Pugelj Primož

Multimedija

Glavna fotografija

Dodatna fotografija 1

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Projekti

Nagrade

Priznanja

Pogledi na slovensko kiparstvo 1975-2015

Primož Pugelj je eden od predstavnikov odmevne generacije kiparjev ljubljanske likovne akademije; na študijske čase, ko si je, med drugimi, atelje delil s Tobiasom Putrihom, Gregorjem Kregarjem in Boštjanom Drinovcem, ga vežejo nostalgični spomini. Prav tam je, zahvaljujoč predvsem profesorjema Dragu Tršarju in Matjažu Počivavšku, pri katerem je zagovarjal svoje diplomsko in magistrsko delo, pridobil tehnične veščine, ki jih še danes nadgrajuje, in kar je še pomembneje – tisto čemur pravimo šola za življenje. Pugelj je svetel primer kiparja, ki v teh, za umetnike neizprosnih časih, uspe preživeti od svojega dela in obenem vzdržuje svojo ustvarjalnost na kredibilnem nivoju, kar se odraža tudi v dejstvu, da njegovo delo ceni tako stroka kot laična javnost. Delno nam to trditev izdaja umetnikov življenjepis, grajen iz sodelovanj na pomembnejših razstavah in izborih z uglednimi kustosi. Da gre tudi za zelo produktivnega predstavnika svoje generacije, tam sicer ne bomo izvedeli, pa vendar je umetnik že pred časom nehal šteti, koliko njegovih del se je do danes že znašlo v privatnih zbirkah. V nasplošnejšem okviru je Pugelj predstavnik tradicionalnega kiparskega toka, ki bi mu v preteklost lahko sledili do antike ali še dlje. V njegovem opusu so zastopane tako masivne zunanje postavitve in obeležja kot intimne male plastike, reliefi in samostoječe skulpture, ki večinoma nosijo podobo človeške figure, včasih pa je motiv vzet iz živalskega sveta. Je polnokrven moški kipar; njegov slog je surov, prečiščen, grafičen in barvno zadržan, mestoma konstruktivističen, materiali, ki jih najpogosteje uporablja, so resnično težki (beton, železo, bron) in zahtevajo tudi inženirsko obdelavo. Tudi manjmanjše, najsubtilnejše in najnežnejše skulpture se zdijo, kot da bi se skoznje izražala kiparjeva fizična moč. Naročilo, ki je najmočneje zaznamovalo Pugljev opus, saj je obrnilo kompas njegovega razvoja v smer, po kateri je najbolj prepoznaven, se je zgodilo še v času študija. Izdelati je moral vrtno skulpturo, ki bi služila namenu trajnega spomina na preminulo ljubljeno osebo. Nastala je podoba spečega, sploh ne portretnega, temveč prej simbolnega obličja, ki ga v spokoju večnega počitka iz leta v leto prerašča okoliško rastje in ga integrira v vrtno okolje. Podoba, ki bi v tem kontekstu lahko nastopila v vlogi posmrtne maske, je pomenila rojstvo maske kot osnove, ki jo umetnik vsakič drugače likovno in sporočilno obdela. Ta, sicer najpogostejši motiv iz umetnikovega opusa sodi v okvir figuralike v njenem najožjem in hkrati najsplošnejšem pomenu besede. Upodobitev človeške figure oziroma njenega fragmenta v kiparstvu (v Pugljevem primeru torej del človeškega obraza) je eden najstarejših, že iz predzgodovinske dobe poznanih motivov, aktualen skozi vso zgodovino, in ki tudi dan danes sega čez zelo različne konceptualne pokrajine in v svoji širini zajema praktično vse vidike sodobne umetnosti. Pri Puglju se zdi, da se arhaičnost prepaja z duhom časa, saj je vsaka skulptura, ki mestoma lahko spominja na neka druga obdobja in geografska področja, opremljena s konkretnim družbenim kontekstom, ki jo umešča ravno v našo sedanjost. V najširšem pomenu besede v kontekstu Pugljevih mask pa figura nastopa kot fragment, ki že od modernizma dalje izpodriva celotno telo, ali natančneje, kot nekakšna variacija obraza, saj ne predstavlja portreta, temveč stilizacijo neke ideje, ki