Širok Luka

Opis

Besedilo kustosinje Mojce Grmek ob razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica: Luka Širok, slike, skulpture, 4. – 28. junij 2021
Luka Širok je eden vidnejših umetnikov mlajše generacije na Goriškem. Po temeljni izobrazbi je slikar, vendar ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, print, fotografija, instalacija ali kombinacije naštetega. Svoj značilno eklektičen pristop uporablja tudi znotraj posameznega medija, v slikarstvu denimo kombinira različne tehnike (pastel, tuš, akril, olje, sprej), jezike (abstrakcija, figuralika) in sloge, instalacije pa ustvarja iz najdenih predmetov in materialov, ki jih poveže v novo celoto, včasih tako, da jih preprosto sestavi v kompozicijo, včasih pa jim doda tudi malo plastiko, ki jo izdela sam, in/ali barvo. Skozi ta pristop skuša podati avtentično podobo vsakdanjosti, ki jo zaznamuje za sodobno življenje značilen kadriran način dojemanja sveta, razpad velikih mitoloških sistemov, heterogenost etičnih in moralnih kodov, pluralizem mnenj in stališč, individualizem itd.
Sprehod čez umetnikov slikarski opus, ki predstavlja glavnino njegovega ustvarjanja, pokaže, da je v različnih obdobjih svojega delovanja raziskoval različne umetniške smeri, vendar pa je v tem eklektičnem konglomeratu možno najti sidrišča, okrog katerih je zgradil prepoznaven osebni slog. Prvo od teh sidrišč, najzgodnejše in, kot se zdi, tudi najbolj osebno, je urbana ulična umetnost, predvsem grafiti in murali, od koder izhajajo nekatere likovne značilnosti njegovega sloga, denimo palimpsestnost, ploskovitost, stilizacija, uporaba popkulturnih znakov in likov, nenazadnje tudi spreja kot tehnike. Vendar pa je skoraj bolj kot skupne likovne značilnosti pomembna notranja vez s tem načinom izražanja, saj mu podobno kot uličnim umetnikom predstavlja prostor svobode, samoizražanja in komunikacije, pa tudi družbene kritike, uporništva in subverzije.
Drugo sidrišče, ki je vplivalo na oblikovanje umetnikovega sloga, je šolanje v Italiji, naprej na umetniški srednji šoli v Gorici in kasneje na akademiji v Benetkah, pa tudi sodelovanje v različnih umetniških iniciativah, društvih in rezidencah že v času šolanja in desetletju za tem. Skozi študijski proces in delovanje v italijanskem umetnostnem prostoru je dodobra spoznal mediteransko umetniško tradicijo, njen vpliv pa je opazen predvsem v občutku za uravnoteženo in skladno kompozicijo, uporabi živahnega in svetlega kolorita, neobremenjenem, sproščenem, optimističnem vzdušju in pritrjevanju življenju nasploh. Kljub omenjenim potezam pa bi bilo napačno ustvarjanje Luke Široka označiti za tipično mediteransko. Že takoj po zaključku študija je namreč navezal stike z nemškim umetnostnim prostorom, večkrat je razstavljal v Berlinu in se udeležil rezidence v Dresdnu, kjer je od blizu spoznal srednjeevropske umetnostne tokove. V tej navezi je treba iskati tretje sidrišče njegovega osebnega sloga, saj je skoznjo prišla do polnega izraza ekspresivnost, ki je vseskozi prisotna v oblikovanju figur, občasno pa tudi v ekspresivni rabi barve in poteze. Že od umetnikovih najzgodnejših del naprej je namreč očitno, da njegove figure nimajo nikakršne zveze s klasičnimi mediteranskimi ideali lepote, skladnosti in razuma, pač pa jih v skladu s severnjaško ekspresionistično tradicijo zaznamuje deformirana in fragmentarna telesnost neskladnih razmerij in nenaravnih barv, manjkajoči udi, neprepoznavni, zabrisani obrazi, stapljanje z ozadjem in zraščenost z drugimi figurami, predmeti ali abstraktnimi formami. Prav tako je v skladu s to tradicijo mestoma ekspresivna uporaba barve in poteze, saj se umirjene barvne ploskve in polja vzorcev prekrivajo in/ali izmenjujejo z ekspresivnimi nanosi s čopičem, tušem in sprejem ali različnimi oblikami drippinga.
Kompozicije, ki se porajajo iz te specifične mešanice vplivov, so polne nasprotij in protislovij, zato ni nenavadno, da v gledalcu, gledalki zbujajo mešane občutke, ki jih dobro povzemajo pojmi tragikomičnost, ironija, groteska, obešenjaški humor, bizarnost, eksotika, dražljivo nelagodje. Podobno velja tudi za opus instalacij, objektov in skulptur, ki jih umetnik posamično ustvarja že od konca šolanja, bolj načrtno pa šele v zadnjih petih letih. Tudi v tem opusu najdemo omenjena tri sidrišča. Pri zasnovi skulptur umetnik uporablja najdene predmete in materiale, kar izhaja iz ulične umetnosti, v kompoziciji pa pogosto povezuje nasprotujoče si materiale (naravne z umetnimi, težke z lahkimi, prosojne z masivnimi itd.), oblike (geometrijske z organskimi) in motive (najdene predmete z ustvarjenimi plastikami). Preplet teh nasprotij, kjer se mediteranska urejenost, lahkotnost in igrivost meša z ekspresivnostjo, pa podobno kot pri slikah zbuja protislovna občutja.
Vse navedeno zaznamuje tudi slike in skulpture, ki so predstavljene na tokratni razstavi. Serija slik je v celoti nastala v letu 2020, ko je naše življenje zaznamovala pandemija nove koronavirusne bolezni. Večina slik je v ležečem, razmeroma ozkem in dolgem formatu, ki že sam po sebi izraža stisko in tesnobnost. Na njih prevladujejo motivi človeških figur, živali, rastlin in predmetov, ki lebdijo v brezprostorju, katerega koordinate so tu in tam nakazane, nikakor pa ne obvezujoče. Posamezen motiv je od ozadja, ki je večinoma monokromno ali sestavljeno iz barvnih zaplat organskih oblik, ločen z obrisno risbo, ki zamejuje njegov bivanjski prostor kot neke vrste kokon. Motivi so v svojih kokonih nanizani drug ob drugem ali pa se med seboj prelivajo, vendar med njimi večinoma ni komunikacije ali interakcije – kot bi bili svetovi zase, ki vzniknejo iz niča v življenje in se vanj spet vrnejo,ko nastopi čas za to, ne da bi sploh vedeli drug za drugega.
Na osnovni ravni torej slike govorijo o porajanju in minevanju življenja, pa tudi o njegovi enakovrednosti v neskončni raznolikosti. Kot je celotni obstoj muhe enodnevnice za človeka le trenutek, je tudi človeški obstoj za sekvojo le trenutek, s stališča življenja (in smrti) pa so vse tri oblike enakovredne. Glede na to ni naključje, da se na večini slik pojavlja takšna ali drugačna referenca na Afriko, naj bo to motiv značilne afriške flore in favne, temnopolta oseba ali kolorit v prevladujočih peščenih odtenkih. Zdi se, da Afrika v tem kontekstu simbolizira nekaj primarnega, divjega in strašljivega, a hkrati tudi privlačnega, nekaj v prostoru in času oddaljenega, a vendar domačega, nekaj, kar nam je tuje, pa vseeno blizu srca – Afrika tu nastopa kot simbol naše skupne pradomovine, od koder smo prišli in kamor se bomo nekoč spet vrnili, saj bo preživela vse nas.
Mojca Grmek

Izobrazba