Špenko Tanja

Multimedija

Glavna fotografija

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Nagrade

Zapis ob razstavi “Za vedno jesen”

Slikarka, grafičarka in likovna pedagoginja Tanja Špenko razvija estetiko, ki ima v različnih ustvarjalnih obdobjih svoje posebnosti. V svojih osupljivo svobodnih, neobremenjenih in odprtih delih poleg likovnih zakonitosti odkriva tudi intuitivne sledi, ki nastanejo z vzgibi človekove notranjosti. Dela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja , čeprav nosijo poveden naslov Slike, niso tradicionalne umetnine, temveč sestavljeni, v mešani tehniki narejeni in v prostor postavljeni predmeti/objekti pravokotnih, zaobljenih in zasukanih oblik. V devetdesetih letih so sledili zanjo značilni tridimenzionalni slikovnimi objekti, ki jih je začela poslikavati z ritmično nanizanimi vzorci, sestavljenimi iz najosnovnejših vizualnih elementov in likov, ki na slikah postanejo nosilci simbolnih funkcij. Pri ciklu slik na papirju pa gre za dvodimenzionalna dela, kjer sta pomembni predvsem barva in oblika. Nosilni simboli – poteze, pike, črte, spirale in različni geometrijski liki – so umetničina lastna mreža med tukaj in tam, med znotraj in zunaj, med potjo navzven in potjo navznoter. Zbiranje, najdevanje in ponovno polaganje simbolov v različne, a tudi vselej kompaktne postavitve, omogočajo gledalcu drugo perspektivo, a hkrati absolutno razpoznavnost slikarkine roke. Spomnimo: prva pomembna dela Tanje Špenko okoli leta 1980 so bila izrazito eksperimentalna, slike in kipi, neke vrste »polihromirani objekti«, sredi devetdesetih let pa se je njen stil ustvarjanja podob bistveno spremenil. Odslej so ne glede na določene razlike njena izrazito dvodimenzionalna dela, ustvarjena na večjih in manjših slikarsko grundiranih kartonih, prepoznavna. Dogajanje v prostorih podob postane dramatično z vstopom vehementnih potez, ki poosebljajo figure, največkrat dvojice. Kombinacije slikanja z akrilnimi barvami in odtiskovanja s polivinilne folije (kot nekakšne monotipije) ustvarjajo za Špenkovo takó značilno strukturo. Prostor, ki je postal sodobnejši jezik v slikarkinem novem slikarskem ciklu, pa ima več nasprotujočih si oblik: na slikah je ploskovit, perforiran, zavit, ukrivljen in mrežast. Prav ta element – mreža – določa nov način gledanja in sprejemanja njenih zadnjih del: tokrat slikarka uporabi modernistični »ready made« na povsem materialni osnovi kot likovno sredstvo. Barve nesramežljivo nanesenih mrež različnih velikosti so včasih izjemno močne in vroče, drugič izbrano umirjene in previdno odmerjene. V tišini samote se lažje prisluhne samemu sebi in se temu, kar počne, tudi v celoti posveti. Prav ta posvečenost je ključna za ustvarjanje Tanje Špenko. Pri njenih delih gre za izrazito intimne uvide, za vizije, ki se uresničujejo v abstraktnih podobah, a vendarle najpogosteje asociirajo dvojice figur in občutja med njima. Slikarka prisluhne občutkom, ki zvenijo in lovijo drug drugega, napol utopljeni, napol zakoreninjeni v njeni notranjosti. V sugestivnih potezah in oblikah, ki se kot skrivnostni simboli pojavljajo na slikovnih poljih, se kažejo umetničina globoka doživetja, včasih celo slutnje, ki jih zaznava resonančno uho, odsevno oko in oživlja nikoli tiha roka. Slikarkina govorica je nedvomno abstraktna, vendar berljiva skozi simboliko. In ne le skoznjo, kajti Špenkova gledalca vodi k branju svojih slik tudi z intimno čutnimi ali filozofsko domišljenimi naslovi, hkrati pa dopušča gledalčevo individualno dojemanje svoje vizualne pripovedi. Pogosto smo zaprti sami vase, razočarani nad svojim življenjem, nad tem, kar se nam je zgodilo, prepuščamo se žalosti. Prepuščamo se času, odpiramo se možnostim novega doživljanja. Grška filozofija in umetnost sta se že od nekdaj ukvarjali s skrivnostjo srečanja, z dotiki različnega. O srečanju lahko govorimo le v podobah, ki smo si jih ustvarili in nas povezujejo z našim hrepenenjem po resničnem zbliževanju. Slika Povezanost kaže izkušnjo globokega notranjega miru, kjer je v vseh rečeh navzoča lepota in prostor duhovne refleksije. Šele z globoko povezanostjo je moč zabrisati vse ostre meje med nasprotji, kar sporoča tudi slika Celovitost prisotnosti v prostoru. Tudi naslov slike O neizrekljivem – neznano vodi v globlje razmišljanje. Antični Grki so naš