju takih resnic, ki bi nas ozavestile o nečem. Tudi v tehnološkem pogledu je slikar Kastelic uvedel nekaj posebnosti, s katerimi dodatno opremi svoje podobe in intenzivira njihov izraz oziroma k osnovi doda še drugačne učinke. Rad se poigrava s kolažnimi elementi. Predele svojih slik pogosto prekrije s trakovi iz fasadnih mrežic in s tem sliko dopolni s posebnimi rastri. Osnovna barvna skala na njegovih slikah se s temi učinki nekoliko zmehča, razgradi v manjša polja, kar nas še bolj prepriča o slikarjevih izhodiščih, naslonjenih na digitalno zgrajeno podobo. Slikarjev svet je tako odprt za številne impulze, ki jih dobiva v resničnem, pa tudi virtualnem dogajanju okrog nas, zlasti v elektronskih medijih. Vse te vtise umetnik postopno predela, na svoj način združi v nove pomenske enote in jih slogovno poenoti, jim doda avtorski pečat. V osnovi so njegove naslikane zgodbe razumljive in nedvoumne, čeprav ima z nekaterimi slikami tudi drugačne ambicije – stopiti v svet čiste abstrakcije, kar je tudi eden izmed njegovih osebnih in ustvarjalnih ciljev. Njihova uresničitev seveda temelji na spoštovanju žlahtne likovne tradicije, njenega vključevanja v sodobni slikarski izraz, ki pa v ničemer ne zanemarja neposrednih vplivov številnih sodobnih tehnologij, povezanih z vizualno umetnostjo. Še enkrat: avtorjeva težnja ostaja najti nekaj izvirnega in avtorsko razpoznavnega ter to deliti z javnostjo na vse dosegljive načine. Iztok Premrov

