Šantej Jerca

Multimedija

Glavna fotografija

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Projekti

Nagrade

Reference

ČB-zgodbe za pet minut in pol ure

Vizualna umetnost pod svojim okriljem združuje in predstavlja različne načine, metode in tehnike likovnih zgodb, ki se gnetejo v mislih umetnika in nastanejo s koordinacijo zamisli, pripomočkov, tehničnih zmožnosti in izvedbe. Včasih nam umetniki razkrijejo pot, ki jo morajo »prehoditi«, da nastane slika oziroma umetnina, ki postane del komunikacije z ljubitelji umetnosti oziroma obiskovalci razstav ali raziskovalci umetniških pristopov. Jerca Šantej pogumno razkriva svojo pot, svoje kroženje, ki jo zaznamuje in ki jo pelje skozi nenehno ustvarjanje. Črno-bele hipne risbe, hipni krogi oziroma vehementne poteze, ki jih bolj kot zavest usmerja podzavest, prikazujejo miselni proces, ki se nikoli ne začne na novo, ampak ves čas kroži ter se pojavlja v različnih oblikah, smereh in odtenkih. Skozi množico podob, ki so nastajale hitro, skupaj pa ustvarjajo celoto, spoznamo umetnico, ki nam na ta način odpira okna in vrata v svoj svet. Odkrito nam prikazuje »dnevnik« brez cenzure in brez dodatnih olepšav. Občasno se v ta njen monokromni svet prikrade rdeča barva, ki zareže v podobe in podkrepi sporočilnost. Skozi »dnevnik« – po uverturi pot razstave pripelje v osrednji prostor, kjer podstrešno konstrukcijo gradu Podsreda sooblikujejo zgodbe Jerce Šantej, nanizane v ciklu dinamičnih slik. Njen navdih oziroma nevidni idoli so različne osebnosti, predvsem pa njihov pomen in sledi, ki so jo prevzele. Ne izbira v istem območju, ne izpostavlja vseh enako, vendar pa jih stalno prepleta oziroma jih sooča s svojim pogledom na svet in s svojo energijo. Podobe Jovanke Broz, Margaret Thacher, Nelsona Mandele in Louja Reeda, ki se nam pokažejo samo, če se vpletemo v slikarkin proces, kažejo pieteto do osebnosti, ki so ta svet zapustile v letu 2013 in so vsaka na svoj način sooblikovale naš planet. Jerca Šantej jih ne poveličuje, ampak razmišlja o večnosti in izginevanju, o petih ali mogoče nekaj več minutah slave, ki pridejo in tudi hitro minejo. Umetnica jih je podaljšala vsaj še za »pol ure«. Na nekaterih delih to razmišljanje o minljivosti in kratkotrajnosti podkrepijo tudi izbrani napisi, simboli in znaki, ki jih beremo skupaj s podobo. Umetnica je namreč stalna spremljevalka družbe, neizprosno ji nastavlja ogledalo in ob tem ga vedno obrača tudi nazaj k sebi, k svojemu delu in v svoje razmišljanje. Tako predstavlja tudi portrete kolegov umetnikov: Marine Abramović, Fride Kahlo in Jacksona Pollacka ter večkrat Salvadorja Dalija, ki s svojo igrivostjo, navihanostjo in nadrealizmom vedno prevzame. Njeni likovni idoli ne pomenijo oziroma nakazujejo posnemanja, ampak so sredstvo za pripoved, se pojavijo, se skrijejo, so kot podrast, ki vsake toliko preraste v ospredje. S tehniko, ki ji omogoča skrivanje in odkrivanje, je vzpostavila nenehno igro in komunikacijo med umetnostjo in obiskovalcem oziroma raziskovalcem svojih podob, ki sicer dajejo grafični vtis, a vendar ni to njihovo bistvo. Z močjo vode, ki ji moramo velikokrat priznati ne samo moč, ampak tudi premoč, zagotavlja razkrivanje in zakrivanje, kar hkrati na eni strani predstavlja tako uničenje kot osrednji oziroma ključni efekt. Tako tudi s tem opozori na princip, ki ji je blizu in ga uporablja ob razlagah svojega dela, svojega načina ustvarjanja in dojemanja zaključenosti procesa: ob stvaritvi in uporabi je treba zagotoviti še »tretjo roko«, ki doda dušo. Za dojemanje ambienta in celovitosti je umetnica uporabila tudi svojo primarno ustvarjalno vejo – oblikovanje tekstilij. Njene kreacije dopolnijo večne podobe, jih dodatno materializirajo ter spodbudijo razmišljanje o individuumu, vplivih in večnosti ter o prepletanju različnih pripovednih medijev. Ob zaključku pa še večna dilema, ali sta črna in bela barvi. Le-ta je za dela Jerce Šantej odveč. Odtenki, ki ju bela in črna soustvarjata, so nešteti, predvsem pa učinkujejo kot pisana barvna paleta. Kot vedno je eksperimentirala z materiali in mediji ter tako ustvarila razstavo, ki vodi, slike, ki se takoj razkrijejo, in slike, ki jih je treba »poškropiti in zmočiti«. Kako in zakaj naj ostane skrivnost do odprtja, ponujeno sodelovanje pa naj bo vzgib za obisk dogodka, predvsem pa vračanja na in v razstavo.

Alenka Černelič Krošelj
Besedilo ob razstavi v Galeriji gradu Podsreda, 2014

Publikacije in katalogi

Sodelovanje z ostalimi avtorji

Jože Šubic / Slovenija , Marija Mojca Vilar / Slovenija , Vladimir Leben / Sevnica, Ljubljana , Tea Bicic / Labin, Hrvaška, Adriano Gon / Italija, Maja Briski/ Hrvaška, Zaneto Paulin / Hrvaška, Matic Svažic / Slovenija, Ana Žerjal / Slovenija, Vesna Davidovic / Slovenija, Dime Temkov / Slovenija-Makedonija, Tamara Grbavac / Bosna in Hercegovina , Mišel Stojanovic / Bosna in Hercegovina , Tomaž Dernovšek / Slovenija – Muzej Premoderne umetnosti, Litija ,Ana Jazbec /Slovenija – Sevnica , Goran Valenta / Hrvaška - Labin, Bahtuali Tani / Afganistan, Brina Ivanetic / Slovenija - Ljubljana, Andreja Valencak / Slovenija - Kozje , Ina Fakin / Slovenija - Ljubljana, Gal Košnik / Slovenija – Ljubljana, Tina Konec.....