izraz za sproščenost, kar se da razumeti tudi kot neizrekljivo lebdeče stanje, opisali z besedo »apatheia«, kar pomeni osvobojenost od strasti. Vendar je bilo že tedaj jasno, da strasti ne moremo ne uničiti ne zatreti. Gre torej za to, da znamo z različnimi strastmi živeti tako, da nas ne obvladujejo. Moč, ki je v njih, moramo znati uporabiti v svojo korist. Špenkova v tem kontekstu ogenj v plamenih različnih barv združi v celovitost prisotnosti, v eno. Oblikovno so slike sestavljene na osnovi dveh različnih pristopov: racionalno zasnovane geometrijske forme določajo prostor, kamor Špenkova vitalno poseljuje navidezno amorfne oblike, simbolne figure z mnogoterimi medčloveškimi odnosi. Arhitekturne oblike, znamenja, krogi, trikotniki, v zadnjem obdobju pa tudi barvni pasovi različnih širin in kvadratne mreže oblikujejo razne racionalno domišljene okvire za vnašanje slikarkinih čustev vanje. Z vehementnimi zamahi nastale sproščene poteze postavljajo v te racionalne prostore najbolj spontane prvine, ki se v določenem trenutku ustvarjanja skoraj nezavedno porajajo v slikarki sami. Asociativno nakazane podobe figur, ki nakazujejo medsebojne odnose v večinoma melanholičnih jesenskih dneh, delujejo kot prividi iz sanj, kot simboli ali arhetipske podobe. Razum in intuicija, ravnotežje med duhovno silo in igrivo barvno materijo, nepojasnljivi geometrični liki, pogosto položeni eden v drugega (tarče, trikotniki, pravokotniki …), in zlahka berljivi odnosi potez, ki pravzaprav predstavljajo živa bitja. Zlahka berljiva poetika. Slika Konec poletja (abstrakcija vertikalnih pasov s plamenečo rdečo barvo v centru slike) je sinonim za spomin. Tudi slike Jesenska pesem (poigravanje elementov v prostoru), Pozna jesen (meglene sivine) in Za vedno jesen (trije elementi, ujeti v prostor) delujejo kot vizualiziran spomin. Je slikarka v novem, sproščenem in neobremenjenem ciklu slik na lovu za spomini? Ne le skrivnostne ali komplicirane, presenetljive so tudi slike z radostnim nagovorom, izslikane iz spominov. Primerjava z romanom »Na lovu za spomini« finskega pisatelja Arta Paasilinna ob tem ni naključna: čar njegovega pripovedovanja je v tem, da čudaška dejanja in še bolj čudaške misli zapiše zelo vestno in natančno, a hkrati neobremenjeno in sproščeno, kakor bi šlo za najnavadnejše prigode. Čar njene vizualne pripovedi je prav tako paradoksen, saj enostavne, mestoma celo banalne vzdihe Kje si, Navdih, Tempelj solza in sreče … izslika z mojstrsko maniro. Srce ji pusti, da ga gleda kot hologram. Pusti ji, da sledi doživetim utripom, prilepi se v njeno tipografijo dotikov. Nedvomno najbolj znana slovenska umetnica, še na retrospektivni razstavi leta 1979 občudovana ljubezniva žanrska slikarka Ivana Kobilca (1861–1926), je na retrospektivni razstavi v ljubljanski Narodni galeriji vzniknila v kritiških zapisih kot feniks iz pepela: kot »postmoderna, feministična slikarka, h kateri se danes zgrinjajo gledalci in v svojih zapisih na družbenih omrežjih ob münchensko Kofetarico postavljajo Rembrandta (pozni avtoportreti) in se jim zdi Dama z boo kar slovenska Mona Liza« (Tomaž Brejc, na facebooku ogledano 24. 9. 2018) je postala prava pop-ikona. Današnje pisanje o krivični poziciji umetnic v ekskluzivnem moškem svetu fin-de-siècla, o poniglavih preprekah in zaporah, ki jim niso dopuščale, da bi razvile svoje ustvarjalne sposobnosti, pa ni le nov pogled na umetnostno zgodovino in kritiko. Družbeno okolje, v katerem se morajo ženske ustvarjalke še danes uveljaviti, karierne možnosti in boj za enakopravnost je za mnoge umetnice še vedno aktualen. Ponovno vstajenje Ivane Kobilce in malikovanje njenega žanra pa je danes tudi snov sentimentalnega vživetja. A kaj, ko brez sentimentalnosti ne bi zmogli preživeti največjih bolečin našega življenja, kar velja tudi za Špenkovo. Intimna poetika osebnih znakov skrajno občutljive ustvarjalke ne vsiljuje pojmov, jih pa ponujajo naslovi slik, ki govorijo o oseh življenja, o njegovem dramatičnem pretakanju ... Hkrati s filozofskim razgrinjanjem podzavesti se odstira zastor slikarkinih hrepenenj in želja, razgalja skrivnost duše in uteleša notranja svetloba. Njene podobe na gledalca naredijo podoben vtis kot sanje, ki pogosto pustijo močan vtis tudi potem, ko se sanjač prebudi in se še v polsnu sprašuje o pomenu svojih sanj.