Iztok Premrov
Katalog Galerije Lek, Ljubljana, 2019

Kritika ob razstavi

»Sejnina, sejem domovino« je konceptualistični projekt mladega primorskega likovnega umetnika Simona Kastelica. Predstavitev v galeriji Insula postavlja pred gledalce slikarjeva dela, ki v maniri »replike« razvijajo izvirno vsebino. Vajeni mešanja tradicionalnih in novodobnih oblik likovnega dela, kar je značilnost ustvarjalnih posegov Simona Kastelica, smo ob predstavljenih delih presenečeno soočeni z povsem klasično slikarsko izvedbo. Osrednji prostor razstave zapolnjujejo podobe, ki so nekakšne replike oziroma referenčne vizualne površine katerih podlaga je znana slika Ivana Groharja »Sejalec«. Z ostalimi razstavljenimi podobami, pa nas Kastelic na svojstven način popelje k stalni zbirki Narodne galerije v Ljubljani. Slika »Sejalec« je najverjetneje nastala v letu 1907, ko je bila oktobra meseca tudi razstavljena v novem Narodnem domu v Trstu. Kritika jo je že takoj prepoznala kot vrhunsko delo in ji kmalu dodelila indikacijo slovenstva, indikacijo nacionalnosti. Javno prepoznana kot narodni simbol je Groharjeva podoba nekakšna ikona domovine, podobno tudi dela Jurija Šubica, Antona Ažbeta, Ivane Kobilice … Skratka pričujočo razstavo, ki nosi nekakšno napotilo v naslovu, sestavlja serija avtorskih slikarskih replik znanih slovenskih pred-modernističnih slikarjev. Lahko bi rekli, da Kastelic s ponavljanjem, reprodukcijo, repliciranjem, kopiranjem, preslikavo alegorično zajema vsebino preteklega, predvsem pa glorificira in izpostavlja pojmovno paradigmo nacionalne identitete, vendar izpolnjena forma, ki se izvaja skozi omenjene klasične slikarske načine ima povsem drugačno ozadje. V nekem smislu deluje avtorjev koncept izzivalno provokativno, udarno, morda celo cinično groteskno. Pri nekoliko poglobljeni obravnavi pa projekt odkriva avtorjevo intenco v smeri razprave o identiteti, uveljavitvi kolektivne zavesti ipd. Kar pomeni, da bi vsebinski naboj v okviru avtorskega konceptualizma razumeli v obsegu dialektičnega pojma negacije oziroma negativnosti. S tem ni mišljena anarhistična manira, ki zrcali v lastni negativnosti destrukcijo in kaos, ampak konstruktivna negativnost kot nedovršeno stanje, katerega bistvo je ciklično ponavljanje. Kreativnost repeticije, ki jo v našem kontekstu zastopa replika, kopija podobe je izvirno izrazno področje. Torej, v določenem delu je vizualna pojavnost v galeriji razstavljenih predmetov, slik samo topika raziskave sugestivnosti podobe, odkrivanje prikrite moči, ki se na ravni simbolnega zbira v podplasteh omenjenega objekta. V nadgradnji in nadaljevanju pa je tu še fabulativna simulacija odnosov znotraj demokratične oblike oblasti oziroma delovanje v neoliberalnih ekonomskih in tako nastalih družbeno socialnih razmerah. Posredno zadeva avtorjeva konceptualistična obravnava v problematike aktualne razvodenelosti etičnega javnega kodeksa, operativno sprejetost relativnosti prava, razpad vrednostnega sistema, brezciljno skoraj kaotično stanje družbenih razmer (ko je »bramba domovine« zabloda individualističnih mentalnih omejenosti, ideološki boj ali celo trgovina) ... Kot rečeno, pa pri tem kot izhodiščno vprašanje še vedno ostaja problem, kako podoba »predstavlja« identiteto, torej nacionalni program oziroma omogoča afirmacijo narodne zavesti? Je to nekaj objektivnega, biva v objektu, v bivajočem objektu, v napisani besedi oziroma izrečenem ali le v umu, duhu? Verjetno brez materialnega ne gre in forma prezentacije, v našem primeru torej klasična slika, je tu ključna. Forma je odločujoči element identifikacije, saj nanaša vsebino. Slika je za razliko od jezika, ki na drugačen način pridobiva lastno opredelitev, bolj zapleteno polje, kjer lahko dosežemo identifikacijo. Jezik je že skozi »funkcionalno formo« vsekakor evidentna paradigma nacionalne identitete. Vendar identiteta, tudi tista nacionalna, se v opredelitvi lastne afirmacije opira na veliko bolj široko in poglobljeno bistvo. Za primer vzamemo Heglov izrek, da ni svobode misli izven jezika, kajti jezik je nanešena forma, ki omogoča misel, kar vsekakor zelo razširi vsa obzorja. V obravnavanem umetniškem konceptu je sejnina (ita.- gettone di presenza), sejem domovino le beseda (besedna zveza) s pomenom, da sejnino nadomešča odgovorno opravljanje funkcije. Spontano razumemo, da gre za negacijo namena, obrnjeno stanje. Sejnina, plačilo je namen ne posledica namena. Paradoks je celo v tem, da ne gre za operativnost, ki je osebna, individualistična ampak sistemska itd. Vendar ponovno spomnimo, v obravnavanem umetniškem konceptu gre tu le za besedo. Veliko težje razložljivo je opredeljevane podobe, ki dosega identifikacijo nacionalnega (domovinskega) simbola. Lacan pravi, da je samozavedanje objekt. Država kot samozavedanje družbene javnosti (Hegel) se afirmira skozi določene pojavne oblike. Npr. proslava, parada kot ceremonialni obred predstavlja avtoimplikacijo, nekakšno samospoznanje države. Samozavedanje je objekt z udejanjenjem protokola in sem morda lahko vključujemo tudi simbolni potencial, ki ga poseduje podoba. Skratka, zapletena miselna shema, ki jo usmerjeno hoteno ali povsem spontano zajeto razgrinja avtorjev koncept je nekakšna razvojna struktura katere primarni gradnik je omenjeni princip repeticije. Repeticija kot sindrom nanašanja vsebine in ustvarjanja identitet. Vsekakor pa ostaja identiteta kot zapletena kategorija, katere poreklo je večplastno, pred nami pojmovno odprta. Drugače rečeno, več načinov razumevanja odpira nova vprašanja in v tem je jedro pričujočega projekta. Dejan Mehmedovič

Dejan Mehmedovič
Spremno besedilo ob razstavi, 2018

Publikacije in katalogi