Petra Preželj (1975), ilustratorka, slikarka, grafična oblikovalka, je leta 2000 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2002 ima status samozaposlene v kulturi. Na slikah prevladuje figuralika. Uporablja močne, žive barve. Zanima jo človek v vsej svoji paleti čustev, umeščen v mestno ali naravno okolje.
Likovni svet Petre Preželj je razdeljen na slikarsko, risarsko in ilustratorsko ustvarjanje, a vse te zvrsti so čvrsto povezane v enotno likovno govorico s sorodnimi vsebinskimi izhodišči in z avtoričino razpoznavno osebno noto. Njeno slikarstvo je prepojeno z nadrealizmom in fantastiko, v njunih različnih plasteh se spogledujeta makro- in mikrokozmos, utemeljena z nenavadnimi prispodobami in simboli, vse to pa sloni na bogatem doživljanju podzavestnega, kar daje tem likovnim zgodbam poseben in intenziven ritem. V njih ni meja med sanjskim in resničnim, med zavestnim in podzavestnim. Vse, kar ustvari Prežljeva, vznikne spontano in neposredno, slikarka se pri svojem delu preprosto prepušča sprotnim impulzom, ki prihajajo iz njenih notranjih vzgibov in potrebe po likovnem samogovoru. Morda bi lahko te njene likovne dosežke z določenega vidika celo označili kot izjemno občutene psihograme, ki jih slikarka med ustvarjalnim procesom s pomočjo čopiča in drugih risalnih pripomočkov izbrska iz globočin svoje duševnosti ter jih z vso iskrenostjo umesti v nastajajoče podobe in jim s tem vdahne smisel.
Prežljeva nima skrivnosti, ki bi se jih branila izpovedati ali jih posredovati s svojim slikarstvom tudi drugim. Nikakor se ne izogiba neposrednosti toka lastnega izražanja, s svojimi naslikanimi podobami nenehno odpira vrsto vprašanj in nanje odgovarja z vso ustvarjalno predanostjo. Med njimi so tudi samoizpraševanja o smislu življenja in dela ter posebej ustvarjanja, ki na koncu strnejo njena razmišljanja v smiselne izrazne celote. S svojimi likovnimi pripovedmi se dotika vseh ravni človeškega bivanja, posebej še čustvovanja in sanj.
Svet njenih podob je na videz motivno zapleten, kajti v njem se redno soočata resničnost in pravljičnost, stvarnost in sanjskost, tostranstvo in onstranstvo. Morda je osupljivo le to, da med vrsto teh nasprotujočih se motivnih prvin ni jasnih razmejitev, ampak da sobivajo kot vzporedni svetovi, drug ob drugem in drug v drugem. Slikarka je v vlogi brodnika, ki nas na svojem čolnu domišljije prevaža z ene strani reke življenja na drugo. Čeprav poskuša biti objektivna, ko komentira svet okoli sebe, hkrati v svojih podobah razgalja svoje subjektivno počutje in notranje doživljaje lastne občutljive psihe. Zapletene metafore konec koncev govorijo o njej sami, o njenih življenjskih izkušnjah in preizkušnjah, o doživljanju radosti in tudi trpljenja. Spretno jih nasloni na nenavadno bogat, izjemen in neponovljiv fantastičen figuralni svet. Človeški in živalski liki, izmišljena in pokvečena bitja, pravljične oziroma magične osebnosti so lahko s tega planeta ali morda s katerega drugega, ki »ždi« v vzporednem vesolju.