Tatjana Pregl Kobe
Besedilo za razstavo “Za vedno jesen”, Galerija Krka, Novo mesto, 2018

Časovne strukture

Abstraktno likovno/slikarsko izražanje nikakor ne pomeni zanikanja ali omaloževanja vsakdanjih drobnih dogodkov in doživljanja veselih, srečnih, nesrečnih ali žalostnih dogodkov. Ne pomeni niti zanikanja človešče občutljivosti ob doživljanju ekoloških katastrof, ob nerazumljim dogajanju v svetovni človeški družbi in slabem, negospodarnem ravnanja z naravo. Saj slikar je navsezadnje čisto običajen človek. Čeprav se slikar zaveda pravzaprav majhnosti in po eni strani omejenosti človeškega subjekta, po drugi strani išče prostranstva osebnih duhovnih možnosti in možnosti dialoga z drugimi subjekti družbe. V nekaterih mojih novejših delih, ki so tu objavljena, se pojavlja razmišljanje o časovnih strukturah, ki se nanaša tako na makrokozmos – vesolje kot tudi na osebni mikrokozmos. V časovnih dimenzijah makrokozmosa se kaže izredna majhnost človeka, ki pa s svojo energijo na nek način le sodeljuje v vesolju; v časovnih strukturah osebnega mikrokozmosa pa se pojavlja razmišljanje o sami časovnosti bitja, minljivosti in spremenjenih energijah, spremembah energij v času bitja in vesolja. V bolj ali manj določenih časovnih dimenzijah, vsaj kar se tiče merjenja časa, se pojavlja želja po osebnem pristopu, poseganju v časovno dogajanje, ki se kaže skozi gesto.

