Piščanec Elda

Opis

Elda Piščanec se je rodila 2. novembra 1897 v Rojanu pri Trstu, od koder se je že v otroških letih z družino preselila v Ljubljano. Slikanja se je najprej učila pri Rihardu Jakopiču. Doštudirala je na Kraljevi akademiji umetnosti v Firencah ter štiri mesece preživela v Parizu, kjer je obiskovala delavnice cerkvene umetnosti. Pariško obdobje je doživljala kot vrhunec svojega življenja in svoj ustvarjalni vrh, a se je zaradi slabega finančnega stanja žal morala prehitro vrniti domov.

Po vrnitvi v Ljubljano je svoje življenje posvetila umetnosti. Ne samo likovni, študirala je tudi solopetje ter igrala na klavir in orgle. Do druge svetovne vojne je dokaj redno sodelovala na skupinskih razstavah v Sloveniji in Kraljevini Jugoslaviji. Slikala je portrete, pokrajine, cvetje, tihožitja in svetopisemske podobe. V tujini so jo cenili kot izvrstno grafičarko. Preizkušala se je tudi v kiparjenju.

Njena dela danes hranijo Narodna in Moderna galerija v Ljubljani, ljubljanski Narodni muzej, Umetnostna galerija Maribor, Galerija Velenje, Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični, Pilonova galerija Ajdovščina in Goriški muzej na Gradu Kromberk pri Novi Gorici.

V obdobju med obema vojnama je bila veliko obetajoča mlada slikarka, ki se je uveljavljala tudi v cerkvenem slikarstvu.

Od leta 1934 do 1952 je prevzela sedem cerkvenih naročil. Za podružnično cerkev na Humu pri Ormožu je naslikala križev pot (1934), za cerkev Kristusa Kralja v Hrastniku (1937) in za cerkev hrvaške skupnosti v Borovici v Bosni (1952) pa oltarni sliki. Leta 1943 je izdelala figuralni relief križevega pota za cerkev v Šmartnem ob Savi. Na začetku vojne in po njej se je ukvarjala s poslikavami - najprej v cerkvi sv. Lovrenca v Stranicah pri Slovenskih Konjicah (1940, 1946), po vojni pa v cerkvi sv. Križa nad Dravogradom (1947) in v cerkvi sv. Roka na Selah pri Slovenj Gradcu (1948).

Leta 1932 se je začasno zaposlila na meščanski šoli Lichtenthurnov zavod v Ljubljani, s čimer se je začelo njeno skoraj 17-letno pedagoško delo. Kasneje je poučevala risanje na gimnazijah v Ljubljani in Kranju, po 2. svetovni vojni pa na gimnazijah v Murski Soboti in Trbovljah.

Družbene in politične razmere po 2. svetovni vojni samosvoji umetnici niso bile naklonjene. Po letu 1952 se je stalno naselila na odmaknjenem posestvu Vinegrad blizu Dobrne, ki ga je podedovala po starših. Tam je umrla 18. oktobra 1967, sredi priprav na razstavo v Celju, ki je bila otvorjena slaba dva meseca po njeni smrti.

Umetniška dela Elde Piščanec so stilno heterogena. Večina njenih del temelji na izhodiščnem realizmu, ki se mu kasneje pridružijo še drugi vplivi: impresionizma, simbolizma, misticizma (zlasti v delih z nabožno motiviko), ekspresionizma, kubizma (pod vplivom študija pri Andreju Lhotu). V nekaterih sakralnih delih je čutiti vpliv ljudskega podobarstva (naivnost upodabljanja z močnim čustvenim učinkom). Sočasni socialistični realizem nanjo ni imel vpliva.

Tematika njenih del obsega krajine, portrete, tihožitja (cvetlična in redkejša predmetna) in nabožne motive. Vir njenega navdiha je narava. Upodablja gorske motive, obmorske vedute, polja in sadovnjake, drevesa, kmečke hiše v slikovitih pokrajinah, ljubljanske mestne prizore, motive ob Ljubljanici, izreze štajerske pokrajine, industrijske objekte … Krajine in vedute so naslikane realistično, z rahlo impresionistično kopreno. Pri slikanju portretov se osredotoča predvsem na obraz in pogled. Zdi se, kot bi na portretirance podzavestno prenašala nekaj svoje zadržane in razmišljujoče narave. Pri tem se nasloni na postimpresionistično barvno skalo. Njena tihožitja so premišljeno komponirana s poudarkom na svetlobnih efektih. Pri tem pogosto uporablja močne, pastozne nanose barve, ki poudarjajo snovnost upodobljenih stvari. Povsem drugačna so nabožna dela, ki delujejo mistično in nezemeljsko s svojimi pastelnimi, skoraj prosojnimi barvami.

Fran Šijanec leta 1943 v Umetniškem zborniku 1 piše o slikarstvu in kiparstvu od impresionizma do novejše dobe: “Tudi med člani konservativnejše, na žanrske realiste oprte Lade, je lepo število mladega slikarskega naraščaja, ki ga prevevajo težnje modernega sodobnega umetniškega občutja (Bara Remec, Mira Pregelj, Elda Piščanec, Maks Kavčič, Karel Jakob, Tine Gorjup).”

Prepoznavna je kot slikarka in grafičarka. Predstavila se je na 12 samostojnih razstavah, od tega na treh retrospektivnih, ki so bile otvorjene po njeni smrti (posmrtna razstava likovnih del Elde Piščanec, Likovni salon, Celje, 1967; Elda Piščanec, 1897-1967, retrospektivna razstava, Kulturni center Ivan Napotnik, Galerija Velenje, 2002; Elda Piščanec, 1897-1967, Narodna galerija, Ljubljana, 2022). Za časa življenja je imela dve samostojni razstavi (Elda Piščanec, razstava slik, Galerija Obersnel, Ljubljana, 1940; Elda Piščanec, razstava slik, Osnovna šola Strmec, današnja Nova Cerkev, 1967) in eno skupno s slikarjem Rajkom Slapernikom (Elda Piščanec in Rajko Slapernik, božična slikarska razstava, Obrtni dom, Celje, 1932).

Njena dela so bila predstavljena na 52 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, od tega na 44 za časa življenja (med drugim tudi na potujoči Razstavi žensk umetnic držav male antante, Beograd, Zagreb, Ljubljana, Bukarešta, Cluj/Kluz, Cernautzi/Černovice, Praga, Brno, Bratislava; 1938) ter na 8 po njeni smrti (npr. na razstavi 7 slovenskih slikark: 1918-1945; Galerija Miha Maleš, Kamnik, 2006).

Po znanih podatkih je sodelovala na 7 razstavah grafičnih del, med drugim na razstavi Jugoslovanska grafika v Fyens Forumu v mestu Odense na Danskem (1938). Razstava je potovala v Aarhus, Kopenhagen, Stockholm, Göteborg in Oslo. Časopis Jutro je pisal, da so o razstavi poročali skandinavski časopisi, ki so Eldo tudi poimensko navajali oziroma jo v kritikah posebej omenjali z njenima monotipijama. Njena jedkanica Speče device (1929) je bila nagrajena v Firencah.

Izobrazba