V likovnem izrazoslovju Petre Preželj je mnogo prvin, ki ustvarjajo vtis grozljivosti in so zaznamovane s trpkostjo, vendar ko se poglobimo vanje, spoznamo, kako blizu tega sveta hodi slikarka, kako kritično ga zna opazovati in kako ga z lastno izpovednostjo na svoj način očišča in preobraža. Kaže, kako lahko premagamo strah pred seboj in zunanjim svetom, kako si s spoznavanjem globin svojih občutij poiščemo pot naprej, pot iz teme v svetlobo. Avtorica ne pozna predhodnih priprav na posamezna likovna dela, vse ji nastaja sproti, spontano in brez dilem. Likovno se pogovarja s seboj in z ljudmi, njen dialog je odkrit, neposreden, in čeprav deluje z na videz zapletenimi metaforami in simboli, je hkrati dovolj jasen in prepričljiv. Svoja občutja izraža največkrat z barvami, posebnost v njenem delu pa so črno-bele praskanke in risbe. Z njimi se še bolj jasno in odločno osredotoči na izraženo temo, na izrisani motiv. Vsekakor z delom opozarja, da je naš svet zapleten, da posameznika spremlja vrsta različnih preizkušenj – od dobrih do slabih, od sanjsko prijetnih do skrajno bolečih. Tudi ko ilustrira, je njeno vodilo le lastna odločitev za temo in izbrano zgodbo. Umetničin izrazni potencial zahteva popolno ustvarjalno svobodo pri izbiri tem in njihovi likovni obravnavi. Zanjo je osebni odnos nekaj neprecenljivega in nezamenljivega. Je začetek in konec vsake posamezne slike, risbe in ilustracije.
Iztok Premrov
Iztok Premrov
Petra Preželj, Galerija Lek, Ljubljana, 5.12.2017 – 2.2.2018, 2017 - 2018
Petra Preželj je avtorica mlajše generacije, ki je v desetih letih svojega delovanja – kot ilustratorka in ustvarjalka na področju slikarstva (mišljeno v najširšem pomenu besede) – izoblikovala prepoznaven osebni slog. Ključne značilnosti njenih del so, splošno gledano, figurativni likovni izraz, primat risbe pred barvo in izjemna raznolikost v izvedbi, saj uporablja in kombinira najrazličnejše slikarske tehnike (tuš, pastel, akvarel, akril, olje, airbrush, praskanko, kolaž itd.).
Pri gradnji podobe, naj bo v ilustraciji ali samostojnih umetniških delih, Prežljeva vselej izhaja iz risbe; ta lahko predstavlja zaključeni likovni organizem, kot denimo v najstarejših delih, narejenih s tušem na papirju, in novejših praskankah, ali pa funkcionira kot skelet, na katerega so položene barvne ploskve. Z risbo avtorica oblikuje temeljno misel ali sporočilo likovnega dela in ga nato s simbolično, čutno in čustveno razsežnostjo barve zgolj dopolni, še dodatno podčrta. Risba je z likovnega vidika dosledno urejena, obvladana in s posebno pozornostjo na detajlih skrajno natančna, medtem ko so barve močne, raznolike in ponekod nanošene s svobodno, celo naključno potezo. Skozi kontrast, ki se vzpostavlja med strogo risbo na eni strani in razkošno barvitostjo na drugi, se ustvarja posebna napetost, zaradi katere upodobljeni motivi pridobijo večplastno in intenzivno izraznost.
Osrednji motiv v delih Petre Preželj je človeška figura, ki v večini primerov nastopa kot deformirana in skrivenčena pod pritiskom neznanih sil ter s telesom, kjer so posamezni deli v neskladnih razmerjih med seboj ali celo umanjkajo oziroma so bistveno drugačni od običajnih. Figura je pogosto predstavljena tudi brez telesa, zgolj z glavo, obrazom, kjer poleg ust, spačenih v izkrivljenem nasmešku ali okrutnem režanju, najbolj izstopajo oči – srepe, brezbrižne, posmehljive, žalostne. Figure torej komunicirajo z gledalcem preko pogleda, z izrazom, ki namiguje, kliče, sporoča... Svet, v katerem se naseljujejo, je vselej predstavljen skozi dve skrajni perspektivi; bodisi kot široko odprt, neskončen in ponekod prostorsko neopredeljen, ali skrajno utesnjen in natlačen z detalji, včasih celo do te mere, da se osnovni motiv izgubi v podrobnostih iz naravnega in mestnega okolja ali sveta domišljije. Te detajle avtorica uporablja kot dodatni komentar h glavnemu prizoru, bodisi, da ga pomensko podčrtujejo ali pa nakazujejo možnost alternative.
