Laibach

Opis

Laibach je slovenska glasbena in večmedijska umetniška skupina, ustanovljena 1. junija 1980 v Trbovljah. Že na svojem začetku je razvijala multidisciplinarno prakso na vseh področjih in svoje prve nastope izvedla v galerijskih prostorih, ali pa je dvorane, kjer je koncentrirala, spremenila v galerije, na odrih pa je postavila instalacije.

Od svoje ustanovitev naprej Laibach ustvarja tudi likovna in vizualna dela. Ta obsegajo plakate, slike, lesoreze, prostorske postavitve, videe, performanse in umetniške revialne projekte. Za ta del njihove prakse se je prijelo ime Laibach Kunst, ki ga zaznamuje samosvoj ustvarjalni princip, ki je nastal s kompleksnim prepletom nove podobe, postkonceptualnih praks in postpankovskega naredi-sam načina dela. Iz te nenavadne mešanice je zrasel specifični vizualni izraz, ki sloni na eksplozivni, vendar premišljeni, apropriaciji popularnih podob, pripadajočih raznim kulturnim sredinam z največkrat nasprotujočimi si ideologijami, kot so križ, skodelica kave, sejalec, jelen, delavec, bobnarček in drugo. Prav Laibach je v prvi polovici 80-ih te motive vpeljal v slovenski umetnostni prostor. Skupina je tudi utemeljitelj t.i. retroavantgardne umetniške smeri, ki jo je definirala že v zgodnjih 80-ih letih, kot tudi na poznejših preglednih razstavah. Izraz retroavantgarda je Laibach vpeljal leta 1983, od leta 1984 je postal nosilni stilski izraz za skupine Neue Slowenische Kunst, v naslednjem desetletju pa se je kot umetnostno-zgodovinski termin ustalil tudi mednarodno.

Glavni elementi umetnostne – retroavantgardne - prakse Laibacha so močne reference na zgodovinsko avantgardo, pa tudi na Nazi Kunst in socialistični realizem ter Pop art. Skupina prakticira in zagovarja kolektivno - industrijsko - delo, zavrača pomen individualnega avtorstva (njeni člani kot svoja imena uporabljajo psevdonime Eber, Saliger, Dachauer in Keller) in vzpostavlja načelo nadidentifikacije. Skozi kreativno rekontekstualizacijo pri svojem delu Laibach uporablja taktike persiflaže in dezinformacije, preizprašuje pomen originala in kopije, umetniškega 'citata' ter apropriacije in problematizira avtorsko pravo (copyright, copy-left). Od svojih začetkov je bila skupina, katere člani so se samooznačevali kot "inženirji človeških duš", povezana s polemikami in obkrožena s kontroverzo, kar je sprožalo močne reakcije političnih oblasti nekdanje Jugoslavije in zlasti Socialistične republike Slovenije. Njihova militaristična samostilizacija, propagandistični manifesti in totalitarne izjave so povzročili številne razprave o njihovem dejanskem umetniškem in političnem credu in leta 1983 je prišlo do široke medijske gonje proti njim, kar je kmalu pripeljalo do prepovedi uporabe njihovega imena in izgona skupine iz države. Zaradi političnega onemogočanja delovanja skupine je Laibach, kot eden od pobudnikov, sprožil proces ustanovitve razširjenega kolektiva in gibanja NSK (Neue Slowenische Kunst), ki je bil formalno ustanovljen leta 1984, v sodelovanju s slikarsko skupino Irwin in Gledališčem sester Scipiona Nasice, pozneje pa se mu je pridružil še oblikovalski studio Novi Kolektivizem in nekatere ostale skupine in oddelki. Neue Slowenische Kunst se je oblikoval na Laibachovi estetsko-ideološki paradigmi in razširil njegovo taktiko v široko in raznoliko medijsko prakso, ki je nastopila kot vodilna platforma za kulturno dejavnost v ozračju liberalizacije in pluralizacije v Sloveniji in Jugoslaviji 80-ih let. NSK je, kot programsko in povezano kolektivno gibanje, obstajal do leta 1992, ko se je transformiralo v virtualno državo NSK. Svoje prve samostojne razstave je Laibach izpeljal že v prvi polovici 80-ih let, ob ustanovitvi NSK pa se je skupina pretežno posvetila glasbi in videu, slikarsko prakso pa je prepustila Irwinom. V zadnjem obdobju je, med nastajanjem poststrukturalističnih pogledov na svetovno konceptualno umetniško produkcijo, skupina doživela mednarodno reevalvacijo svoje umetniške prakse, kar je s posebnim nastopom potrdila 14. aprila 2012 v londonskem Tate Modern, kjer je o njej potekal simpozij in kjer je Laibach odigral tudi razprodan koncert v znameniti dvorani Turbine Hall.

Po letu 2005 se je skupina spet posvetila tudi tradicionalni likovni praksi in leta 2009 v muzeju moderne umetnosti Muzeum Sztuki v Łodzu na Poljskem predstavila svojo dolgo pričakovano prvo retrospektivno razstavo. Razstava je bila nominirana za enega najboljših deset umetnostnih dogodkov na Poljskem v letu 2009. Že leta 2010 je nato ljubljanski Mednarodni likovni in grafični center (MGLC) predstavil zgodovinski pregled prvih desetih let skupine z naslovom GESAMTKUNST LAIBACH, 1980 - 1990. Istega leta se je Laibach vrnil v domače mesto, da bi ustvaril štiridnevni dogodek (razstava, trije koncerti in simpozij) z naslovom RDEČI REVIRJI + ČRNI KRIŽ, 1980 - 2010 v Delavskem domu Trbovlje. Leta 2011 je priredil še dve veliki retrospektivni razstavi svojih del, eno v mariborskem UGM in eno v treh galerijah zagrebškega razstavišča HDLU. Laibach je bil tudi predmet obsežne retrospektivne zgodovinske razstave o NSK z naslovom "NSK od Kapitala do kapitala". Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije ', ki ga je Moderna galerija v Ljubljani predstavila leta 2015, v muzeju Van Abbe v Eindhovnu in v muzeju sodobne umetnosti Garage v Moskvi 2016, in nazadnje, leta 2017, je bila razstava postavljena še v muzeju Reina Sofía v Madridu, kjer sta jo uradno odprla španski kralj Filipe IV in slovenski predsednik Borut Pahor.

Laibach so močno vplivali na splošno kulturno-politično sceno v Sloveniji, njihov vpliv pa sega tudi v tujino in so ena najbolj znanih slovenskih blagovnih znamk vseh časov. Izpeljali so več kot 1000 koncertnih, galerijskih in gledaliških nastopov po vsem svetu in prodali več kot dva milijona albumov. Njihov album Opus Dei, ki ga je leta 1987 izdala založba Mute Records, je prišel v izbor najpomembnejših glasbenih albumov na svetu (1001 Albums You Must Hear Before You Die - Cassell Illustrated, 2005), Laibachov koncert v Trboveljski elektrarni decembra 1990 je specializirana britanska glasbena revija Wire razglasila za enega od 60 ”najnevarnejših koncertov vseh časov", mednarodni magazin Artforum pa je njihov projekt LAIBACHKUNSTDERFUGE izglasoval za enega od desetih najboljših umetniških dogodkov v letu 2009. O Laibachu je bilo posnetih več celovečernih dokumentarnih filmov in izdanih več knjig, ena zadnjih pa nosi ime 'Gesamtkunstwerk Laibach' (Celostna umetnina Laibach, Drava Verlag, 2018).