Tanja Špenko
, 2018

Ecce Homo

Razmišljala sem o konceptu, kako bi lahko pisala o tej temi v zvezi z mojimi slikarskimi deli, ki so nastajala nekaj desetletij nazaj in v današnjem času. Zelo pomembni pojmi za razumevanje mojih del sta prav človek v prostoru in času (njegove sledi, tako fizične kot duhovne), ki se jima pridružuje tudi kategorija energije tako človeka kot narave.V ta pojem so zajete tako fizične kot duševne in duhovne energije človeka, ki se med seboj prepletajo. Energijo narave in človeka pojmujem bolj panteistično. Ti pojmi se seveda nanašajo tudi na bivanje človeka v sodobnem času. So pravzaprav tako filozofski, psihološki kot tudi fizikalni pojmi. Nedavno sem si ponovno zaželela prebirati Tagorejeve modrosti v njegovih esejih Pot k popolnosti. Tam zelo nazorno pokaže razliko med vzhodnjaškim in zahodnjaškim načinom razmišljanja in ravnanja človeka. Medtem ko vzhodnjaški človek poskuša živeti v sožitju z naravo in jo lahko občuti celo kot skupno zavest, skupno dušo, si zahodnjaški človeč poskuša naravo čim bolj podrediti za svoje potrebe potrošniške in kapitalistične družbe, želje za osebnim dobičkom, kjer pride do izraza koristoljubje, a ekološke posledice takega načina razmišljanja so danes več kot vidne. Žal zahodnjaški človek večinoma gleda vzišeno na naravo, kot da bi želel pokazati in dokazati svojo premoč nad naravo ali vsaj obvladovanje narave, a ta miselnost se velikokrat s strani narave kruto maščuje. Žal je ta zahodnjaški pogled na svet danes obsedel tudi vzhodne družbe. Osebno seveda menim, tako sem razmišljala že v svoji mladosti, da je v današnjem svetu, ki ga naseljujemo tudi ljudje, potrebna temeljna povezava in integracija med starodavnih vzhodnim in današnjih zahodnim načinom razmišljanja. V zahodnih filozofijh, ki sem jih zavzeto prebirala v mladosti, po mojem mnenju prevladuje analitični duh, v starodavnih vzhodnih pa sintetični duh. Povezava obeh bi prinesla verjetno velik napredek v človeško družbo, duhovno stanje družbe in spremembo načina razmišljanja povprečnega Evropejca, na o Američanih sploh ne govorim. Velik vpliv na moje slikarsko delo (,ki nikakor ni elitistično oziroma namenjeno samo izbrancem) in način razmišljanja, je imelo tudi prebiranje zgodb o afriških in ameriških vračih, ki je mojemu delu dodalo neko skrivnostno, mistično komponento in razmišljanje o skoraj neverjetnih možnih sposobnostih človeka, ki ga je možno doseči vsaj s strani nekaterih posameznikov. Tako se mi tudi umetnost in slikarstvo pokaže kot prostor tudi skrivnostnih, magičnih možnosti človeka, ki odpira polja človekove svobode in ustvarjalnosti in sodeluje z ustvarjalnostjo in skrivnostjo narave. V mladosti sem veliko prebirala Freudova dela, morda zato, ker je bilo to takrat moderno, aktualno in že takrat občutila primanjkljaj njegove razlage nezavednega in teorijen sanj. Sanje mi tudi danes pomenijo in predstavljajo pomemben del eksistence, a materialistična razlaga sanj s speljevanjem razlage na zgolj seksualno problematiko me ni nikoli zadovoljila. Precej kasneje sem odkrila Junga, očarala me je njegova razlaga arhetopov, kolektivnega in osebnega nezavednega ter njegove veliko bolj poduhovljene in vsebinsko bogate teorije, kot jih je zmogel Freud. Mislim, da je v človeškem življenju, kot tudi v slikarski praksi, pomembna tako zavest kot nezavedno, v njunem prepletanju in sodelovanju pri oblikovanju odgovorov na pomembna vpašanja pri likovnem ustvarjanju kot tudi oblikovanju odgovorov na različna življenjska vpašanja, pa tudi v samem načinu bivanja človeka. V nezavednem se kaže tudi intuicija, kot pomemben dejavnik umetniškega ustvarjanja, ki prehaja v zavedne odnose in rešitve. Nekoč mi je nekdo zavrnil besedilo za objavo, češ, da preskakujem iz enega nivoja v drugi. Mislim, da je današnjem času razvejanosti duhovne kulture človeka težko vztrajati samo v enem vidiku, saj je moja želja po zaobjetju različnih znaj človekovih prizadevanj in interesov v celoto zelo izrazita (če poskušam razmišljati tako analitično kot sintetično), spominja me na Einsteinovo teorijo splošne teorije relatovnosti, kjer naj bi gravitacija rešila in poenotila vse probleme razlage vesolja. Sicer pa menim, da se ženski način razmišljanja zelo razlikuje od moškega, ženski princip razmišlanja je veliko širše fokusiran kot moški in morda ne tako zelo poglobljen v en sam vidik stvarnosti. Taka je ženska narava, verjetno povezana tudi s samo vlogo materinstva in razumevanja širših interesov tudi svojih otrok. Navrgla sem nekaj misli, ki so na nek način povezane s temo Ecce Homo, torej »Glej, človek«, kot nekaj čudežnega in dragocenega na tem svetu. Čeprav se ta pojem izvirno nanaša na človekovo – božje trpljenje, je pa v našem življenju tudi mnogo lepega, veselega, nepredvidljivega in čarobnega. Duhovna kultura človeštva je zelo bogata in raznolika. Morda enkratna? Ko bi bili le dovolj modri, da bi se svoje mesto in vlogo v svetu in naravi naučili častno in pošteno potrjevati oziroma nadgraditi. Verjetno mlajši rodovi malo drugače razmišljajo, a modrost starejših naj jim bo v razmislek.

Tanja Špenko
, 2018