Spričo vseh omenjenih kontrastov in napetosti je delo Petre Preželj tudi na vsebinski ravni izrazito ambivalentno. Očitno je, da gre za osebno izpovedno slikarstvo, ki bruha iz strastne notranje prizadetosti; kot nekakšen upor proti prevladujoči brezbrižnosti, apatiji in pasivnosti sodobnega človeka in njegovega sveta. Vendar Prežljeva ob tem nikakor ne skuša po pridigarsko vzdigovati kazalca, še manj moralizirati; kar skuša prikazati, je zgolj slika njenega občutenja sveta, postavljena pred nas brez olepševanj in prizanesljivosti. V njej resda prevladuje kaotična, nerazumna, temna stran človekove duševnosti, medsebojnih odnosov in družbenih razmerij, vendar je ob tem, vsaj implicitno, vselej prisotna tudi vera v možnost boljšega sveta in zahteva po spremembi. Njene figure – odslikave človeka – so padla bitja, a še vedno angeli... Zato je njeno slikarstvo prav toliko, kot je intimno, tudi usmerjeno navzven, h gledalcu; Prežljeva namreč ne daje nobenih dokončnih odgovorov, kvečjemu zastavi vprašanje, ki naj ga gledalec skozi dialog s podobo razreši sam.
Mojca Grmek
Mojca Grmek
Petra Preželj, Padli angeli, Galerija Schwarz, Ljubljana, 24.6. – 29.8.2008, 2008
DREVO RABI SONCE IN DEŽ, DA ZRASTE
V Petrinih slikah ni sivin. Ni kompromisov. Ni mlačnosti. Je le belo in/ali črno. Tudi takrat, kadar slika z barvami. Vendar belo ni nikoli samo belo in črno ni nikoli samo črno. V enem in drugem je vselej seme spremembe, ki se lahko razraste v konflikt – ali sodelovanje. Nikoli pa se ne razleze v sivino. Sprijaznjenje, lažni mir, iluzorno spravo.
V ozadju tega ostro – a ne neprehodno – razklanega pogleda je lahko samo dvoje: nepopustljivo, intenzivno občutenje stvarnosti in zavest o nemožnosti preseganja njenih antagonizmov. Skozi to dvoje se poraja kruta in neizprosna slika sveta; ne ponuja nikakršnih iluzij o pomirjenosti, niti utopičnih obljub celovitosti; namesto pričakovanega ugodja nam prinaša le neznosnost izkustva. In tu se skriva njena moč in resnica. Opozarja nas, da ni nobenega onkraj, ki bi zaokrožil celoto. Nikogar, ki bi zagotovil harmonijo. Tisto, kar šteje, je le antagonistična realnost našega bivanja – nihajoča intenziteta mojih, tvojih, njegovih občutkov, strastnost in sramežljivost naših teles, udarci in božanja (ne)izrečenih besed, uspelost in neuspelost medsebojnih odnosov. In če je realnost spletena iz soočanja nasprotij, potem ne more biti nobenih dokončnih odgovorov. Nikakršnih absolutnih resnic. So lahko le perspektive.
In Petrina slika sveta je polna različnih perspektiv. Ene se križajo, se sčasoma uglasijo in najdejo skupno pot, druge, ne vedoč za iste namene, brezbrižno tečejo mimo. Ene se vedno znova vračajo, druge odsekano poniknejo. Ene neznansko povečajo detajle, druge odnesejo s sabo svet. Vse pa so enako pomembne v svojem namenu, da bi tako ali drugače osmislile izkustvo.
Sredi te mreže, spletene iz perspektiv, stojimo mi. Dopuščamo ji, da nas določa, hkrati pa jo tudi ustvarjamo. S svojimi pogledi, mislimi in telesi spletamo nove niti in čakamo, da se razrastejo. Hkrati pa tudi tistim odraslim, drugim in drugačnim, dovolimo, da nas ovijajo. Zato smo istočasno palčki in velikani, Jezusi in Veliki bratje, niti metuljevega sna in metulj, ki sanja.
Jasno, ni prijetno biti zakoreninjen in hkrati prepuščen vetru, da te odnaša. Neznosno je. Obremenjujoče. A kakršnakoli pomiritev bi pomenila smrt.
Mojca Grmek
Mojca Grmek
Petra Preželj, Galerija Interart, Ljubljana, 17.6. – 1.7.2004, 2004
Pogovorite se z našimi strokovnimi sodelavci in vprašajte za mnenje in nasvet
Imate več vprašanj? Kontaktirajte nas ali si oglejte odgovore na strani za pomoč uporabnikov ali preko chata!