Zorović Marko

Multimedija

Glavna fotografija

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Nagrade

Priznanja

Marko Zorović, Žepna monumentalnost: Osnutki za javna naročila

Akademski slikar Marko Zorović je leta 2015 začel s slikarskim ciklom Pobiralci smeti, leta 2018 je sledila Deponija, zdaj pa se na razstavi, ki jo je provokativno naslovil Žepna monumentalnost: osnutki za javna naročila predstavlja z novimi slikami, ki so hkrati nadaljevanje doslej začrtane slikarske linije, a tudi prelom z njo. Dosledno ostaja zvest izbrani ikonografski tematiki – njegove slike opisujejo dogajanje na komunalnih deponijah. Kar je novega, je preobrazba klasičnega slikarskega formata, pravokotnika, v poliptihe svobodnih oblik, sestavljene iz romboidnih in trapezoidnih delov. Na tem nekonvencionalnem prizorišču so prikazane moške figure herojičnih postav – čvrsto začrtani in z ekspresivno potezo zasnovani liki, razporejeni v dinamičnih perspektivičnih skrajšavah v slogu svetniških podob kakšnega Tintoretta. Slikovni plan je do zgornjega roba zapolnjen z gorami odpadkov, za njimi se kaže le košček modrega neba. Z diagonalnimi rezi med polji Zorović dodatno dinamizira že tako razgibano slikarsko kompozicijo. Diagonalni prelomi delujejo kot razpoke, ki omogočajo, da skozi povrhnjico na plano prodre fizična realnost zavrženega sveta, konkretne smeti, kot sled, ki resničnost preobraža v fikcijo. S tem, ko slika postaja tridimenzionalna in se polašča gledalčevega prostora, postaja v nagovoru še bolj direktna. Neposredno in dobesedno nas prestavi v drug, klasični sliki tuj svet trash arta. Drugače kot njegovi ostali predstavniki, Vik Muniz, El Anatsui, Khalil Chishtee, Marko Zorović poudarja antagonizem med svetovoma, vzvišenim slikarskim in realnim, družbenim. Njegove slike so alegorija sodobnosti, ki jo vsak dan živimo, v kateri se bleščeči svet predmetov s trgovskih polic spreminja v tone zavrženih smeti. Zorovićevo kompleksno slikarsko sporočilo združuje vse vidike, ki jih ta medij omogoča. V ospredje postavlja formalni jezik, ga dopolnjuje s predmetnimi opisi, dodaja raznolike reference iz slikarske zgodovine in nas, gledalce, potem, ko zaključimo to vznemirljivo slikarsko potovanje, trešči ob realna tla družbenih razmerij. To je razredno osveščeno slikarstvo, ki se izrazito postavlja na stran šibkih in odrinjenih, tudi tako, da jih poveličuje, saj je Zorovič slikar, ki zmore, obvlada in razume monumentalno sliko. Z naslovom razstave Žepna monumentalnost: osnutki za javna naročila nas provocira. Bo kdo sprejel ta njegov izziv?