dopušča gledalcu prostor lastne interpretacije in identifikacije. Obraz je namenoma brez spola, poteze so klasične, skladne, nekarikirane in brez fizioloških posebnosti, zaradi česar odpirajo možnosti različnih vlog in poosebitev. Pravzaprav ni pomembno, ali asociirajo na skrivnostne arhaične kipe z Velikonočnih otokov, na raznolike oblike ljudske ustvarjalnosti drugih celin, ki jim je modernizem odprl vrata v visoko umetnost, ali na nekaj;od tukaj in zdaj, na primer umetniku ljubega Igorja Mitoraja, saj internacionalna in večno aktualna dimenzija maske kot predmeta napeljuje na njen arhetipski pomen, skupen vsemu človeštvu. Od tiste prve, že dve desetletji stare maske, je umetnik gradil na prepoznavni avtorski govorici, kar se izraža v tem, da prepoznamo njegovo roko ne glede na to, ali srečamo njegove maske v malih ali kolosalnih dimenzijah, v zunanjem okolju ali notranjščini, v različnih materialih, kot samostojne ali sestavljene v kompozicije. Tisto, kar vsaki od mask dodeljuje lastno osebnost, je vselej v naprej predvidena končna oblika. Čeprav se vse začne z istim glinenim kalupom, le dimenzije so različne, nastane vsaka nadaljnja realizacija v drugačnem kontekstu. Ikonografsko zmernost ponavljajočega se motiva umetnik kompenzira z uporabo različnih materialov, predvsem betona in železa, in različnih obdelav in raziskav zmogljivosti le-teh, kar prispeva k oblikovni barvitosti njegovih mask: od prečiščenih odlitkov do počenih, načetih, razjedenih obrazov, od grafično nadgrajenih reliefov z vtorom ali poslikavo (kot tistim elementom, ki spaja klasično izročilo z najsodobnejšim) do vzorčastega plastenja in sestavljank materiala, ki ne skriva občudovanja do Slavka Tihca. Vsak od teh obrazov izraža drugačno vzdušje in stanje, vsaka enota je nosilec nekega drugega avtorjevega sporočila, pa naj bo to družbeno – kritično, politično, čustveno, simbolno ali z naročnikovo vsebino pogojeno. Toda androgina in anonimna oblika maske omogoča, da kiparjevo sporočilo ni neposredno in enoznačno, s svojo podobo ni tako definitivno in omejujoče kot plemenska maska. Opazovalcu ne narekuje samo ene identifikacije in ni ona tista, ki narekuje svojo vlogo, temveč mu dopušča, da v njej prepozna tako umetnikovo idejo kot tudi delček svoje osebne zgodbe. Obraz je prostor poistovetenja , zato vsak v njem lahko vidi kar in kogar hoče videti. Razstavljena figura predstavlja eno zadnjih Pugljevih del, ki s svojo letnico 2015 sodi v zgornjo časovno mejo razstave in zastopa sedanjost z zametki prihodnje avtorjeve produkcije. V celoti je izdelana iz železa, drugega od prevladujočih materialov, v katerem umetnik rad ustvarja. Tako po načinu zahtevne izdelave iz ročno struženih in v obliko kalupa varjenih profilov, kot po svoji masi, je s svojimi preko sto kilogrami skulptura težka, pa vendar – njena čipkasto prosojna skulptura in metalno bronasti odtenki ustvarjajo popolnoma varljiv vtis lahkotnosti in eteričnosti. Ker je obod maske nepopoln, delno okrušen, se zdi, kot da je maska delno tu, delno z v neki drugi dimenziji, s katero ustvarja most. Odgovor na vprašanje, zakaj se Pugljeve skulpture tako z lahkoto udomačijo v naravnem okolju in hkrati pristojijo tudi notranjosti domov, kjer delujejo že skoraj kot dizajnerski objekt, ni enoznačen. Ali je odoločujoča ravno njihova likovna in sporočilna nevsiljivost, ali estetika in njihov reproduktivni, skoraj pop-artistični značaj, ali mogoče nek povsem drugi razlog? Potrebo po odgovoru nadomešča radovednost in pričakovanje, pred kakšen izziv ga bosta motiv in material postavila v nadaljnjem razvoju.

Maja Marinkovska
, 2015