Nadja Zgonik
Katalog, 2022

Ponovna uporaba slikarstva

Slike Marka Zorovića iz zadnjega obdobja od leta 2015 dalje, ko se je prvič predstavil s ciklom Pobiralci smeti, ki ga tokrat nadaljuje z razstavo Deponija, delujejo zelo samozavestno. So ultimativno slikarske in ne želijo prestopati medijskih meja. Slikar z njimi poudarja samozadostnost slikarstva, saj izhaja iz njegovih avtonomnih značilnosti in prepričanja, da ima moč vplivanja na gledalce. Osvobojen je od modernistične dogme originalnosti in potrebe po analitičnem seciranju parametrov, iz katerih je sestavljeno slikarstvo; preprosto slika in s slikami pripoveduje zgodbe. Kompleksno slikarsko sporočilo predaja razplasteno v formalni, ikonografski in družbeni jezik, a v ospredju vedno ohranja primarnost forme. Slike polni skladnost v uravnoteževanju toplo-hladnih, komplementarnih in svetlo-temnih barvnih kontrastov. Oblike na platnu se sestavljajo v uravnoteženo kompozicijo, čez celotno površino platna od roba do roba se razvije enakomeren ritem ekspresivnih potez, ki z diagonalno postavitvijo dosežejo učinek dinamične, celo napete slikarske kompozicije. S perspektivičnimi pomagali je slikovno polje še dodatno razgibano in nas pritegne z učinki prostorske iluzije. Očitno je, da Marko Zorović natančno ve, zakaj se posveča slikarskemu delu na tak način. Najprej zato, ker je po dobrem desetletju in pol, po krizah in nihanjih, ugotovil, da mu ponuja neizmerljiv čutni užitek v mešanju barv, njihovem nalaganju na platno, potegljajem čopiča po platnu, lovljenju ravnotežja med lazurnostjo in pastoznostjo nanosov ... Zatem pa tudi, ker lahko s takim slikarstvom, ki ga rokodelsko osrečuje, z likovnimi učinki ulovi gledalca v optično past. Oblike, poteze, barve in kontrasti ga zadržijo pred platnom in zapeljejo v območje redko privlačnih, prav mamljivih čutnih likovnih senzacij. A to je le primarni, zaznavni vidik tega slikarstva, s katerim se Zorovićeva slikarska zgodba ne zaključi. Slikarjevo formalno udarno likovno sporočanje gledalčevo pozornost priteguje še z drugimi sredstvi. Oblike in barve, ki se povezujejo v asociativne like, pred nami oblikujeje prepoznaven prizor, sestavljen iz oseb, ki so zaposlene z različnimi opravili na deponiji. Večfiguralne kompozicije so sestavljene iz heroičnih človeških postav in včasih bagrov, ki premetavajo in stiskajo odpadke. Zdaj že lahko ugotovimo, da nas je Zorović v optično past ujel zato, da nas lahko sooči z marginalno temo smetišča, ki pa nam ni prijetna, predvsem pa se nam ne zdi vredna pozornosti in jo najraje ignoriramo. Še na nekaj pomembnega moramo opozoriti pri tem slikarstvu; to so raznolike reference, ki jih umetnik jemlje iz slikarske zgodovine. Od tradicije renesančnih večfiguralnih kompozicij do spomina na Tintorettove virtuozne perspektivične skrajšave teles, samozavestnega polaganja barvnih potez, ki zažarijo avtonomno vsaka s svojo barvno vrednostjo kot pri Gojmirju Antonu Kosu in razmišljanj o monumentalnem slikarstvu pri Mariju Preglju, morda še pogled v slikarsko logiko Cézanna, vse to se na presenetljiv način prepleta v Zorovićevem slikarstvu. Predvsem pa se ob njegovih delih zaradi monumentalnega vtisa, ki ga pustijo na gledalcu, spomnimo na slikarstvo, s katerim so ta dela v daljnem sorodstvu. To je umetnost, ki je v zgodovini upodabljala prizore iz verske ali politične ideologije. Na enak način pompoznega, slavilnega slikarstva si zdaj namesto množičnih prizorov križanj, svetniških legend, vojaških zmag in vladarskih kronanj ogledujemo junake dela na eksplicitno neheroičnem prizorišču, smetišču. Junaki dela so bili pogost motiv v umetnosti socialističnega realizma. A ne kot delavci na deponiji ali pobiralci smeti, temveč kot delavci v železarni ali drugje, povzdignjeni v graditelje nove družbe. Kot je nekoč v antiki veljalo, da se lahko posameznik povzdigne s svojimi zaslugami, se v času brez vere in ideologije, ko je temeljna človeška zaveza le čimvečja tržna poraba, iz amorfne mase nagrmadenih odpadkov dvigujejo poveličani junaki, marginalci brez obrazov in identitete, pobiralci smeti. Zorovićevo slikarsko vztrajanje pri eni temi je v opoziciji do samouničevalne logike delovanja naše družbe, ki je utemeljena na čimvečji količini ponudbe in svobodi izbire. S svojimi deli, tako drugačnimi od sočasne slikarske produkcije, nam Marko Zorović vrača prepričanje v katarzično moč slikarstva.

Nadja Zgonik
Katalog, 2018